Pri poslovanju, pri raznih projektih, pri nekih statusnih pozicijah smo obrnjeni na glavo. Način, na katerega razmišljamo, je takšen, da začne pri koncu in se le mogoče kdaj obrne proti začetku. In najhuje je to, da stvar preprosto normaliziramo. Pravimo: seveda je tako. Kako pa naj bo?

Bistvo dela je namen. Bistvo poslovanja je poslanstvo podjetja. Imamo kupe javnih organizacij, ki obstajajo zato, da prejmejo denar. Zapisano imajo vse potrebno ter potem vsake toliko naredijo neko dejanje, nek projekt ali dogodek, da jim nima nihče karkoli očitati. In stvar gre naprej v nov ciklus. Za mnogo ljudi so podjetja sovražna, kapitalistična, pohlepna, številne javne organizacije neodzivne in družbeno nepomembne, vendar še vedno normaliziramo misel: bistvo je denar.

Kako deluje normalna organizacija?

Normalna organizacija ne začne pri denarju. Normalna organizacija začne pri poslanstvu. Poslanstvo je pogosto razvrednoteno. Za številne je le papir, ki se da v predal, in izvaja, ki se zapiše na spletno stran. Naj bo nekaj lepega, da bo prijetno za obiskovalce spletne strani. No, to je neprofesionalnost. Pri takšnih lahko že vnaprej vemo, da bo njihova organizacija polomija in neprofesionalno ustvarjena gmota.

Vsaka normalna organizacija začne pri tem, da se vpraša o namenu delovanja. Zakaj sploh moramo obstajati? Kaj bomo nekomu nudili? Če to idejo nekdo že uresničuje, potem po tej organizaciji ni nobene potrebe oziroma se ne potrebuje. Organizacije se ne ustanavlja zaradi lastnih kapric, z idejo manipuliranja z nekom, temveč takrat, ko obstaja potreba zanjo oziroma problem, ki ga je potrebno rešiti.

Ko imamo idejo o tem, kaj bomo nekomu doprinesli, potem se šele razmišlja o ekonomizaciji. Noben projekt, nobena organizacija ne more obstati, če ne bo ustvarila potrebnih prihodkov, da se vsi stroški uspešno pokrijejo. Če želimo z idejo ne le obstajati, temveč obstati na dolgi rok, je potrebno z ekonomizacijo vse uspešno finančno pokriti. Če želimo naš ustvarjen izdelek, storitev, znanje spraviti do širšega kroga prejemnikov, potem spet potrebujemo dodaten denar, da nam to uspe. To izvedemo, če je potrebno. Če ni potrebno, za to ni razloga.

Na sam začetek

Organizacije obstajajo zato, da družbo oskrbujejo z raznimi dobrinami. To je njihovo bistvo. Osnovno bistvo ekonomije je, da se družbo oskrbuje z dobrinami na učinkovit način. Da družba dobi vse, kar potrebuje, in da ta rezultat ustvarimo učinkovito – torej brez prekomerne uporabe denarja in drugih sredstev. Da so dobrine proizvedeno učinkovito, torej da mi zanje plačamo minimalno, kar je potrebno. Tržni sistem je ustvarjen tako, da bi ustvaril konkurenco, ki bi si interno višala standarde in potiskala cene nižje in nižje, blizu tega, da doseže proizvodne stroške. Brez marž. Brez astronomskih dobičkov. Tako naj bi deloval normalen, delujoč prosti trg in sodobni ekonomski sistem.

Dobiček ima v poslovnem svetu funkcijo financiranja rasti in razvoja. Ko proizvajamo in prodajamo neke produkte, ustvarimo presežek denarja, ki mu pravimo dobiček. Dobiček bi nato naj bil porabljen za razvoj opreme, za razvoj proizvodnih kapacitet, za izboljšanje delovnega okolja in podobno. To bi povečalo kakovost delovanja, optimiziralo delovanje, tudi dodatno nižalo cene izdelkov. Dobiček je potreben, ko ima podjetje zastavljeno strategijo rasti, ki pa ni edina možna strategija. Torej dobiček v resnici ni pokazatelj uspešnosti delovanja podjetja, temveč je le ena izmed številnih finančnih postavk.

Prenehajmo normalizirati nenormalno

Oblikovanje organizacij na napačen način je zame neprofesionalno. Kaže na pomanjkanje potrebnih kompetenc, tudi na pomanjkanje odlik, kot je potrpežljivost. Gre za željo po čim višjem rezultatu, čim višjem statusu, čim hitreje. Nekaj, s čimer naj bi težave imeli otroci, ne pa odrasli ljudje. Za ustvaritev prave organizacije je potreben čas, potreben je postopen razvoj in kakovostna dolgoročna strategija. Pravega delovanja sistema ne prinaša čarovnija, temveč le ustrezna in celostna profesionalna znanje ter dobro razvite osebne kompetence.

Bodimo torej jasni. Neprimerno grajenje organizacij je neprofesionalnost. Neprimerno grajenje organizacij je odsev osebne nezrelosti ljudi. Gre za odsotnost potrebnih znanj in kvalitet, da bi bili ti posamezniki sposobni organizacije oblikovati na primeren način, da bi znali rezultate ustvariti na trajnosten način, da bi uspeli s primerno komunikacijo namesto uporabe manipulacij, da bi znali zgraditi uspešno podjetje, ki dejansko izvršuje svoje poslanstvo v družbi. Le redki, široko in kakovostno izobraženi, osebnostno dozoreli so sposobni ustvariti nekaj takega.

Moč ljudem?

Lahko bi zaključil na več načinov. Lahko se dvignem na sistemski nivo in iščem povezave tematike z našo družbo kot celoto. Lahko bi pokazal na pomanjkljivosti našega izobraževalnega sistema. Lahko bi zelo jasno pokazal na naše medije, ki niso dovolj kakovostni; namesto strokovnega znanja in kritične obravnave situacij, pogosto projektom delajo nekritično in brezplačno promocijo. Pa vendar se mi zdi pomembneje moje prepričanje, da se svet gradi v najmanjših vsakodnevnih dejanjih in odločitvah, ki jih izvajamo. In ki so naše. Samo naše.

Delovanje s poslanstvom je normalno. Biti učitelj, ker želiš pomagati mladim do razvoja, biti pravnik, ker želiš naslavljati pravičnost v sistemu, biti zdravnik, ker želiš zdraviti bolezni ljudi, biti podjetnik, ker želiš družbo v obliki poslovnih idej oskrbovati s potrebnimi dobrinami. To je normalnost. To bi morala biti normalnost. Če vidimo takšne posameznike, jim dajmo podporo, pohvalo, naše odločitve naj gredo k njim. Sami zase, seveda, delujte tako. Vsako delo mora biti primerno plačano (in zahvala vsem, ki se za to borijo); bistveni opis dela pa je njegovo poslanstvo.

Zaključna misel

Ne odločitve politikov, ne revolucionarni dogodki, ne kaj vem kaj drugega. Pomembna je kritičnost in pomembno je, kaj je za nas normalno in primerno dejanja ter kaj grajamo. Za kaj se odločamo sami. Vsakodnevna majhna dejanja in odločitve so tiste, ki v milijonih in milijardah, vsaka z svojim majhnim delčkom najbolj pomembno oblikujejo svet.