Živimo v svetu enakosti. Tako vsaj piše v dokumentih, v raznih družbenih in političnih programih. To pomeni, da kar zmoreš ti, zmorem tudi jaz. Kar je odprto za tebe, je tudi za mene. Imamo vsak svoj pristop, vsak svoje načine ter izbire tega, s čim se ukvarjamo. Vendar pa ti znaš razmišljati in jaz znam razmišljati. Ti se znaš odločati in tako velja tudi zame.
A realnost je drugačna. Še vedno imamo voditelje in druge izpostavljene posameznike, za katere je javnost neka brezglava čreda. Še vedno namreč za spretnost velja povedati pravo besedo, ki bo javnost ponesla v pravo smer, in ne povedati in pokazati dejanskega stanja. Objave na družbenih omrežjih niso pristne, avtentične, temveč zrežirane ali zaigrane. In ta šov v maskah ljudi ponižuje iz zavednih osebkov v čredo. Zakaj naj bi nekaj takega, kar vem, da je zaigrano, vplivalo name? Zakaj naj bi me nekaj takega sploh zanimalo?
Priredimo šov!
Trenutno je čas volilnih kampanij za lokalne volitve. Družbena omrežja so polna takšnih in drugačnih objav; vseh sijočih in popolnih podob. Na teh objavah videvam popolne kadre in same nasmejane obraze. Sijoč imidž tega, kako ta in oni kandidat čas preživlja med volivci, kako se skupaj smejejo, kako se na posnetku prijazno objamejo in si podajo roko. Seveda je zraven urejen zunanji izgled, od obleke do pričeske. Sam se ob vsem tem sprašujem, za koga je pripravljen ta šov.
Drugi del tega je naštevanje vseh možnih uspehov in obljub. Naredili smo to, naredili smo ono. Zgradili smo ta objekt, sanirali tistega, organizirali smo to dogajanje, izpeljali ta projekt. Vse je šlo odlično, rešili smo vse probleme, delujemo izredno dobro. Kaj pa problemi, ki jih sam vsakodnevno vidim, že ko se sprehodim skozi mesto? Ti so nepomembni? Za vas niso problemi? V čem vam ni šlo dobro? Kaj boste delali drugače, ker ste ugotovili, da na do sedanji način ne gre? Zakaj ne omenjate težav, ki jih vidim?
Imam svoje odnose in imam ekipe, s katerimi delovno sodelujem. Vem kaj pomeni delati, vem kaj pomeni soočati se z izzivi. Vem, kaj pomeni izvajati kompleksne projekte, v katerih se enako kot uspehi pojavljajo tudi napake in neuspehi. Zrežirani posnetki in pripravljeni skripti so izkaz vaše kreativnosti, pretkanosti in morda tudi domišljije, ne pa relevantni za volilno odločitev. Takšen šov je za neke druge čase, ne pa za družbo, ki želi napredovati v enakost in zrelost.
Iskanje pristnih sporočil
Ko nekdo zakriva probleme, ki jih sam vidim; ko nekdo poenostavlja probleme, za katere vem, da so kompleksni; ko nekdo predvideva brezskrbno pot do rešitve situacij, pri katerih vem, da bo pot trnova, zakaj naj temu karkoli verjamem? Ideja iz preteklosti je, da bo javnost privabila moč in odločnost. Ideja preteklosti je tudi ta, da bo prikaz popolnosti ali brezhibnosti prejemnika sporočila pomirila. Mene nadvse nervira: kaj tukaj skrivaš, da si ne upaš govoriti o realnosti?
Vse te pretekle ideje slonijo na tem, da je javnost čreda. V kampaniji, kot je ta trenutna, oblikuješ svoja sporočila in jih predaš preko raznih kanalov. Ter načrtuješ, da bo javnost prejela točno tisto sporočilo, ki si ga sam oblikoval in posredoval. A naprednost zgleda drugače. V naprednosti ima prejemnik svoje misli, svoje izkušnje in svojo kritičnost. Lahko bo prejel sporočilo, a bo na koncu sam oblikoval svoje misli. Šov je za na oder, ne za politični oglas. Scenarije in snemalno kuliso postavljajo režijske ekipe filmov, v zadevah dejanskega sveta pa je potrebna dejanskost.
Zaključna misel
Beseda prenese vse. Nad nami ni magičnega oblaka, ki nas bi nadzoroval. Ni kaznitvene palice, ki bi te ob laži udarila po nosi. In ni takšnega črnila, ki bi se razlilo, ko napišeš zavajajoča sporočila. Napiše in pove se lahko vse.
Moje sporočilo ustvarjalcem teh sporočil je: povej resnico, pa ti bom vsaj verjel. Če ne govoriš o zapletenih vprašanjih, če ne govoriš o izzivih skupnega dela, če ne govoriš tudi o napakah in negotovosti, če je vse le pozitivno in popolno, potem ob tem najbolj vem, da ne misliš resno.
Nismo čreda. Imamo svoje misli, svoje izkušnje in znanja. Znamo presoditi, kaj je res in kaj ni res; kaj je prirejeni šov in kaj dejanskost. In če nekdo ni pripravljen govoriti o dejanskih rečeh, zakaj bi nas sploh zanimalo, kaj govori?