Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj pravi Gemini za tretjo osebo?

Fatima, 40 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Fatima, ženska starosti 40 let, jo je povzročila. Reakcija Fatime po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Fatimin prvi odziv bo globok, instinktiven strah, ne le zaradi trčenja, ampak tudi zaradi možnih posledic. V trenutku, ko se bo trčenje zgodilo, bo v njenem umu bliskovito preblisnila misel: “Ne zdaj, ne morem si tega privoščiti.” Ta misel je odraz njenih vsakodnevnih skrbi za preživetje in finančno stabilnost.
2. Kaj jo vodi? Vodi jo globoko zakoreninjena negotovost in strah pred avtoriteto. Kot priseljenka v tujem okolju je pogosto na robu družbe in nima enakega socialnega zaledja kot Ana ali Marko. To pomeni, da je za njo vsak stik s policijo, zavarovalnico ali uradnimi institucijami vir stresa in možnega tveganja, da izgubi službo ali da se ji življenje še bolj zaplete.
3. Naslednji korak: Ne bo razmišljala o moralni odgovornosti ali pragmatični rešitvi, ampak o posledicah za svoj vsakdanji obstoj. Njen prvi korak bo zato preveriti, ali je druga oseba poškodovana. Če je, bo seveda poskušala pomagati, vendar v ozadju vedno s strahom.
4. Komunikacija: Njena komunikacija bo sprva verjetno prestrašena in nerazločna, morda celo prežeta z jokom. Uporabljala bo preproste besede in iskala potrditev: “Joj, kaj se je zgodilo? Jaz res ne vem, kako… ste v redu?” Njen poudarek ne bo na izmenjavi podatkov, ampak na olajšanju situacije in preprečevanju, da bi se stvari zapletle.
5. Klic na pomoč: Fatimin največji strah bo klic policije, saj ve, da bo to prineslo birokracijo in morda denarno kazen, ki si je ne more privoščiti. Verjetno bo upala, da bo lahko situacijo rešila s pogovorom in da bo druga oseba razumela njene okoliščine.

Fatima reagira iz pozicije ranljivosti in negotovosti. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica borbe za preživetje, prilagajanja in globokega strahu pred tem, da bi izgubila tisto malo, kar ima. Njeni “demoni” so vsakdanje skrbi, ki si jih Ana in Marko verjetno ne moreta niti predstavljati.

Kdo je Fatima?

Fatima se je v Slovenijo preselila pred 15 leti zaradi boljših življenjskih priložnosti. Živi v najetem stanovanju v večjem slovenskem mestu. Dela kot čistilka v različnih podjetjih in večjih nakupovalnih centrih. Njen dan se začne zgodaj zjutraj, pogosto pa opravlja več različnih služb, da lahko preživi sebe in finančno podpira svojo družino, ki je ostala v domovini. Njen družbeni krog je večinoma sestavljen iz drugih priseljencev, ki se soočajo s podobnimi izzivi, ter sodelavcev. Njen življenjski kontekst zaznamujejo trdo delo, skrb za družino, prilagajanje novi kulturi in jezikovna prepreka. Kljub težavam je optimistična in ponosna na svoje dosežke in želi svojim otrokom zagotoviti boljše življenje.

Povej mi več o zgodbi Fatime …

Fatima se je rodila leta 1985 v majhnem mestu blizu Sarajeva v Bosni in Hercegovini. Njena družina je živela v težkih ekonomskih razmerah, kar jo je že v mladosti naučilo pomembnosti trdega dela in prilagodljivosti. Odraščala je v okolju, ki je bilo močno zaznamovano z etničnimi in verskimi razlikami, kar jo je naučilo, da so odnosi z ljudmi pomembni in da je treba biti vedno vljuden.

Že v rani mladosti se je morala spopasti s številnimi izzivi, saj je bil njen oče invalid, in je morala pomagati mami pri delu. To jo je naučilo, da je treba biti močan in da je treba skrbeti za družino.

Selitev in začetek novega življenja

Po poroki s svojim možem, ki je bil prav tako iz Bosne in Hercegovine, so se zaradi slabih ekonomskih razmer v Bosni in Hercegovini odločili, da se preselijo v Slovenijo. To je bila težka, a nujna odločitev, saj so si želeli zagotoviti boljše življenje za svoje otroke.

