Pred časom sem zasledil dopis skupine učiteljev naslovljen na ministrstvo za šolstvo. Šlo je za javno pismo, ki je naslavljalo temo tega, kdo naj bi bil upravičen do ministrskega položaja. Avtorji pisma so predlagali različne pogoje za imenovanje, kot je na primer leta izkušenj ter obseg ali raznolikost izkušenj v šolskem sektorju. A na grobo menim, da je povzetek pisma v tem, da želijo, da minister razume njihove stiske, da pozna vse njihove probleme, jih bo zato imel v mislih in tudi naslovil.

Moj pogled je, da ta ideja vodje sodi v tradicionalno sfero. Tradicionalna ideja je namreč ta, da se ljudje ločimo na zmagovalce ali Napoleone in tiste druge, torej manj vredne in manj vedne ljudi. Ta ideja vključuje, da obstajajo tisti supermani, ki poznajo vse, ki razumejo vse in ki imajo vse potrebne rešitve. In žal: takšen človek ne obstaja. Veliko ljudi želi, da bi v to verjeli, vendar tega ni. In ko zapišete takšen predlog, takšen dopis, ali ko izrazite takšne želje glede voditelja, ste ujeti v to tradicionalno, omejevalno idejo o delovanju.

Bi šlo drugače?

Kdor sledi mojim zapisom in drugi ustvarjeni vsebini, že nekako pozna moj pogled na to problematiko. Ponavljam, na kratko, ti vodje, ki jih čakamo, ne obstajajo. Ko na čelo pride vodja z vizijo, potem ta vodja, vsak izmed njih, deluje s svojimi omejitvami. Izvajal je delo in ima svoje izkušnje. Ponavljam, svoje izkušnje in ne vseh vaših. Ima omejen nabor izkušenj, ker ni delal na vsaki šoli, v vsakem kraju, z vsako skupino učencev, v vsaki situaciji tako ali drugače. In smo tam, kjer smo vedno. Vsak razmišlja v svojem kotičku, vsak postavlja svojo vizijo o tem, kako bi spremenil sistem in nekaj posameznikov bo enkrat prišlo v pozicijo, ko bodo to svojo ustvarjeno idejo preizkusili v praksi. In bo nepopolna. Tisti s podobnimi izkušnjami bodo prikimavali, drugi bodo povedali, da so bili spregledani in da potrebujejo vodjo, ki jih bo razumel.

Potrebujemo vodje z vizijo. A res potrebujemo vodje z vizijo? A res potrebujemo vodjo, ki bo točno vedel, kaj je treba narediti? Če že ob vstopu v svojo funkcijo ve, kaj je potrebno narediti, a mislite, da bo potem kogarkoli zares, iskreno kaj vprašal, poslušal oziroma čakal na odgovor? A res potrebujemo vodje z vizijo?

Gre drugače. Lahko imamo profesionalne voditelje. Kdo so to? To so ljudje, ki znajo vzpostaviti komunikacijske kanale, ki so izučeni o tem, kako pridobiti informacije in upoštevati odgovore. To so ljudje, ki svoje vloge vodenja ne izvajajo instinktivno (ali na podlagi filmov, herojev iz zgodovine itd.), temveč razumsko. Razumejo, da biti vodja pomeni voditi ljudi. In da biti vodja ne pomeni peljati ljudi … nekam, temveč tja, kamor ti želijo iti. Le da jih je potrebno pri tem uskladiti, za komunikacijski proces resno skrbeti in vstopiti v proces brez končno izdelane vizije. Takšen človek razume, da vizija ne pripada njemu, temveč vsem vključenim ljudem. Da to ni njegov sistem, temveč sistem velike množice ljudi.

Kje je problem?

Znanost že dolgo opozarja. Kaj točno? Da vodenje ni nadgradnja kariere, temveč je ločena kariera. Ponovimo to: vodenje ni nadgradnja kariere, temveč je ločena kariera. Verjamem, da to za marsikoga deluje kot drevo, ki stoji na krošnji in na vrhu poganja korenine, a je res. Vodenje ni nagrada, temveč profesionalna vloga.

In tukaj je ves sijaj težave dopisa skupine učiteljev – in pričakovanj številnih drugih ljudi v naši družbi. Razumeti vlogo vodenja pravilno je bistvo v izvajanju vloge. To, da niste slišani in da vaše znanje, vaše razumevanje sistema, vaše izkušnje ne pridejo do izraza, ni naključje in najbrž tudi ni zloba. Je neprofesionalnost. Je neizobraženost o vodenju. In kaže na fundamentalno neizdelano razumevanje o tem, kaj pomeni biti vodja. In to je možno pridobiti le z ustrezno in temeljito izobrazbo s področja vodenja.

Znanost že dolgo opozarja, da vodje v praksi delujejo kot tradicionalni vodje. Da pride do paradoksa, ko izjemni učitelji in izjemni zdravniki ali izjemni delavci kjerkoli zapustijo svojo vlogo in prevzamejo vlogo vodenja, za katero niso usposobljeni. Biti vodja ne pomeni imeti vse odgovore, temveč razumeti, da vodimo ljudi in znati te ljudi vključiti ter aktivirati potenciale v njih. Biti vodja tudi ne pomeni biti nadrejen, biti večvreden in več plačan. Pomeni imeti svojo vlogo znotraj sistem, kot jo ima vsakdo drug. Tradicionalno je vloga vodje vsemogočna in vseobsegajoča, sodobno pa precej jasno opredeljena in končna.

Ponovimo obe opciji

Imamo torej dve verziji. Ponovimo obe.

V prvi, tradicionalni, je vodja vsemogočnež, izjemen posameznik, ki ima pod očmi ves sistem, ki pozna vse težave in, načeloma, v teoriji, najde rešitev za vse težave. Je vodja, ki naj bi (v optimalni opciji) razumel vse tegobe ljudi, saj bi le tako lahko vzpostavil za vse dober in kakovosten sistem. Ta vodja je nadrejen, ima moč odločanja, ima odgovornost, nosi zasluge in je upravičen do visoke plače.

V drugi, sodobni verziji, je vodja enak drugim. Je platformni vodja, ki daje fokus na to, da vzpostavi komunikacijo, da motivira oblikovanje skupne vizije v sistemu, da opozarja na osebno odgovornost vseh vpletenih, da spodbuja prispevanje vseh potrebnih mnenj ter aktivacijo vse potencialov. Je profesionalni vodja, ki je izučen v delu z ljudmi. Nima svoje vizije, saj je vizija po pravilu last celotnega sistema. Ni nadrejen, deli moč odločanja po celotnem sistemu, zahteva odgovornost vsakega člana sistema, zasluge se delijo, plače so bolj enakovredne.

Zaključna misel

Če želite vodjo z izjemnim poznavanjem vašega sistema in z že oblikovano vizijo, potem ne verjamem, da boste zares slišani. Lahko imate srečo – lahko ste v podobni situaciji, kot vodja sam – in, ko bo naslavljal svoje, bodo tudi vaše težave rešene.

Če pa želite vodjo, ki pride v vlogo upoštevat vaše mnenje in vašo situacijo, potem potrebujete vodjo brez vizije. Vodjo, ki ne misli, da je vizija njegova last in pravica, temveč tistega, ki razume, da vodi vse ljudi v sistemu in razume, da je vizija last celotnega sistema.