Rad bi prepoznal vlogo dveh stvari. Prvo je empatija – v smislu tega, da ima vsak od nas za seboj zgodbo, da so nam te zgodbe dane (si jih ne izberemo), da nam zgradijo habitus in da je vsako osebo skozi to zgodbo moč razumeti; njeno sedanje obnašanje, njene izbire, njene načine. Drugo je odgovornost – v smislu tega, da vsi mi, predvsem, ko smo enkrat odrasli, odgovarjamo za vsa svoja dejanja. Da zaradi te odgovornosti preprosto moramo zagotoviti, da ta naša dejanja ne delajo škode drugim, da so spoštljiva, primerna; in pri tem se preprosto ne moremo izgovarjati za svojo zgodbo. Zgodba je pojasnitev, ne pa izgovor.

Sprašujem se o komunikaciji. O tem, kako se obnašamo eden do drugega. In kaj od tega je ok, kaj je prav, kaj pomeni sprejemanje drugega takšnega, kot je, kaj pa pomeni zahtevanje spoštovanja zase. Če je komunikacija agresivna, manipulativna, celo nasilna, kaj naredim? Kako razmišljam o tem?

Razsežnost družbenih stisk

Kaj je mentalno zdravje? Če rečemo, da je to stanje naše psihe, ko lahko opravimo vse za življenje nujne stvari, ko torej lahko gremo po opravkih, gremo v službo in opravimo svoje delo, ko smo zmožni zgraditi neke potrebne osebne odnose in tako naprej – tu menim, da smo na minimumu. Govorimo, na primer, o odsotnosti nekih fobij, takšnih in drugačnih strahov, ki bi nas bistveno omejevali v življenju in preprečevali osnovno ali pa dostojno bivanje.

Kaj pa če grem dalje? Če gremo višje od minimuma, se lahko vprašam ne le o sposobnosti izvajanja nekih življenjskih vsebin, temveč o kakovosti. Kot mentalno zdravje lahko smatram to, da imam zgrajeno samozavest, da imam pozitivno samopodobo, da v družbi in v raznih izzivih ne le preživim, temveč sem v njih miren. Da lahko nastopam pred drugimi, da lahko vedno povem in zagovarjam svoje mnenje, ne glede na družbene pritiske v sobi, v kateri sem. Da se lahko normalno povezujem, da lahko dobro sodelujem. Če kot družba želimo višje, naj bo to tista definicija mentalnega zdravja, h kateri stremimo in ki naj je naš standard.

Iz tega vas vprašam: koliko je družbenih stisk? Koliko dejanj je narejenih iz nezmožnosti namesto zmožnosti, iz negotovosti namesto iz odločitve, iz potrebe po prilagajanju svojih dejanskih idej? To je namreč zame glavni razlog, zakaj je to pomembna tematika.

Oblike komunikacije

Prvo, kar sam vem in si pravim, je to, da je »bobu potrebno reci bob«, tudi ko gre za naše odnose in medsebojno komunikacijo. Zato bom poimenoval in na kratko (s svojimi besedami) opisal splošne oblike komuniciranja.

Prva je dvojica agresivna – pasivna komunikacija. Ljudje smo si med seboj enakovredni. Pika. Vsak od nas ima svojo idejo o življenju in jo tudi živi (ali pa želi živeti). Ko v komunikaciji nekdo svoje mnenje povzdigne nad drugega, ko svojo idejo prikazuje kot boljšo in pomembnejšo obliko, je to znak agresivne komunikacije. Agresivni sogovorniki svoje poglede vsiljujejo drugim, pasivni pa svoje poglede umaknejo prvim.

Druga je manipulativna komunikacija. V tej je značilna uporaba raznih oznak, hkrati pa je pomembno, da ima oseba svojo agendo – kaj želi iz pogovora izvleči. Z nekimi žaljivkami, z uporabo slabšalnih oznak ali na druge načine želi iz druge osebe izsiliti neko želeno obliko ravnanja. Torej želi, da bi nekdo drugi delal tako, kot si je sam zamislil. Spet zanemarja, da imamo vsi svoje vrednote, svoje poglede, svoje želje, proti katerim smo usmerjeni.

Tretja je nasilna komunikacija. Uporaba sile pomeni več razlik: lahko gre za povišan glas, lahko gre za nespošljive zmerljivke, poniževanja; vse, kar neko drugo osebo preprosto ustavi. Doseže, da ne gre več dalje po svoji poti.

Na koncu dodam še asertivno komunikacijo. Pomeni jasno zavedanje enakosti med nami. Načini življenja in delovanja, osebne izbire in osebni pogledi so medsebojno enakovredni.

Kaj pomeni nekoga sprejeti?

Kaj pomeni nekoga sprejeti? Osebo lahko spoznamo, spoznamo njeno zgodbo, razumemo ozadje in njeno ravnanje, njene izbire, odločitve. Sprejmemo, da ima z nečem več težav, da ji je neke vsebine težje razpoznati,  opaziti, ali da potrebuje več časa. Ne moremo sprejeti agresivnosti, manipulativnosti, nasilja. Oseba je za to odgovorna. Če je tega naučena, potem se mora potruditi, da to spremeni.

Nekteri avtorji opozarjajo, da če sprejmemo bodisi agresivno, manipulativno ali nasilno komunikacijo drugih, lahko pri sebi ustvarimo travme. Začnemo negirati lastne želje, lastne poglede, načine in tako dalje in tvorimo lažni jaz. Opozarjajo, da v teh primerih ljudje, ki so povzročevalci tega, uporabijo druge ljudi za to, da bi si zgradili osebno ravnotežje. Da prelagajo odgovornost na druge, da uporabijo druge, namesto da bi osebno ravnotežje iskali in gradili sami in v sebi. Opozarjajo, da empatija oziroma čut do drugih ne sme preprečiti tega, da dejanja vidimo jasno in da »bobu preprosto rečemo bob« – tudi ko gre za ljudi. Agresija je agresija in je neprimerna. Manipulacija je manipulacija in je neprimerna. Nasilna komunikacija je nasilna komunikacija in je neprimerna.

Sprejeti drugo osebo, pomeni sprejeti, da ima zase, torej za razvoj svoje zgodbe svoje ideje, svoje želje in cilje, svojo izbrano pot; ne pomeni pa sprejeti, da te vsiljuje drugim. Sprejeti drugo osebo pomeni pokazati spoštovanje do njene preteklosti, njene osebne zgodbe, ki si je (morda) tudi ni sama izbrala. Torej sprejeti težo, težje korake pri njeni vsebini, več potrebnega časa za kakšen korak, ne pa prenašanja teže na druge okoli sebe.

Empatija in odgovornost

Zgodba je pojasnilo, ne izgovor. Menim, da empatija pomeni, da razumemo, da osebo doživljamo s spoštovanjem in je ne zavrnemo. Imamo različne (tudi brezplačne) pomoči, ki so namenjene ravno temu, da bi izenačili nepravičnosti, da bi vsaj delno popravili socialne krivice, ki izhajajo iz tega, da smo imeli (nepravično) različne in neenake življenjske poti.

Hkrati pa to ne odvzema odgovornosti. Ne odvzema tega, da v medosebnih stikih veljajo pravila in veljajo pravi, ustrezni ter napačni, neprimerni načini vedenja in komunikacije. Kar nekomu drugemu znižuje samopodobo, napada samozavest, je nedopustno. Ko nekdo z našimi besedami pade v tesnobne občutke, to prenehamo. Ko imamo neprimerne načine, te popravimo. Vsak je odgovoren za svoja dejanja in za svojo komunikacijo.