V Sloveniji se je Fatima morala spopasti z novimi izzivi – jezikovno prepreko, iskanjem službe, in prilagajanjem na novo kulturo. V začetku so živeli v majhnem stanovanju, kar jim je oteževalo življenje. Kljub temu se Fatima ni nikoli predala in je vedno poskušala najti nove priložnosti, da bi izboljšala življenjske pogoje.

Borba za preživetje

Fatima je začela delati kot čistilka, saj je bilo to delo edino, ki ga je lahko dobila brez posebne izobrazbe. Delala je v različnih podjetjih, trgovinah in nakupovalnih centrih. Njen delovnik je bil pogosto dolg in naporen, a ni se pritoževala, saj je vedela, da je to edini način, da preživi sebe in družino. Njen največji strah je bil, da bi izgubila službo.

Družina in odnosi

Fatimin svet je osredotočen na družino. Njen mož in otroci so zanjo najpomembnejši. Njen družbeni krog je večinoma sestavljen iz drugih priseljencev, ki se spopadajo s podobnimi izzivi. Z njimi deli svoje izkušnje in se medsebojno podpira.

Fatima je oseba, ki verjame v moč ljubezni, trdega dela in borbe za preživetje. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica borbe za preživetje, prilagajanja in globoke ljubezni do družine. Njeni “demoni” so strah pred neuspehom, negotovost in strah pred avtoriteto, ki ga je prinesla s seboj iz domovine. Vendar pa je kljub vsemu optimistka in verjame, da bo s trdim delom in vztrajnostjo zagotovila boljše življenje za svoje otroke.

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj pravi Gemini za drugo osebo?

Marko, 32 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Marko, moški starosti 32 let, jo je povzročil. Reakcija Marka po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Njegov prvi odziv ne bo čustven, kot je bil Anin. Verjetno bo izustil kakšno kletvico in v trenutku preklopi v način reševanja problema.
2. Kaj ga vodi? Vodi ga logična, pragmatična miselnost, ki jo je razvil skozi leta reševanja zapletenih projektov v službi. Za njega je to “težava”, ki jo je treba rešiti.
3. Naslednji korak: Namesto, da bi se mučil z občutki krivde, bo takoj poskušal zbrati podatke. Najprej bo preveril, ali je poškodovan sam. Potem bo izstopil iz avta in si vizualno ogledal situacijo – ocenil bo škodo na svojem avtomobilu, pa tudi na drugem.
4. Komunikacija: Njegova komunikacija bo zelo direktna in osredotočena na dejstva. Ne bo se opravičeval, ampak bo rekel nekaj v smislu: “Dajva takoj zamenjati podatke. A si v redu? Poklicala bova policijo, če je treba. Kaj je škoda?”
5. Klic na pomoč: Poklical bo reševalce in policijo, vendar ne zaradi empatije, temveč zato, ker ve, da je to pravna obveznost in da je to del procesa. Po klicu se bo verjetno začel ukvarjati z administrativnimi podrobnostmi, kot so fotografiranje prizorišča in shranjevanje podatkov, ki so mu lahko koristni.

Markova reakcija je torej odraz njegovega življenja, ki ga zaznamuje pragmatičnost, logika in reševanje težav. Njegova “barva življenjske zgodbe” je mešanica učinkovitosti, ambicioznosti in logičnega razmišljanja. Obravnaval bo nesrečo kot nalogo, ki jo je treba čim hitreje rešiti z minimalno škodo zanj.

Kdo je Marko?

Marko živi v modernem stanovanju v središču Ljubljane. Je vodja projekta v uspešnem IT-podjetju in vsak dan preživlja v dinamičnem, tekmovalnem okolju. Njegov družbeni krog je pester in mednaroden, saj se druži z ljudmi iz različnih strok in kultur. Informacije pridobiva preko družbenih omrežij, spletnih portalov in strokovnih revij. Je redni obiskovalec koncertov, razstav in restavracij. Njegovo življenje je hitro, usmerjeno v prihodnost in zaznamovano s cilji, ambicijami in stalnim izpopolnjevanjem.

