Začetek igre, trud, boj, in konec igre. Navadno eno do dve urna demonstracija življenja. Vsak športnik ali vsaka ekipa s svojo idejo, ki jo poskuša uresničiti. Vzponi in padci. Časi, ko vse deluje kot po maslu, in tisti drugi, ko nič ne gre, kot bi moralo. Na kakšen način bodo razrešili težavo. Kako se bodo spopadli s padcem. Kaj temu sledi. Kako močno vztrajajo. Koliko discipline prikažejo. Kako dobro in močno bodo sodelovali. In kakšen način, kakšne vrednote bodo skozi vse to, skozi ovire, skozi izzive, skozi stik z nasprotno ekipo, s tekmeci, obdržali.

Šport bi v moji predstavi normalnosti moral biti navdih. Vrednote bi moral vzemati od družbe, ceniti in pokazati tisto, kar družba potrebuje – da nam bi dal zgled, kako se lahko za te vrednote zavzemamo, ko nam nasproti pridejo ovire. Moral bi ceniti družbo, ceniti ljudi. Vso pozornost, ki mu jo družba nameni, bi moral nekako, na nek način vrniti nazaj.

Enosmerni odnos občudovanja

Odraščal sem kot velik navdušenec nad športom. Spremljal sem tekme, bral intervjuje, se ukvarjal s športom in razmišljal, kako je biti del neke športne zgodbe: kako deluje športna organizacija, kako ustvari uspeh. V šport sem se nato vključil kot prostovoljec, delal v tej obliki, na raznih projektih, skoraj 10 let. Tu pa me je šport razočaral. Z načini, z miselnostjo, s tem, kako drugačno idejo ima o športu.

Šport je v družbi zabava. Je nek dogodek, ob katerem naj bi družba pozabila na svoje življenje, namesto da bi črpala navdih zanj. Šport nam pomaga, da bežimo od problemov, se jim izogibamo in jih ne rešujemo. Na športu se sprosti ves gnev, jeza, veliko nepredelanega, neprečiščenega. Predvsem pa je nekaj, kjer se odmisli svoje normalno vsakodnevno življenje.

Šport je objekt občudovanja. Vsa energija gre v eni smeri: od publike do športnikov. Športniki so predstavljeni in se obnašajo kot heroji. Namesto da bi bili tam kot navdih, kot zgled, so usmerjeni sami vase: ni pomembno, kako, ni pomembno, zakaj, ni pomembno, kakšne načine izberem, pomembna je zmaga. Vrednote so pozabljene, družbene problematike so pozabljene. Šport je oddaljen od realnosti, od realnih problemov ljudi, od problematik vsakdana mnogih ljudi, ki ravno temu istemu športu posvečajo ničkoliko pozornosti. Dobijo ogromno pozornosti, prav nič te pa ne vračajo nazaj k ljudem.

Zakaj vztrajamo? Zakaj se vračate k športu? Zakaj dati toliko nečemu, ki ne vrača nazaj?

Dvosmerni odnos navdiha

Predstavniki športa se redno pritožujejo nad navijači. Pravijo, da so navijači nehvaležni. Da navijače zanimajo le zmage; takoj ko teh ni, pa navijači izginejo. A dejstvo, kot to sam gledam, je, da drugega kot to niti ne ponujajo.

Šport bi se moral zanimati za družbo. Če je del družbe, del nas, naj pokaže zanimanje za probleme neenakosti, naj pokaže zanimanje za probleme neetičnosti in odsotnosti nekih vrednot, ki so ključne za dobro delovanje skupnosti. Športna ekipa je skupnost. Na nasprotni strani ima na igrišču svojo konkurenco. Ima svoj cilj, proti kateremu gre; vsebino svojega delovanja. Ima vse potrebne sestavne dele za to, da nam pokaže, kako se boriti za neke vrednote, nek cilj. Kako se spopasti z izzivom.

Ne gre za nekaj izredno kompleksnega. Ne gre za nekaj življenjsko pomembnega. Če razmišljamo, da je cilj dati več košev od nasprotnika, zadevi več golov ali odbojkarsko žogo večkrat kot nasprotnik spraviti na tla; se šport kot takšen ne ukvarja z nečim življenjsko pomembnim. Bistvo so torej te spremljevalne sestavine športa in to, kaj se šport odloči biti za družbo. Odmaknjen, občudovan, ali povezan in skrben do družbe. Vsebina za zabavo in odmik od življenja, ali, ravno nasprotno, navdih za življenje. Je bolje, da pridem iz tekme poln superlativov o nekem športnem junaku, ali raje polne energije in motiva, da sam naslednji dan pokažem isto zagnanost, isto vnemo in vztrajnost kot športnik?

Zaključek

Današnji svet je trajnostni svet. Ni pomembna več le zmaga, le doseganje cilja, ampak se velik del sveta sprašuje tudi o načinu. Pomembno je, kako smo ta cilj dosegli. Pomembno je, katera sredstva smo pri tem uporabili. Pomembno je, kako smo se pri tem vedli do ljudi, v kolikšni meri smo vključevali, kakšen odnos smo prikazali do vpletenih. Osredotočenost le na zmago je stvar preteklosti. Je danes nazadnjaštvo in nekaj, kar je treba preseči. Danes moramo biti bolj odgovorni in gledati širše.

Šport naj pokaže, da ceni navijače. Da torej ceni učitelje in njihovo delo, doprinos, da ceni zdravstveno osebje, pa delujoče v javni upravi, pa vse, ki proizvajajo dobrine, vse, ki skrbijo za poslovne zgodbe. Pokaže naj nam, da so spremembe in preobrati, o katerih danes govorimo, da jih rabimo, možni. Da so točno tiste težke spremembe, ki jih iščemo, možne. Pokaže naj, da ceni in spoštuje družbo – drugače si vse te pozornosti enostavno ne zasluži.