Večja, kot je odgovornost, večje naj bi bilo plačilo za opravljanje nekega dela. Večja kot je odgovornost, več je potrebnega znanja in usposobljenosti: več je negotovosti, več vprašanj, več potrebnih odgovorov. Ko je razumevanje delovnega okolja in razumevanje nagrajevanja zastavljeno tako, je vse lepo in prav. Razen če ni. Napaka je lahko že v samem izhodišču.

Kaj določa ceno storitev?

Pišem zasebni zdravstveni ustanovi, ker bi rad dobil posvet z ortopedom. Cena za posvet je 120 eur. Ta posvet traja približno 20 minut, torej se grobo iz surove matematike (brez upoštevanja točnega ozadja) lahko izvede 3 posvete v uri in to pomeni zaslužek 360 eur na uro. In potem na računu piše, da DDV ni obračunan, saj so zdravstvene storitve po zakonu opravičene davka. Torej izvajalcu ostane celota.

Pogovarjam se z umetno inteligenco in zastavim vprašanje glede smiselnosti te cene. Prvi argument, ki mi ga postavi, je tržna logika. Torej, povpraševanja je veliko, ponudbe malo ali vsaj premalo. Zato cena raste oziroma je visoka. Lahko, da ta del drži; da torej manjka izvajalcev – če ne drži, potem bi šlo tu za prepovedano delovanje. T. i. kartelno dogovarjanje, ko ponudniki med seboj ne tekmujejo v ceni, temveč jo na podlagi medsebojnega dogovora ohranjajo. Ko je v sistemu vzpostavljen tržni sistem, to pomeni, da je naravni del tega sistema tekmovanje med konkurenti in s tem nižanje cene. Če nekdo to omejuje, dela kaznivo dejanje. Pa vseeno, predpostavim, da je to v redu.

Povpraševanja je veliko, ponudbe torej premalo, cene so visoke. Pri zdravstvenih storitvah je prisotna cenovna elastičnost. To pomeni, da lahko nekdo »raztegne ceno kot elastiko«, pa bodo kupci vseeno posegli po storitvi, ker jo preprosto nujno potrebujejo. Ker gre za zdravje. Cenovna elastičnost je argument, zakaj zdravstvo ne paše v tržno idejo poslovanja. Je tudi argument, zakaj v zdravstvu naj ne bi bilo prostora za neetične, za ljudi, ki nimajo razvitega čuta za družbeno odgovornost, saj so potenciali za izkoriščanje nepopolnosti trga preprosto prevelike. Velika moč zahteva veliko zrelost, ki pa žal ni standard. Umetni inteligenci zapišem, da tržne razloge razumem, so pa zame nesmiselni, ko govoriva o zdravstvu. UI odgovor sprejme in ponudi nov argument.

Infrastruktura je draga, oprema je draga in to je potrebno poplačati skozi storitve. Odgovorim, da je to morda slab argument. Lahko bi sicer vse zdravstvene storitve prevzele del te amortizacije, torej odplačevanja investicij v opremo, vendar pa sam posvet te opreme ne potrebuje. Z dejanske stroškovne plati torej ni resničnih argumentov, zakaj bi 20-minutni posvet stal 120 eur. Posvet zahteva le človeka z znanjem, nobene opreme. UI pritrdi in se pomakne proti naslednjem argumentu.

Izobrazba. Zahtevna izobrazbena pot, dolga pot pridobivanja znanja in usposabljanja za delo. Uf, tu se pa z mojega vidika še posebej zaplete.

Kje so mehke spretnosti?!

Za zdravnike se pričakuje visoka usposobljenost. Pred vsakim, ki se vpiše na študij, je zahtevno izobraževanje, velike gmote podatkov oziroma znanja, ki ga mora usvojiti. Celoten postopek traja »toliko in toliko« let. Vse je jasno, ta matematika je precej enostavna, kajne? Umetna inteligenca pravi, da je to jasen argument, da naj imajo zdravniki zato višjo plačo. Ravnajo z zdravjem ljudi, njihove napake lahko imajo velike posledice na zelo občutljivem življenjskem področju. Odgovornost je visoka, plača mora biti visoka. Torej vse lepo in prav, razen če ni.

Pri drugih poklicih ni takšne odgovornosti ali pa je preprosto ne zaznavamo, jo spregledamo? Pri drugih poklicih ni tako dolgega izobraževanja, usposabljanja, razvoja ali pa ga preprosto spregledamo? Kdo je odgovoren za slabo stanje izobraženosti, ki se omenja zadnje čase? Kdo je odgovoren za nesposobnost kakovostnega sodelovanja ljudi iz različnih sektorjev, da torej sodelovanje znanosti s prakso pri nas tako zamuja? Kdo je odgovoren za slabo ravnanje direktorjev, za številne stiske v družbi, za vse te problematike, ki se dogajajo oziroma ki obstajajo?

Menim, da tu obstaja dvojica neprimernosti. Prvič: mnogi poklici imajo veliko odgovornost, pa je sistem ne zaznava, družba jo spregleda, morda celo negira, in posledice so na koncu v našem vsakdanjem življenju zelo jasne. Veliko je težav. Drugič: mnogi poklici potrebujejo prav tako zelo dolgo pripravo in usposabljanje, vendar je težava v tem, da se to usposabljanje veže na osebno zrelost, na čustveno in socialno in spiritualno inteligenco. Tega usposabljanja naš sistem prav tako ne zaznava. Zaposlovalec ga, povsem napačno in neprimerno, ne zahteva. In posledice so tu.

Kakšno družbo hočemo?

Govorimo o problematiki kulture. Le govorimo. In čakamo, kritiziramo, a le govorimo. Ko sistem mehke spretnosti spregleda, smo tu slabi. In bomo slabi še naprej. Problematika kulture in vrednot bo obstala, če mehkih spretnosti ne zahtevamo, če mehkih spretnosti ne nagrajujemo, če s temi povezanih odgovornosti naš sistem ne beleži – ne ujame na radarju.

Vse je lepo in prav, razen če ni. Višja odgovornost, višje plačilo. A kaj ko naš sistem velikega dela odgovornosti ne zaznava. Kaj ko naš sistem velikega dela spretnosti (sistematično) sploh ne razvija. Delo na osebni zrelosti, na zavednem razvoju lastnega habitusa, je dolgotrajno delo, ki lahko traja 10 ali celo 20 in več let. In določeni poklici pač so takšni, da je habitus osebe, vse notranje dogajanje, vsa prepričanja in pogledi na svet, izpostavljen in nosi profesionalno odgovornost.

Torej, mislim, da je situacija v resnici drugačna. Vse je lepo in prav. Pri tej logiki povezave med odgovornostjo in plačilom. Razen, da v bistvu ni …