Povej mi več o Markovi zgodbi …

Marko se je rodil leta 1993 v Ljubljani, v družini srednjega razreda. Oče je bil inženir, mama pa računovodkinja. V nasprotju z Ano, Markovo otroštvo ni bilo zaznamovano s kmečkim delom, temveč z visokimi pričakovanji, ambicijami in stalnim izpopolnjevanjem. Že od malih nog je bil vključen v številne dejavnosti – od računalniških krožkov in športa do učenja tujih jezikov. Starša sta ga spodbujala k doseganju dobrih rezultatov, zato se je že zgodaj naučil, da je uspeh rezultat trdega dela in nenehnega učenja.

Šolanje in prvi koraki v karieri

Marko je bil odličen učenec, ki je s svojim analitičnim umom izstopal. Po končani srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani, kjer je bil eden izmed najboljših v svojem letniku. Med študijem se je aktivno vključeval v projekte in deloval v startup podjetjih, kjer je spoznal dinamiko podjetniškega sveta. To ga je naučilo, da je poleg tehničnega znanja pomembno tudi razumevanje posla in ljudi.

Vzpon v karieri

Po končanem študiju je dobil službo v uglednem mednarodnem podjetju, ki se ukvarja z IT. Zaradi svoje ambicioznosti, delavnosti in sposobnosti reševanja problemov je hitro napredoval. Danes je vodja projekta, kjer je odgovoren za reševanje zapletenih problemov in za vodenje ekipe. Njegova kariera je zanj zelo pomembna, saj mu prinaša ne samo finančno stabilnost, temveč tudi občutek osebne rasti in izpolnjenosti.

Družina in odnosi

Marko je trenutno samski. Večina njegovih prijateljev je iz poklicnega okolja, saj preživlja večino svojega časa v službi. S partnerko sta se razšla pred kratkim, saj si je ona želela družino, on pa se je želel posvetiti karieri. Njegovi odnosi so zato pogosto površinski in osredotočeni na delo.

Marko je oseba, ki verjame v moč ambicioznosti, pragmatičnosti in logičnega razmišljanja. Njegovi “demoni” so strah pred neuspehom in osamljenost. Kljub temu pa je navajen, da se spopada z izzivi in verjame, da bo s trdim delom in nenehnim izpopolnjevanjem uspel v vsem, kar si zada.

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj torej pravi Gemini za prvo osebo?

Ana, 65 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Ana, ženska starosti 65 let, jo je povzročila. Trenutek po trčenju njen svet zastane. Reakcija Ane po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Ana bo najprej zavpila “Joj, ne!” in se s prestrašenim pogledom ozrla po pokvarjenem avtomobilu in okolici. Njen odziv bo v prvi vrsti čustven in prežet s šokom. To je prvi znak njene ranljivosti in pretresa.
2. Kaj jo vodi? V prvih trenutkih jo vodi moralna odgovornost. Ana je oseba, ki celo življenje živi po načelih in vrednotah, ki so ji jih vcepili doma in v šoli – poštenost, poštenost in skrb za druge. Na površje pride njen globoko zakoreninjeni občutek dolžnosti.
3. Naslednji korak: Ker je bila učiteljica, je navajena biti v vlogi nekoga, ki rešuje situacije. Njen um bo šel takoj v način reševanja. Hitro bo poskušala preveriti, ali je druga oseba poškodovana. Njen prvi in najpomembnejši cilj bo pomagati drugi osebi. Verjetno bo prišla do avtomobila, potrkala na okno in jo vprašala, ali je v redu.
4. Komunikacija: Njena komunikacija bo iskrena in neposredna. “Oprostite, tako mi je žal, se opravičujem, se lahko kaj pomaga?” To ne bo hinavščina, temveč izraz pristne žalosti in sramu, ki ga čuti, ker je povzročila težavo.
5. Klic na pomoč: Verjetno bo najprej želela sama rešiti situacijo, kot je to storila že neštetokrat v svojem življenju. Ko bo ugotovila, da je sama nemočna, bo brez oklevanja poklicala reševalce in policijo.

