Kaj je za vas razmišljanje? Vem, da je za nekatere to zapravljanje časa. Nekateri celo pravijo, da nas delo ohranja prisebne s tem, ko nas obrani pred razmišljanjem; da je treba vedno najti nekaj za počet, drugače se preveč ujameš v misli in razmišljanja. Jaz sem na oni drugi strani: razmišljanja ni nikoli preveč. Razmišljanje je naraven proces naše glave. Razmišljanje ne more biti nevarno, škodljivo, ali karkoli naj bi bilo. Je pa še več: brez razmišljanja nobeno učenje ni zares celostno oziroma ni popolno.

Morda sem v sredici te vsebine spet pri razlogih za odsotnost sprememb. Da nekatere spremembe ostajajo ali pa se spremenijo le površinsko. Znanja je danes ogromno, ogromno je podatkov, ogromno knjig, videev, podcastov in drugih oblik sporočil. Lahko prebiramo in prebiramo, poslušamo enega in drugega, pa v resnici to ne garantira, da bomo dejansko kaj spremenili. Ne garantira, da bodo zdaj z znanjem zagotovo nadgradili naše življenje oziroma živeli bolje. Eno je znanje, informacija, drugo pa potem transformacija.

Klaritativno učenje

Učenje, na primer v obliki branja nekega čtiva, je proces pridobivanja novega znanja. Lahko beremo učbenik, iz katerega črpamo preverjeno in pregledno znanje o neki tematiki. Lahko beremo o neki zgodbi, spremljamo izkušnjo nekega drugega človeka v neki izbrani življenjski vsebini. Za karkoli se že gre, uporabimo pozornost, da pridobimo novo znanje. Ta proces se imenuje klaritativno učenje.

Vendar če sam poznam na primer ustrezne in neustrezne oblike komunikacije, ali pa če vem, kaj je samozavest ali kaj je pozitivna samopodoba, če vem, kako izgledajo kakovostni odnosi ali kako izgleda kakovostno vodenje, še ne pomeni, da to tudi dejansko živim. Novem znanju je dejansko potrebno dati prostor in omogočiti, da nas spremeni. Verjamem, da je bistvo znanja to, da izboljšuje naša življenja – brez spremembe v nas pa to ni možno.

Proceduralno učenje

Pri pojasnjevanju našega obnašanja, naše psihe, našega celostnega delovanja večkrat uporabim besedo habitus. Zelo sorodna ji je tudi beseda avtopilot. Gre za sestav prepričanj, naših razmišljanj, zaznav oziroma to, kako razumemo sebe in svet okoli nas. To je tisto, kar nas potem opredeljuje v vsakodnevnem obnašanju in vodi skozi razne dogodke življenja. Je nekakšna naša »nastavitev« v smislu, da določa, kako delujemo.

Znanju, ki ga pridobimo s klaritativnim učenjem, moramo dati prostor in možnost, da nas spremeni. Torej moramo razmišljati o našem habitusu, to je o naših navadah in prepričanjih. Ali sam delujem v skladu s tem, kar sem se naučil? Kako se vedem? Zakaj? Te sprememba; ta tok od klaritativnega učenja v proceduralno učenje ni samodejen in ni samoumeven. Potrebno ga je izvršiti. Potrebno je uporabiti novo znanje in z njih po korakih, zavestno, z veliko truda transformirati osebni habitus.

Odnos do lastnih misli

Naše misli so redno v pogonu, da osmislijo stvari v življenju. Najbolje delujemo, ko razumemo svet okoli sebe in imamo informacije organizirane oziroma urejene. Naša glava skrbi za smiselnost, na primer za to, da je naše delovanje v skladu z našimi najbolj bistvenimi idejami o življenju. Ko se nekaj zalomi, ko se nekaj tega podre, je ta glava najbolj aktivna in v pogonu, da bi spet vzpostavila urejenost. Odnos do razmišljanja je torej del osnovne avtentičnosti. Da torej smo, kdor smo. Da sprejmemo delovanje našega telesa z vsemi dejstvi.

Kako naj zaključim? To sporočilo je kratka, mini podpora osmišljenosti raznih življenjskih vsebin. Mislim, da je napačno, ko se razmišljnju izmikamo. Mislim, da je napačno, da imamo izraze, kot je overthinking in podobne, ki razmišljanje dajejo v slabo luč. In mislim, da je prepoznavanje razlike med klaritativnim učenjem in proceduralnim učenjem oziroma razlike med znanjem, ki ga poznamo, in znanjem, ki nam izboljša življenje, vsebina, ki se zelo jasno zavzame za pozitiven imidž razmišljanja.

Zaključna misel

Učenje vam bo dalo znanje, razmišljanje pa bo znanju dalo moč, da vam prinese vrednost.