Ne vem več, za kaj se gredo nagrade. V mladosti sem verjel, da je prejemnik neke nagrade dejansko najboljši na tem področju; ali da je nekdo, imenovan, na primer, za naj režiserja našega časa, dejansko naj režiser. Potem pa je tu skupina režiserjev, ki se je uprla idealiziranju ene ideje lepote, uprla senzacionalizmu in neavtentičnosti produciranih filmov, uprla drugim neetičnim delom filmske produkcije; in bila na koncu izločena. Nagrado mogoče dobi najboljši med temi, ki so se vdali vzpostavljenemu načinu produciranja filmov? Ki so se odpovedali kritičnosti?

Bistveno vprašanje je le eno: sprejmeš pravila igre? Tudi če so nelogična, tudi če so nesmiselna, tudi če imajo sto in eno napako; tudi če so škodljiva. Če sprejmeš, si zraven in se lahko poteguješ za vse to. Če jih ne, si izločen iz igre.

Zgodba ali tisto drugo?

Če vprašate mene, bi morali filmi najprej prikazovati zgodbo. To bi moralo biti na prvem mestu. Ali je zgodba pristna? Ali je bila igra kakovostna in dejansko prikazala zgodbo takšno, kot je? V resnici pa se ne gre za približanje zgodbi, ki jo opisujemo, temveč za približevanje drugemu cilji. Gre za aktiviranje tistega, kar je v gledalcih najlažje aktivirati: primitivne nagone – to je najbolj površinsko sporočanje javnosti.

Gre za pristop ali spet gre za površinskost in neprofesionalnost v svoji vlogi? Je to odsev ekonomskega sistema ali nekakovostna produkcija, nekakovostno igranje, da torej v prvi plan ne pridejo dobri producenti in igralci, temveč tisti, ki so pripravljeni film razvrednotiti in ki so pripravljeni odreči se avtentičnosti zgodb, ki jih opisujejo. Ne zmorejo uspeti z avtentično sliko, kar bi v resnici bila vrhunska filmska umetnost in kakovostno opravljeno filmsko ustvarjanje, temveč poiščejo bližnjico v tistem, za kar je recept napisan vsepovsod okoli: vključi seksualnost, vključi ideale lepote, pritisni na negotovosti v ljudeh, ponudi popolnosti, ponudi bogastvo, vzbudi nezadostnost ter vse to, kar resnično vklopi senzorje v ljudeh.

Brez podnapisov

Mislim, da nagrade, ki jih podeljujemo, rabijo podnapise. Ne sme pisati »nagrada za najboljši film«, temveč mora dosledno pisati »nagrada za film, ki je največ zaslužil«. Morda tudi »nagrada za najbolj gledan film«. Ali pa »nagrada za film, ki je vzbudil najbolj glasen odziv«. To bi dejansko bil točen opis. Podnapisi bi pri takšnih filmih še lahko vključevali dodatno pojasnitev. Na primer: Ta film je z uporabo primitivnih pristopov uspel najbolj aktivirati nerazrešene dele ljudi. Odlično je uporabil nepristnost in v zgodbo vključil neavtentično popolna telesa, popolno, povsem zretuširano lepoto, ter uspel z dodatnimi, povsem pretiranimi odseki privabiti v kinematografe največje množice ljudi.

Vendar pa takšnih podnapisov ni. Uspešni filmi ne uspevajo s pristnostjo, temveč z umetnim ustvarjanjem privlačnega vzdušja. Ne približujejo se zgodbam, temveč temu, kar bo prineslo potrebne številne. To ni umetnost, ni filmska ustvarjalnost, temveč je posel. Poznani so režiserji, filmski ustvarjalci, ki so se temu uprli. Lahko bi bili tudi oni med najboljšimi, vendar sta etika in odnos do filmskega ustvarjanja (in njegovega razvrednotenja) bila preveč, da bi bili del tega.

Skupni imenovalec

Ne glede na to, ali smo na področju filmov ali na katerem drugem področju: na prvem mestu so pravila igre. Kdor jih sprejme, je zraven, kdor jih ne, pa je izločen. Nagrada za župane, podjetnike, managerje, razne druge nagrade. Ne iščemo najboljših, temveč iščemo tiste, ki so se odpovedali kritičnosti, da so lahko zraven. In najde se na koncu tisti, ki je bil pripravljen narediti in tudi žrtvovati največ, da je uspešen in zapisan pod nagrado.

Nagrade gredo k ljudem, ki ljubijo družbeni status. K ljudem, ki svojo osebno uspešnost merijo po zasluženem denarju – ki torej o življenju razmišljajo ozko. Življenje pa je dejansko široko. Njegovo kakovost določa marsikaj. In če bi želeli kakovostno živeti, bi morali tudi nagrajevati bolj prave, bolj smiselne stvari. Bolj smiselne pristope in trud, ki je usmerjen v bolj smiselno smer.

Inspiracija?

Filmi so lahko navdih. Filmi so lahko vlečna sila na poti k dobrim, pomembnim zgodbam; upodobljene zgodbe k novim, resničnim zgodbam. Vendar pa zlagani filmi nimajo te vrednosti. So prinašalci tesnobe, so prinašalci napačnega, negativnega odnosa do lastnih neretuširanih in avtentičnih življenj, so prinašalci oblikovanja neustreznih pričakovanj, neustrezne razlage lastnega življenja. In še kaj. Takšni filmi ne morejo biti navdih in niso pozitivna sila.

Najboljši režiserji in ustvarjalci filmov bi lahko bili tisti, ki so najbolj drzni v tem, da vztrajajo pri avtentičnih zgodbah. Ki se trudijo zgodbe prikazati v pravi, pristni obliki. Ki javnosti, gledalcem pokažejo vse dele življenja, vse dele podvigov. Predvsem pa morajo biti najboljši ustvarjalci tisti, ki se ne poslužujejo površinskih, primitivnih pristopov, temveč so resnično usmerjeni v kakovostno filmsko ustvarjanje. V tisto, kar zgodbo iz katerega koli kraja, katerega koli časa prinese na naš ekran.

Avtentičnost je lahko naš navdih, laž in zlaganost to ne more biti.

Zaključna misel

Da, v mladosti sem res verjel, da so najboljši režiserji najbolj izpostavljeni. Da lahko najboljše režiserje in vse druge aktivne člene, ki so lahko v navdih, najdem med najbolj nagrajenimi. No, danes jih iščem v skritih kotičkih.