Anina reakcija je torej odraz njenega življenja, ki ga zaznamujeta skrb za druge in globoka moralna načela. Ne bo se skušala izogniti odgovornosti ali poiskati izgovorov. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica delavnosti, poštenosti, sočutja in odgovornosti. Po prometni nesreči se bo počutila krivo in sram jo bo, ampak bo naredila vse, da olajša situacijo in pomaga poškodovanim.

Kdo je Ana?

Ana je upokojena učiteljica, 65 let, prihaja s podeželja. Živi v majhni vasi na Štajerskem. Celotno delovno dobo je preživela kot učiteljica razrednega pouka na lokalni osnovni šoli. Njen družbeni krog je majhen in tesno povezan, saj pozna skoraj vsakega vaščana. Večino časa preživlja v krogu družine, na vrtu ali pa pri delu v lokalnem kulturnem društvu. Njen življenjski ritem je umirjen, medsebojni odnosi pa temeljijo na tradiciji, zaupanju in medsebojni pomoči. Novice spremlja predvsem preko televizije in lokalnega radia. Njen pogled na svet je močno zaznamovan z lokalnim okoljem in vrednotami, kot so delavnost, skromnost in spoštovanje starejših.

Povej mi več o Anini zgodbi …

Ana se je rodila leta 1960 v majhni vasici na Štajerskem, v družini, kjer so bili starši poljedelci in živinorejci. Njena mladost je bila zaznamovana z delavnostjo in povezanostjo z naravo. V otroštvu ni bilo veliko prostega časa za igro, saj so bili vsi člani družine vključeni v delo na kmetiji. To jo je naučilo discipline, odgovornosti in zavedanja, da je uspeh rezultat trdega dela.

Njen oče je bil strog, a pravičen mož, ki jo je naučil ceniti poštenost in poštenost. Njena mama pa je bila nežna in ljubeča, in jo je naučila skrbeti za druge in biti empatična. Ti dve lastnosti so se pri Ani razvili v temeljni značajski potezi.

Šolanje in prva ljubezen

Ana je bila odlična učenka. Že kot otrok je sanjala o tem, da bi postala učiteljica, saj so bili učitelji v njenih očeh spoštovani in izobraženi ljudje, ki so lahko spreminjali življenja. Po končani osnovni šoli se je vpisala na učiteljišče v Mariboru, kjer je spoznala svojo prvo in edino ljubezen, Janeza, ki je bil prav tako iz majhne vasi, a iz druge regije. Po končani šoli sta se poročila in se preselila nazaj v njeno domačo vas, kjer sta si ustvarila dom.

Življenje in delo kot učiteljica

Ana je kot učiteljica preživela več kot 40 let. Njen razred je bil njen drugi dom, učenci pa njeni “otroci.” Vsem je poskušala pomagati, ne glede na njihove socialne ali finančne razmere. Njena sočutnost in moralna načela so jo naredila za eno najbolj priljubljenih učiteljic v šoli. Učila jih je ne samo, kako brati in pisati, ampak tudi, kako biti dober in pošten človek.

Družina in odnosi

Ana je imela z Janezom dva otroka, Luko in Majo. Njen odnos z možem je bil poln ljubezni, spoštovanja in razumevanja. Njena otroka sta se poročila in ustvarila svojo družino, Ana pa je zdaj ponosna babica. Njen socialni krog je majhen in tesno povezan, saj je sestavljen iz družine in prijateljev, ki jih je spoznala skozi svoje življenje.

Ana je oseba, ki je vedno verjela v moč delavnosti, poštenosti, sočutja in odgovornosti. Ti dogodki so jo opredelili in jo oblikovali v osebo, kakršna je danes. Živi preprosto, a polno življenje, ki je prežeto s skrbjo za druge in z močnim občutkom za dolžnost.

Na kaj ciljam, ko izberem besedno zvezo družbeni konteksti? Razmišljam o razlikah, ki so med nami. Razmišljam o tem, da obstaja nekaj takega, kot je besedno okolje: kako ljudje okoli nas komentirajo dogodke, kako pojasnjujejo različne poteze, čemu pripisujejo vzroke in podobno. Da nekdo, ki se ukvarja s človeškim telesom, z medicino vidi ene stvari, nekdo, ki se ukvarja s človeško psiho, druge, tisti tretji, ki je poslovnež, podjetnik vidi svet na tretji način.

