Pred časom sem spremljal tekmo biatlona. Med prenosom je komentator, sicer biatlonski trener, postregel z zanimivo mislijo: izkušnje ne pomenijo nujno izkušenosti. Kot izkušenost razumemo to, da je posameznik pripravljen na različne scenarije, da pozna vse različne izzive, ki se pojavijo med tekmo, da je zmožen oddelati svoje v tej in oni vlogi, v tem in onem scenariju. Zaključil je: ne znam povsem pojasniti, zakaj, a nekateri so bolj izkušeni pri petindvajsetih letih kot drugi pri tridesetih ali petintridesetih letih.

Verjetno je povezano z mentalno prisotnostjo. S tem, na kakšen način, pod kakšnim pritiskom doživljamo svoje izkušnje. Ali s tem, ali imamo navado izkušnje reflektirati, o njih torej premisliti, jih predelati in se iz njih aktivno učiti. Verjetno je povezano tudi s predhodnim znanjem. Ko imamo znanje, šele potem lahko opazimo določene značilnosti. Lahko bi dneve, tedne in mesece stremeli v objekt pred nami, pa ne bomo opazili, da je sestavljen iz atomov. Podobno velja za razne druge vsebine življenja. Leta izkušenj ne pomenijo, da največ vemo, da smo najbolj široki v razumevanju stvari. Žal, ne.

Naslednji izraz: strokovnost

Potem je tu naslednja težava. Zamenjava izkušenosti s strokovnostjo. Na neki TV oddaji ali radio oddaji se obravnava neka tematika in v studio pride gospod ali gospa X. Napis ali govorjena beseda pravi: izkušeni strokovnjak. Ko to osebo predstavijo, ta predstavitev gre nekako tako: gre za izkušenega strokovnjaka, ki že 25 let deluje v tej vlogi. Torej … to naj bi pomenilo, da naj zdaj poslušamo, saj ta oseba ve malodane vse o dani vsebini. Žal ni nujno tako.

Ljudje imamo odnose med seboj odkar obstaja človeštvo, pa zato nismo odlični v odnosih. Imamo težave že v samih osnovah. Težave imamo v osnovnem sprejemanju druge osebe, v komunikaciji oziroma besedah, ki jih medsebojno govorimo. Ne razumemo, da imajo zdravi odnosi strukturo, ki se jo je potrebno naučiti.

Posamezniki v vodstvenih vlogah delujejo po 20, 30 in več let, pa to ne pomeni, da so dobri, niti da so strokovni voditelji. Lahko ves čas delajo napačne stvari, lahko imajo v teh 30 letih za seboj 30 let napačnega ravnanja. Če nimajo prave izobrazbe, če ne razumejo tega, kaj dejansko mora vloga vodenja doprinesti neki organizaciji, potem imajo za seboj leta in leta razvijanja in učenja o nečemu, kar čisto zares ni vodenje.

Za kaj dejansko gre?

O čem tu zares govorimo? Ob tem, ko ni važno, kaj neki izkušeni človek ali neka strokovna oseba dejansko ve, vidim nekaj zelo neprimernega. Takšni ljudje naj bi dali neko smernico. Naj bi nekaj veljali. Sploh ko si mlajši in se od vsega svojega okolja še učiš, ali pa ko kot starejši poslušaš o tematiki, ki je sam ne poznaš, taki osebi verjameš. In, kako to spremeniti? Kaj naj bi bilo drugače?

Menim, da je nekaj čudnega v tem, da je vsak pristop v redu. Imamo družbe, ki so avtokratične. Tam se »ničesar ne sme«. Tam je tisto tako imenovano enoumje. Tam strogo diktirajo, kaj je prav in kaj ne. No, potem pa imamo demokracije. Tukaj je vse prav, tukaj je vse ok. Mora biti pluralnost pristopov, mnenj in vsega drugega. Pa je to res smiselno? Kaj pa identiteta? Ne potrebuje sistem, če želi normalno delovati, identitete? Nimamo mi identitete – vsaj v zapisih, v razvojnih dokumentih? Kje je ta identiteta v praksi?

Poslušal sem analitika, ki je dejal naslednje. Tematika je bila vojna v Ukrajini in boj Ukrajine in Rusije je bil imenovan za širši boj med demokracijami na eni in avtokracijami na drugi strani. Demokracije bodo stopile na stran Ukrajine, avtokracije na stran Rusije; pomembno pa naj bi bilo, kaj bo naredil »tretji svet«. Kam se bo obrnil? Analitik je dejal naslednje: logika bi diktirala, da na stran demokracij, vendar pa demokracije ne delajo zares dobro in včasih se zdi, da ne ponujajo tistega, kar naj bi ponujale. Niso avtokracije, pa tudi ne zares demokracije. So nekje vmes, mogoče nič od tega.

Kdo je upravičen zgled?

Sistem rabi identiteto. To pomeni, da je jasno, kaj je prav in kaj ne. Da je jasno, kaj so naše vrednote, kaj je vizija ali želena podoba naše družbe – s tem pa je jasno tudi, kateri načini so dobri, primerni in kateri ne. V avtokraciji identiteto izbere le ozek nabor ljudi, včasih kar en sam posameznik. V demokracijah identiteto izbere veliko večji nabor, celotna množica ljudi. Vendar identiteta je tu in jo potrebujemo.

Smo zelo nestriktni. Postavimo neke ideje, vendar se jih ne držimo. Pravimo, da je vključevanje pravi način, da je neenakost problem in da stremimo k enakosti, pa so potem izkušeni strokovnjaki lahko tudi tisti, ki v svojem delu delajo proti vsem tem vrednotam. Nagrado lahko prejme vodja, podjetnik, manager, ki dela proti vsem tem vrednotam. Nasvete dajo izkušeni strokovnjaki, ki ničesar zares ne vedo o vključevanju, o enakosti, o ničemer, kar naj bi predstavljalo dobro in strokovno delo na nekem področju.

Izkušnje – s čim?

Izkušen posameznik – in s čim ima izkušnje? Z neprimernimi ali s primernimi odnosi? Z odnosi, ki so polni nadrejenosti, enosmerne komunikacije, ne-asertivnih oblik komunikacije, ali so to odnosi polni spoštovanja in vseh drugih primernih odlik? Ne samo koliko let, koliko dogodkov, temveč čemu se je ta posameznik posvečal …

Identiteta pomeni, da imamo jasno izbrane vrednote, po katerih živimo. Pomeni tudi, da je jasno, kaj je v družbi problem in kaj rešitev. In tega se je treba striktno, dosledno držati. Predlagam vam, da verjamete v to: vsak sistem potrebuje identiteto.