Skupnost

Zakaj “Paradim”?

Ime “Paradim” sporoča, da v družbi obstaja več skupin in da soobstajamo hkratno ena ob drugi. Ko sem vstopal v delovna okolja in sem zagovarjal pristop nove paradigme, so mi namreč redno pravili, da ne razumem, kako svet deluje, in da živim v vzporednem svetu. Bilo je mišljeno kot žaljivka (želeli so, da sem tiho in da bi me s tem prisilili v spremembo), a postalo je vir za imenovanje mojega pristopa: paralelna dimenzija. Vi torej delate in mislite tako, jaz delam in mislim drugače.

Za koga?

Kako razmišljam? Ne maram soseda, ki dela na občini, živi v mestu, ima do hiše speljano kolesarsko stezo in postajo mestnega avtobusa 200 m od hiše, pa je pri hiši pet ljudi in pet avtomobilov, ki so vsak dan uporabljeni (le ena oseba dela izven mesta). EU okoljsko problematiko imenuje za prvo prioriteto. Državni dokument pravi, da mora javni sektor biti vlečni voz spremembe. In dejstvo je, da je sprememba življenjskih navad na koncu preprosto zelo neposredna nuja. Dragi sosed, kaj čakate? Kje je vaša osebna odgovornost in spoštovanje vaše vloge kot zaposlenega na občini? Ste v takšni vlogi, v kateri ste plačani za to, da se zavedate problemov družbe in jih aktivno naslavljate.

Kako še razmišljam? Ne priznavam normalnosti situacije, v kateri en človek izbere vizijo, drugi pa so tam zato, da jo uresničijo. Ne priznavam normalnosti tega, da nekdo meni, da ima pravico ali celo dolžnost odločati se za druge oz. namesto njih. Ne priznavam normalnosti tega, da se nekdo postavi nad drugo osebo in da to ni alarm za osebni razmislek in resen vpogled v lastna prepričanja. Svet moramo soustvarjati. Želja prispevati svoj del je nekaj najbolj normalnega in naravnega. Želja izvesti delo na svoj način in graditi stvari po svoji ideji je nekaj najbolj normalnega in naravnega. Kdor se z omogočanjem in usklajevanjem tega (torej z ljudmi) ne želi ukvarjati, naj ne prevzema vloge vodenja.

Še zadnja izpostavljena misel. Promet. Tukaj se vsi srečamo v enem skupnem prostoru. Mladi in stari, manj ali bolj izkušeni, s takim ali drugačnim ozadjem itd. In kako se obnašamo v tej situaciji, ki od nas zahteva širino in strpnost? Nam je mar za skupne dogovore? Za druge?Kakšen odnos do pravil pokazemo v tej situaciji, ko so resnično nujna?

Zakaj skupnost?

Verjetno poznate tisto razliko med vklopiti se v družbo (angl. fit in) ter pripadati družbi. (angl. belong). Morda delite moje mnenje in izkušnje, da je epidemija izoliranosti oziroma odsotnost pripadnosti resnična – da je izredno težko najdi svojo skupnost. Kolikor vem, svet mnoge, kot sem jaz, uspešno prepriča, da morate opustiti svoje ideje. In da se morate vklopiti v ta in drugi sistem. Ter preživeti.

Se lahko povežemo tisti, ki imamo skupne vrednote in prepričanja? Potem ne bomo doživljali oz. čutili, da so naše misli potrebne “zdravljenja”. Ustvarimo lahko prostor za naše ideje. Delimo lahko lekcije o tem. Morda tudi najdemo načine, da svoj glas usmerimo navzven in naslovimo nekatere sistemske spremembe.

Če boste izrazili interes (izpolnitev pristopne izjave), lahko ustanovimo društvo.