Razmišljam ali se zavedamo ter v kolikšni meri se zavedamo teh razlik, različnih izhodiščnih točk, ki so nam postavljene; da pogosto nima smisla ocenjevati, vrednotiti, da je nekaj najbolj normalnega, da so naši cilji in druge življenjske smernice postavljene različno. Razmišljam, kaj vse to pomeni za družbeno dinamiko, za medsebojno razumevanje, za kakovostno sodelovanje, vključevanje ljudi in na koncu že izpostavljene družbene izkušnje.

Kratka opredelitev

Družbeni konteksti so kompleksen splet dejavnikov, ki oblikujejo naše življenje. Oblikujejo naše razmišljanje, naše izkušnje in vrednotenje teh izkušenj, naše lekcije, naša obilja, primanjkljaje in potrebe, ki jih razvijemo v sebi, naše dojemanje sveta in tako dalje. Ker se ti konteksti med posamezniki in skupinami (tudi močno) razlikujejo, se razlikujejo tudi naša življenja. Zavedanje o tej raznolikosti je ravno tista vsebina, ki nam daje zavedanje družbenega sveta okoli nas.

Teoretično verjetno poznamo besede, ki pomenijo naše družbeno okolje. Kaj pa praktično?

Socio-ekonomski položaj

V to kategorijo se uvrsti dohodek, izobrazba, poklic, ekonomski status. Če se nekdo od naših staršev ukvarja s psihologijo in razumevanjem človeških misli, kako nam razloži nemotiviranost? Najverjetneje ne uporabi besede, da “ste leni”, temveč nam lahko pojasni, da si je potrebno razčistiti določena vprašanja, določene dvome, če želimo imeti motivacijo. Neuspevanje pri reševanju določenega problema ni potrebno ovrednotiti kot odsotnost zmožnosti za rešitev, temveč lahko to vidimo kot potrebo po novem pristopu, novi poti v razreševanju problema. Menim, da je to gromozanska sprememba, razlika v tem, kako živimo svoje življenje; pa gre le za en dejavnik v tej prvi skupini dejavnikov družbenih kontekstov.

Kultura in religija

Kulturne norme, vrednote, običaji, verska prepričanja. Imam na primer tremo pred nastopanjem? Kako razmišljam ali kakšna prepričanja imam o tem, kaj pomeni izraziti se pred drugimi? Razmišljam o sebi in svojih izrazih, ali razmišljam o tem, kaj bodo mislili drugi? Je dobro imeti sebi lastne značilnosti ali se je mogoče potrebno znati prilagoditi okolici? Teoretično lahko naštevamo norme, vrednote, običaje in prepričanja, praktično pa je pomembno razumevanje, kaj te pomenijo. Strah pred nastopanjem ne pomeni prestrašenega posameznika, temveč kaže na vzorec razmišljanja o nastopanju, o izražanju in tako dalje. Vzorec, ki je nastal v danem okolju, in vzorec, ki se bo z drugačnimi mislimi spremenil. Vzorec, ki kaže na osebne izkušnje in izzive, s katerimi se je soočala dana oseba.

Drugi dejavniki

Geografska lokacija oz. to, ali živimo v mestu ali na podeželju. Identiteta in skupnost, kar cilja na spol, starost, raso, etnično pripadnost, spolno usmerjenost ipd. Zgodovinske izkušnje družine, pomembni dogodki, vojne in politične sile, izkušnje z boleznimi in drugi travmatični dogodki.

Pomen družbenega zavedanja

Zavedanje družbenih kontekstov je temeljni kamen za družbeni napredek. S tem ne ciljam ekonomskega ali drugega sistemskega napredka (ki so tu posredni rezultati), temveč napredek v družbeni dinamiki ali v kakovosti družbenih izkušenj.

Sodba ali empatija? V zapisani dvojici gre najverjetneje kar definitivno za alternativi, t. j. dve medsebojno izključujoči se možnosti. Sodba oddaljuje, empatija zbližuje. Sodba gradi in povečuje predsodke, empatija odkriva resničnost in ustvarja razumevanje. S sodbami ostajamo vsak na svojem polu, brez komunikacije, brez sodelovanja in brez reševanja skupnih problemov, z empatijo pa lahko ta tok preusmerimo v obratno smer.

