»Medicina je stara toliko kot samo človeštvo. Če se ukvarjam z zdravjem, z zdravljenjem bolezni, potem sem samodejno človek s poslanstvom.«

Ta izjava dentalnega kirurga me je zbodla in zabolela. Za seboj imam veliko učenja o področju organizacije in povsem jasno je, da se lahko dejavnosti organizirajo na več različnih načinov. In na kaj to vpliva? V središču izvajanja katerekoli dejavnosti so lahko zelo različne stvari. Če želiš delovati s poslanstvom, to nikoli ni samodejno, temveč je stvar tega, kakšen pristop si izbral.

Katera dejavnost nima poslanstva?

Povejte mi eno službo, eno sistemsko vlogo, ki v osnovi nima poslanstva. Šolstvo je nastalo z jasno vlogo v družbi. Proizvodna podjetje in druga predhodna izdelavna združenja so nastala z jasno vlogo v družbi. Pa javna uprava, pa policija, pa sodstvo ter vse drugo. Po mnenju tega dentalnega kirurga se torej za poslanstvo, malodane, na svetu sploh ni potrebno truditi. Ni potrebno skrbeti za to. Ni se potrebno organizirati.

Seveda je resnica drugačna. Poslanstvo je lahko zelo enostavno zamegljeno in postavljeno v ozadje. To se dogaja v šolstvu, pogosto se dogaja tudi v medicini. In tako naprej. Takšno razmišljanje pa je ne le nepravilno, neustrezno, temveč tudi nevarno in škodljivo za družbo. Za vse nas.

Kaj se dogaja v zdravstvu?

Danes smo v tržnem gospodarstvu. Ekonomija nas uči, da se cena določi na trgu. Trenutno se nahajamo v točki negotovosti glede cen pogonskih goriv oziroma nafte. Če ste uporabnik motornega vozila, ki za delovanje potrebuje pogonsko gorivo, bi se lahko vprašali naslednje: pri kateri ceni bom svoje vozilo zamenjal za hojo, kolo oziroma za javni prevoz? Ta cena, pri kateri bi spremenili svoje ravnanje, je za različne posameznike različna. Vendar pa višja kot bo cena, več bo takšnih, ki bodo svoje izbire spremenili. Po takšni logiki se oblikuje t. i. krivulja povpraševanja, ki pravi, da višja kot je cena, manj bo povpraševanja, oziroma nižja kot je cena, več bo povpraševanja.

Tako velja za večino dobrin. Obstajajo pa tudi drugačne dobrine, pri katerih se ta logika poruši oziroma sploh ne obstaja. In ena takšna je zdravje oziroma zdravstvene storitve. Če nekdo potrebuje zdravstveno preiskavo, jo bo opravil pri ceni 30 eur? Jo bo opravil pri ceni 50 eur? Jo bo opravil pri ceni 100 eur ali pa 180 eur? Če bo potrebna, če je ogroženo zdravje ali pa celo življenje, bo odgovor preprosto »da«. Za takšne dobrine velja t. i. cenovna elastičnost. In praktično pomeni, da lahko ceno »raztegujemo« in večamo do velikih razsežnosti, pa se prodana količina storitev preprosto ne bo zares spremenila.

Kje smo torej s samodejnim poslanstvom? V zdravstvu torej cenovna elastičnost resnično obstaja. Ali naj jo unovčim? Da, sedaj pa smo tukaj. Na točki križišča. Katero pot bom izbral? In kdo sem? Sem zdravnik s poslanstvom ali pa sem zdravnik, ki išče zaslužek? Bom raztegnil ceno, ki je zares zelo elastična, ali pa bom izbral drugo pot?

Druga pot

Pri določanju cene izdelka je mogoče izhajati tudi iz stroškov. To pomeni, da razmišljamo, koliko je izvedba neke storitve dejansko vredna. Torej koliko nas stane, da uporabimo potrebne instrumente in da primerno plačamo vse vključene. Tako dobimo vrednost, ki ji pravimo »stroškovna vrednost« ali tudi »lastna vrednost«.

Vprašanje na področju zdravstva ni, v kakšnem sistemu delujemo ali kako delajo drugi v sistemu; vprašanje je, kaj je primerno za zdravstvo. Lahko pa vse skupaj komentiram tudi bolj neposredno. Vzemi tržno ceno, uporabi tržna načela in unovči tržno naravo, vendar si potem vsekakor ne pravi »človek s poslanstvom«. Ta oznaka ni samodejna, temveč je povsem in absolutno odvisna od tvojih izbir, tvojih odločitev. In naredil si svojo izbiro. Izbral si, da je tržna cena tvoja prioriteta. In tako si izbral, da je cena v ospredju, poslanstvo pa se je skrilo v senco za njo.

Problematika zdravstvene kulture

Problematika v zdravstvu je širša. In kar je po eni strani največja moč, je po drugi največja šibkost zdravstva. To je delovna kultura. Za njo je značilno, da je strokovnost visoko cenjena. Strokovnost je daleč najpomembnejša vrlina v tem sistemu. In to je seveda dobro in pomembno. To pomeni, da nas obravnavajo vrhunski poznavalci medicine. Vendar pa se ta »strokovnost« žal nanaša zgolj na zdravstveno oziroma medicinsko strokovnost, ostale pa se preprosto zapostavlja ali kar ignorira.

Ali obstajajo v sistemu strokovnjaki, ki bodo izbrali pravilno ekonomsko logiko delovanja? Ali so v sistemu strokovnjaki, ki bodo primerno organizirali delovanje skupin in sodelovanje njihovih članov? Ali so tu strokovnjaki, ki znajo vzpostaviti za delo potrebne odnose in jih negovati? So tu posamezniki sposobni strokovne komunikacije, ki se znajo z ljudmi kritično pogovarjati, izpostaviti težave pri delu na način, da se te razrešijo? Ali so tu strokovni, profesionalni vodje – torej ne takšni, ki bodo kot starodavni vladarji razmišljali, da so prišli graditi svoj blišč, tudi ne takšni, ki so se prišli zgarati do onemoglosti, temveč sodobni vodje, ki razumejo, da voditi pomeni aktivirati človeške potenciale? Takšni vodje razumejo, da strokovno izvajanje vloge pomeni pogovarjati se in spraševati sodelavce, kaj pri delu potrebujejo za kakovostno delo.

Zaključek

To vse so strokovnosti. Strokovnosti, ki jih potrebuje sistem. Strokovnosti, ki jih potrebuje zdravstvo, da bo sploh lahko pokazalo, kaj zna in zmore. In strokovnosti, brez katerih se bo poslanstvo skrilo v senco in le občasno pogledalo na plano. Samodejnega poslanstva, preprosto, ni!