Zrasel sem z mislijo, da če imaš nekaj, kar drugi potrebuje, to deliš. Če veš in znaš nekaj, kar drugi želi vedeti in znati, potem to poveš. Če imaš dve stari, drugi pa nobene, dobi vsak eno. Morda nisem povsem zadel bistva z vsemi temi navedbami, vendar bistvo vsega je, da sem v sebi razvil idealistično miselnost. Smisel sveta in našega delovanja je ustvariti human svet. Za takšno idealistično miselnost je značilno, da ima človek nenehno energijo in motivacijo, da gre dalje in vloži sebe v vsak nov dan. V tem vidim idejo, ki da polno življenje.
Izkušnja, ki je veliko spremenila, je bila komunikacija z institucijami. Veliko truda, veliko sporočil, pa veliko ignorance. Ministrstva, občine, šole in zdravstvene ustanove, posamezni družbeno koristni projekti in društva; same take institucije, ki naj bi delile to miselnost in zanimanje za družbene tematike. Ustanove, za katere velja, da jih vodi transparentna komunikacija, hkrati pa naj bi imele tudi cilj, da nas prebivalce aktivirajo v zanimanje v njihovo delovanje. Pa so ravno te ustanove ignorirale sporočila. Ignorirale ideje. Ignorirale zanimanje za družbene tematike. Kaj zdaj?
Projekt Paradim
Moje udejstvovanje se nanaša na ta projekt, na projekt Paradim. V družbi slabo razumemo, kaj je organizacija. Ne poznamo terminov, kot je nova paradigma vodenja, in jih mešamo s socializmom ter podobnimi. Ustvarjene so rešitve za številne družbene probleme, pa ne prodrejo med ljudmi, z nerazumevanjem pa sami blokiramo njihovo uresničitev.
Za naš organizacijski svet je značilno slabo stanje produktivnosti dela. Tako za podjetja kot za javne ustanove velja, da se držijo starih opredelitev organizacijskih vlog in močno zaostajajo z organizacijskimi inovacijami. O tem obstajajo analize, raziskave, obstajajo priporočila, ki so zapisana v razvojnih dokumentih, ko pa se zgodijo pogovori v praksi, pa se ravno največjih težav sploh ne omenja. Razvojni dokumenti predvidevajo vzvode, kot je pospeševanje tehnoloških inovacij ter razvoj drugih oblik kapitala, spregleda pa se ravno problematični organizacijski kapital.
Ne razume se problema. In ne razume se tega, za kaj se sprememba dejansko gre. Paradim se je začel kot projekt, ki opisno predstavlja, kaj je nova paradigma vodenja in sledenja. Kot nekakšen spletni blog, ki javnosti predstavlja ta izbrani znanstveni koncept. Potem se je vsebina razširila in dodane so dodatki, ki ciljajo še malo širše. A pri vsem je pomembno, da je bil projekt vedno zastavljen kot družbeno koristen. Ima torej le en namen in sicer, da naslavlja specifičen družbeni problem.
Zakaj ignoranca?
Zakaj torej ignoriranje sporočil? Občinam sem na primer ponudil orise treh voditeljev. V vodenju namreč ločim tri stopnje razvoja. V prvi je vodja tisti tradicionalni šef, v drugi je karizmatični voditelj, ki iz prve vrste vleče skupni voz naprej, v tretji pa je vodja omogočevalec in graditelj kakovostnega delovnega okolja. Oris je zajemal 16 postaj, to je 16 vprašanj, na katera je bil ponujen odgovor vsakega izmed treh voditeljev. Tako je nazorno ilustriral, kakšna je razlika med tremi voditelji in kakšna sprememba nas čaka, če se želimo pomakniti naprej v razvoju. S tem pa na eni strani povečati produktivnost gospodarstva, na drugi pa odzivnost javnih institucij.
Material sem ponujal zastonj. Nobene zaveze, nobene zahteve. V tisti fazi sem želel le to, da bi projekt dosegel namen in osvestil javnost o tej temi, ki je pomemben problem. Kaj sem videl? Redki so odgovorili, a tisti, ki so, so predvidevali, da imam v ozadju skrito agendo. Bodisi sem plačeval račune svojih predhodnikov, ki so morda zavajali z družbeno koristnimi navedbami, bodisi tem sogovornikom ni naravno, da bi nekdo deloval za družbeno korist. Ali pa se nasploh ne zanimajo za to tematiko in v odnosu do tega problema ne čutijo, da bi morali karkoli narediti.
Zraven lahko dodam še en nivo izkušenj. Prišel sem do nekaj malega primerov neposredne komunikacije z odločevalci. In čeprav je problematika, o kateri govorim, priznana in potrjena tako v znanstvenih krogih, enako pa velja za nekatera politična opozorila in opomine, so dani problem neposredno zavrnili. Problemsko stanje so normalizirali. Problema ni. In znanstvenih čtiv na to tematiko morda prav zares ne poznajo; četudi so profesionalno v vlogi, za katere bi bilo to najbrž prav zares potrebno.