In kaj prinaša to moje razmišljanje? Poteze človeka ne moremo nikoli zares poznati in ugotoviti njenega sporočila, če ne poznamo zgodbe v ozadju. Zares nikoli. Zakaj hitimo k vrednotenju? Zakaj izberemo sodbo namesto empatije? Zakaj rečemo “neumnost” in ne preprosto “ne vem, ne razumem”. In spet … koliko so pomembna takšna vprašanja? Koliko je pomembna skrb za družbene izkušnje?

Besede, ki jih slišimo, usmerjajo naše misli. Vse česar smo deležni v komunikaciji v življenju, po svoje oblikuje našo osebno psihologijo. Imamo sicer veliko lastne moči pri tem, kako si interpretiramo slišana sporočila, torej, kako si razložimo njihov pomen. Vendar pa je besedno okolje del okolja, v katerem živimo; in primerna komunikacija, recimo temu spoštljiva in sprejemajoča komunikacija, dodaja h kakovosti tega življenjskega okolja.

Vprašanje v naslovu se nanaša na pravičnost. Izrečemo seveda lahko prav vsako stvar, ki si jo zamislimo. Vsekakor tudi gre za nekaj, kar je pomembno za naše počutje in kakovost življenja. Vseeno pa se še na kratko ustavljam pri vprašanju: ali je prav in pravično, da postavimo takšno zahtevo?

Vidik nepravičnost

Različne življenjske zgodbe. Zahteva, čeprav ena in ista za vse ljudi, v resnici pomeni različno zahtevo za vsakega izmed teh. Razlog so osebne poti in osebna ozadja vsakega izmed teh posameznikov. Kaj je nekdo doživel, s čim se je moral spopasti, česa so ga učili in tako naprej. Širši konteksti iz katerih izhajamo, se med nami lahko tudi zelo močno razlikujejo.

V danem primeru lahko govorimo o subjektivni nepravičnosti. Torej o osebnem vidiku, specifičnem za vsakega posameznika. Ista zahteva pomeni različno breme in različen vložek za vsakega naslovnika. S čim se mora spopasti, da bo prišel do končnega rezultata? V katere osebne občutke in življenjske dogodke bo moral pogledati? Koliko časa in energijskega vložka to od te osebe zahteva?

Vidik pravičnosti

Jaz se trudim za komunikacijo, torej je prav, da se tudi ti. Za kakovost odnosa sta vedno odgovorni obe strani v tem odnosu. Če smo v situaciji, ko se za izbiro pravih besed, za spoštljivost in pravičnost trudi le ena stran, potem v tej situaciji obstaja veliko neravnotežje. Če je eni osebi pomembno, kakšne besede so izrečene, potem je pri drugi osebi pomembno, da pokaže skrbnost do tega, kaj pove. Eno brez drugega preprosto na eno osebo odvrže preveliko breme za osebno razčiščevanje, iskanje pravega razumevanja slišanih sporočil, ki pomeni velik potrošek časa in energije.

Drugi vidik je vidik objektivne pravičnosti. Vidik, ki pravi, da je zahteva enaka za vse. Komunikacija je osnova naših odnosov. Je eden od zares osnovnih elementov našega življenja. Primerna komunikacija, ki pomeni, da bomo deležni pravičnosti in v nas ne bo spodkopavala celostne samopodobe, je na koncu vseeno ena tistih minimalnih zahtev. Z izbiro komunikacije, kot z vsako drugo izbiro v življenju, pokažemo, kakšne vrednote imamo in v kolikšni meri cenimo dani element življenja, v tem pa koliko energije smo pripravljeni dati ljudem, s katerimi smo v stiku.

