Ne gre se o čemerkoli, pač pa o športu. Šport se po mojem ne bi smel spraševati o tem, kako naj doseže rezultat. V moji ideji ima šport vlogo navdiha, mora pa se vprašati predvsem eno: kdo so naši privrženci? Kako živijo in kaj potrebujejo?
Velika sila tradicionalne ideje
Ko razmišljam o moji lastni ideji športa, vidim, da mi je predvsem težko odmisliti tradicionalno. Da je ta močno zakoreninjena, da ima veliko vpliva in veliko privržencev. V tej tradicionalni ideji je bistvo športa zmagovanje. Bistvo je dajanje točk, zmagovanje tekem, osvajanje pokalov in prvenstev. Vem, da moja ideja ni takšna, pa vseeno je težko ob vsem tem enotirnem pompu zahtevno preiti v nekaj novega.
Kar me moti pri tej tradicionalni ideji, je to, da po mojem zmaga še zdaleč ni vse, ter to, da je odnos med športom in družbo izrazito enosmeren. Ko nekdo izkaže uspeh, je zame to šele začetek. Potem me zanima, kako je do tega prišel. Kako se je na tej poti obnašal do ljudi okoli sebe. Po kakšnih standardih, po kakšni etiki se je pri tem ravnal. Tisti drugi del pa se nanaša na to, da bistvo športa zame ni zabava, tekme ne pogledam zato, ker bi rad pozabil na lastno življenje, ter raje zato, ker bi rad črpal navdih, inspiracijo za moje življenje. To danes le še redkokje zares najdem. Šport je odmaknjen od družbe, je predmet občudovanja namesto navdiha in ne ceni družbe toliko, kot družba ceni njega.
Kaj je moja ideja športa?
Za izhodišče v moji ideji športa sem izbral vprašanje: kdo so naši privrženci? Menim, da je v središču športa rezultat le takrat, ko na to vprašanje podamo kvečjemu površinski odgovor. Takrat nastane ideja, da navijači potrebujejo zmage in da navijače zanima le zmaga. Pomembni pa so bolj zavedni, globlji odgovori.
Menim, da je v družbi veliko zavor. Menim, da je tam veliko problematik, ki ljudi – te naše navijače, privržence – bremenijo. In to menim, da je točka, kjer vlogo dobi šport. Šport ne rešuje življenj, ne operira telesa in ne razvija cepiva za smrtonosno bolezen. Prav tako ne rešuje političnih kriz in ne ugotavlja taktike za pomiritev vojnih konfliktov. Šport je v jedru enostaven in lahko razumljiv. Sama logika, ideja je jasna. Jasno je, za kaj se gre in kaj je osnovni cilj. Tako je šport zelo primeren prostor za demonstracijo pomembnega. Za prikaz vztrajanja, boja za neko idejo. Uspeh, zmaga je tisto, kar morda pride na koncu, a zame se bistvo zgodi prej.
Tekma je življenje v malem. Si ti, tvoj dan, tvoje trenutno razpoloženje, pa soigralci in odnos med nami, kakršnega pač že imamo med seboj. Imamo svojo idejo, svoj načrt in cilje, s katerimi smo prišli. Potem je tu nasprotnikova ekipa, ki ima tudi sama prav vse te elemente, in igrišče ter rezultat. Tekma se začne in se odvije. Pridejo vzponi in padci. Pridejo dobra sodelovanja, napake, konflikti. Nekaj časa gre dobro, pa potem ne več tako, in spet nazaj. Kako se vse to odvije? Kaj se zgodi ob padcih? S posameznikom, z ekipo, s sodelovanjem, z idejo in taktiko? Kako se odzovemo na vse to? Za kaj se zavzemamo oziroma kakšne načine izbiramo?
Kdo je lahko navdih?
Navdih ne more biti nekdo, ki izbira povsem drugačne načine od mojih. Ne glede na rezultat, ne glede na število zmag in naslovov. Ko je nekdo pripravljen narediti vse za zmago, moje zanimanje preprosto izgubi. Danes nam močno manjka etike. Danes nam močno manjka jasnih in glasnih pokazateljev enakovrednosti ter tega, da tiste stare ideje o Napoleonih in ovcah ne veljajo. Manjka nam spoštljivosti, manjka nam osebne pristnosti, ko bi se namesto lovljenja bogastva in družbenega statusa, moči zavzemali za doprinos, za poslanstvo neke vloge. Ko bo nekdo takšne vrline, ki jih svet resnično potrebuje, uspel povezati v celoto in jih pokazal na igrišču, takrat me bo dejansko in iskreno zanimal njegov napor – ne glede na rezultat, ne glede na zmago ali poraz. Kako je te vrednote zgradil? Kako je te vrednote ohranil? Kako je z njimi preživel vse te padce in tudi vzpone?
Ko se bo šport začel zanimati za družbo, bo njemu namenjena pozornost dejansko upravičena. Ko bo dajal nazaj, bo dejansko primerno, da športu damo tako veliko. Trenutno ni tako. Trenutno šport predvsem jemlje, vase srka vso namenjeno pozornost in občudovanje. Ko se bo šport na takšen način začel zanimati za družbo, bo lahko z javnostjo dejansko gradil kakovosten, trden odnos. Tak, ki ne bo temeljil na zmagah, temveč na vsem tistem, kar se zgodi na pred rezultatom. Za kaj se bori? Kaj pokaže? Za kaj je športu mar?
Šport (lahko) ima velik smisel
V otroštvu sem bil velik navdušenec nad športom. Iz spremljanja tekem sem črpal disciplino, vztrajnost in odločnost, učil sem se o potrpežljivosti. Veliko sem se naučil o telesu, o tem, kako deluje, kako je zanj potrebno skrbeti. Ko sem vstopil v šport, sodeloval z več klubi in na več mednarodnih tekmovanjih, se je moja slika začela podirati. Šport se ne sekira preveč za ljudi. Družba in njeni problemi sta daleč, daleč stran. Športniki so ciljno usmerjeni posamezniki, ki gledajo proti svojem cilju in pogosto živijo v mehurčku; z malo ali brez zavedanja o svetu okoli sebe. To ni prav. Ni primerno glede na pozornost, ki jo svet nameni športu. Iz športa se lahko naučimo veliko, vendar pa šport ni dokončan; ni celostno zgrajena ideja. Ko želi nadvladati nad vsem drugim, je zame zašel in izgubil svoj smisel, ko pa bi prevzel svojo vlogo v družbi, to je vlogo navdiha, pa bi ta smisel pridobil nazaj.