Soočenje z zidom
Zgodilo se je soočenje z zidom. Ko sem vse skupaj spremljal od daleč, naj bi vse to, kar sem počel, bilo zaželeno. Aktivno državljanstvo, torej zanimanje za družbene tematike, naj bi bilo del vizije družbe prihodnosti, torej nekaj progresivnega in pomembnega. Pomembno naj bi bilo, da transparentno komuniciramo z institucijami, ki naj bi si želele več dialoga in več vezi s splošno populacijo. V slovenski družbi naj bi kazali premalo zanimanja za kompleksne tematike oziroma naj bi bili do teh zmotno odklonilni. Te vse postavke so vse nekaj, kar sem s svojim projektom naslavljal in pri njih delal tako, kot naj bi bilo družbeno zaželeno.
Če kdo, naj bi institucije bile predstavnik družbe in zagovornik družbenega interesa. Ta zid, ki so ga postavili okoli sebe z diplomatskimi odgovori in z distanco do mene kot posameznika iz te družbe, seveda igra ravno obratno igro. Lahko, da je naslednja misel ustvarjena iz jeze, a deluje, kot da se za družbo zanimajo izredno selektivno. V javni komunikaciji je veliko pozitivnih besed namenjenih dobrim projektom in temu, kako so za nas vse pomembni, vendar pa je njihova izvedba in podpora pri takem projektu namenjena le izbrancem. Tistim, ki so del sistema. Ki so znanci. Ali ki zagotavljajo neko drugo korist in ne le izpolnjevanje družbeno-koristnega namena.
Za koga delam?
Če so institucije predstavnik družbe in če institucije ignorirajo tako moj trud kot tudi mene osebno (torej mojo komunikacijo), za koga potem delam? Kako naj si pojasnim takšno ignoranco? In je še vedno smiselno graditi humani svet?
Okoli sebe vidim ljudi, ki so se ob ignoriranju javnih institucij zatekli k sebičnosti. Prej tega nisem razumel niti odobraval, zdaj razumem. Vidim ljudi, ki so do institucij postavili distanco in vzgojili nezaupanje. Tudi to zdaj razumem. Te institucije naj bi skrbele za nas in kakovost našega življenja, pa so do nas lahko ignorantne in nespoštljive. Moja izkušnja mi je močno spremenila percepcijo do dinamike v družbi.
Še vedno sicer velja, da potrebujemo zaupanje. Prav tako, da potrebujemo institucije. Še vedno velja, da je humanost vrednota in da je kakovost naših življenj odvisna od tega, koliko humanosti je v svetu. To se lahko gradi, lahko se razgrajuje. Lahko gre v eno in lahko v drugo smer. Ni samoumnevno. Tiče se dela in naših izbir. Kako torej?
Kaj vem?
Kaj torej vem danes? Zakaj pišem tole sporočilo in spet delam korake naprej?
Danes vem, da je ta tematika polna teže, polna težkih človeških izkušenj. Ne vem, kaj je natančni odgovor, a menim, da je med nami ogromno šumov in nesporazumov. Da v družbi obstaja ogromno pritiska, ogromno sistemskih nepravilnosti, ki ne le povzročajo neposredno škodo, temveč tudi načenjajo naše medsebojno razumevanje. Nekako verjamem, da je tu še cela vrsta dejavnikov, ki so v osnovi stvar človeške zmote in nepopolnosti, ne pa slabega namena in zavedno ignorantnega ravnanja.
Do ravnanja ljudi moramo biti kritični. Do delovanja institucij in službovanja ljudi v institucijah moramo biti kritični. Beseda »institucija« poudarja ravno to, da so to tvorbe z velikim vplivom na to, kako živimo. Hkrati pa je človek nekaj drugega kot njegova dejanja. Kar delamo, ni nujno narejeno iz gotovosti in jasnosti naših misli, temveč je lahko tudi plod obratnega: negotovost in zavozlane misli.
Zaključna misel
Vse to opisano je velika gmota, ki mi jo je težko zares razumeti. A če bi verjeli v humani svet, bi to bil tisti način, s katerim bi se lahko naše poti na koncu združile skupaj. Šele takrat bi verjetno zares vedeli, kaj nas je pred tem razdvajalo.
Jaz predvsem verjamem v zavednost. Vem, da izboljša življenje. Vem, da če jo predam nekomu naprej, bo tudi njemu izboljšala življenje. In vem, da če gre ta val naprej, bodo takšni ljudje zgradili en dober in najbrž prav zares humani svet. Svet se oblikuje v tem, kako pri sebi mislimo, in v tem, kaj vsak dan znova izbiramo.
Za koga torej? Še vedno v precejšnji meri za idejo o humanem svetu. Drugače pa za tisti zreli in zavedni del, ki je prisoten v nas.