Na ekranu se vrti film. Lastnica posestva Edith Pretty pokliče samoukega arheologa Basila Browna, da razišče grobne gomile na njenem posestvu. Basil se loti izkopavanja, medtem prenočuje na posestvu gospe Pretty in seveda z njo oblikuje odnos. Dobro se razumeta, eden do drugega sta skrbna in gospa Pretty ga en dan povabi na skupno večerjo. Malo pred dogovorjeno uro se na posestvo oglasi Basilova žena May. Možu je pošiljala pisma, na katera ni odgovoril. Povedal ji je, da je preveč zaseden z delom in da jih bo prebral na prvi prosti dan. Kaj se zgodi? Kakšen scenarij predvidevate?
Dramatične zgodbe
V filmski industriji se predvsem dobro prodajajo dramatične zgodbe. Ustvarjalci radi ustvarjajo pomp in trušč, ki bo pred zaslone prinesel kar največ gledalcev. In tako so pogosto obravnavane osebe, ki so impulzivne, včasih celo narcisoidne. Upodobi se pogosto tisto, kar bo prineslo več zaslužka. Normalnost in zmernost, pa umirjenost in podobne kvalitete pa so v tem smislu manj zanimive ali pa kar nezanimive.
Kaj se torej zgodi? Basil in May Brown si povsem zaupata. May izrazi svoje razumevanje do tega, da pozna svojega moža, da ve, koliko mu pomeni delo in na kakšen način ga izvaja. Prizna kaotičnost, ki spremlja njegovo delo, predvsem ob pogledu na razmetane predmete v sobi moža, med katerimi so tudi njena pisma. Začuti njegov trenutek, njegovo razpoloženje, njegovo vnemo in mu pusti potreben prostor.
Ko gre film dalje, je May tudi tista, ki spodbuja Basila k vztrajnosti in k nadaljevanju pri izvajanju dela, pa tudi k nadaljnjem dobrem, skrbnem odnosu z gospo Pretty. Reagira mirno, razumevanje dogodkov išče v sebi in v poznavanju svojega moža. Brez pompa, brez izpadov, brez raziskovanja in dvomov. Deluje iz zaupanja in mirnosti.
S čim polnimo našo glavo?
Filmi, glasba in vsa druga sporočila, ki jih prejemamo, so tisto, kar nam polni glavo. Ustvari nam idejo normalnosti, tudi normalnih reakcij v raznih življenjskih situacijah. Njihov produkt je tisti občutek v nas, ki nam pravi, kaj naj se zdaj zgodi naslednje. Kadarkoli gremo ven in se sprehodimo po ulicah kakšnega mesta, bomo naleteli na kopico oglasov. Kadarkoli prižgemo TV ali si ogledamo video po Youtubu, bomo doživeli enako. In ti ustvarjalci redko ciljajo na našo zrelost, na vpliv njihovega sporočila na naše življenje, temveč imajo v tem svojo agendo, svoj cilj. Ustvarjajo sporočila za to, da bi dosegli tisto, kar so si sami zastavili. Naš odziv, njihov zaslužek, kaj temu podobnega, redko se gre za kaj več od tega.
Pravi način je naša izbirčnost in kritičnost. Filmi bi morali prikazati zgodbo, kolikor se da pristno in resnično, ne pa na vsak način ustvariti spektakla. Filmi naj bodo premišljeni, dodelani, vloga odigrana korektno in zavedno, ustvarjalci naj dajo skozi ustvarjalni proces, na koncu katerega bodo pokazali nekaj dodelanega in dozorelega. Tudi filmska industrija je del družbe in ima v tej svojo vlogo.
Zreli ustvarjalci
V pogovoru z umetno inteligenco, z orodjem Gemini, mi je ta ponudil zanimivo razlago. Moje vprašanje je bilo, kaj je razlika med ustvarjalci: zakaj eni oddajo pristno, avtentično sporočilo, ki nekaj da in pomeni, drugi pa nekaj povsem drugega. Odgovor je bil, da ena skupina ustvarjalcev javnosti ponuja in nanjo celo odlaga svoje negotovosti in druge težave, drugi ustvarjalci pa javnosti predajo izkušnjo transformacije.
Na koncu se moramo torej vprašati: kaj je vloga ustvarjalcev, umetnikov? Ali nosijo odgovornost pri svojem delu? Kakšna je ta odgovornost? Sam menim, da imajo odgovornost v tem, da njihova sporočila dozorijo preden jih posredujejo v javnost. Menim, da to pomeni, da so svoj ustvarjalni proces v resnici izpeljali do konca in kakovostno ter so le na ta način pravi umetniki. Menim, da rabimo zrele ustvarjalce.