Zaključek

Agresivna dejanja imajo razlage, nimajo pa opravičil. Ko sem se o komunikaciji, natančneje o slabih, invazivnih oblikah komunikacije, pogovarjal s terapevtko, mi je dala to zelo pomembno opozorilo. Smo družbena bitja in slišane besede ali tudi druga prejeta sporočila neizpodbitno vplivajo na nas. Osebna zgodba in subjektivni element, ki ga opisujem zgoraj, je vsekakor resničen. Je razlaga, ki nam pomaga osebo razumeti. Razumevanje ima tu vrednost v zmožnosti, da na trenutno ravnanje odreagiramo odprto in s potrpežljivostjo, ne pomeni pa, da naj sprejemamo kritike in neprimerna ravnanja tudi v prihodnje (in posebej ne v nedogled).

Kot velja subjektivni del (ne)pravičnosti, velja tudi objektivni element. Razumevanje pomaga, kakovost besednega (ter celostnega življenjskega okolja) pa tudi veliko velja in je zanjo potrebno skrbeti. Odgovornost za to je del življenja in svoj del odgovornosti nosimo prav vsi.

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V tretjem zapisu o komunikacijah obravnavam asertivno komunikacijo.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Pojem asertivnosti

Vljudna odločnost. Tako so nam tekom študija na fakulteti v najbolj skrajšani obliki predstavili, kaj pomeni asertivnost v komunikaciji. Kot si danes razlagam, del vljudnosti vidim v tem, da nismo na agresivni strani komunikacije ter da jasno upoštevamo drugo osebo v pogovoru. Drugi del, del odločnosti, pa pomeni, da izražamo lastno mnenje in ga ne umikamo v stiku z drugimi.

Asertivna komunikacija je način razmišljanja o ljudeh in o družbi. Pri učenju o asertivni komunikaciji sem večkrat zasledil podajanje receptov, t. j. predstavljanje jasnih smernic za asertivno komuniciranje; kako začeti pogovor, kako ga voditi, nadaljevati dalje. Zame je bistvo asertivne komunikacije v miselnosti v ozadju. Asertivno komunicirajo med nami tisti, ki razumejo, da je vsak človek celostna oseba, ki mora sledili svojim lastnim razmišljanjem, življenjskim vodilom, kriterijem uspešnosti in tako naprej. Tako komunicirajo tisti, ki ljudi v svetu okoli sebe vidijo kot enakovredne, osebna mnenja ali pa osebne želje štejejo kot enakovredne.

Zdrava komunikacija

Zdrava komunikacija ohranja in razvija osebno identiteto vključenih oseb. Pojem zdrave komunikacije je moj lasten, s čimer mislim na to, da ga nisem vzel iz katere od raziskav ali ustaljenih teorij. Zame tu gre za obliko komunikacije, v kateri in s katero vključeni posamezniki ohranjajo in razvijajo svojo samozaupanje, svojo samopodobo, razvijajo svojo ideje o življenju in so usmerjeni na poti k življenju po lastnih pogledih na življenje (t. j. na poti k celotni samoizpolnitvi).

Ko govorimo o sodobnem, resnično demokratičnem svetu, je takšna komunikacija eno izmed bistev. Demokratična družba in njen sistem potrebuje zrele posameznike, ki se neprestano razvijajo kot celostne osebe. Potrebuje razsvetljene ljudi, ki nas ne vodijo predsodki in ki znamo pravično vrednotiti vse kar vidimo okoli sebe (ki torej razumemo, da ima vsak od nas za seboj svojo lastno zgodbo). Če asertivna komunikacija kdaj postane standard oz. če jo bomo mi sami kdaj postavili kot standard komuniciranja, potem bomo dobili svet enakovrednih ljudi, s tem pa tudi dejanski, resnično demokratični svet.

Smo pripravljeni narediti ta premik? Smo pripravljeni vlagati v odnose in skrbeti za zdravo medsebojno komunikacijo?

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V drugem zapisu o komunikacijah obravnavam dvojico manipulativna-nasilna komunikacija.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Manipulativna komunikacija

Bistvo manipulativne komunikacije je doseganje lastnega cilja. Do manipulativnosti v komuniciranju pride, ko od nekoga nekaj potrebujemo in smo pripravljeni sporočila oblikovati tako, da to tudi dobimo. V oblikovanju naših lastnih sporočil torej ni toliko pomembno, kaj druga oseba dejansko želi, kaj bo za drugo osebo dejansko dobro ali najboljše, niti to, kaj je resnično (manipulativnost pogosto pride tudi z lažmi, izmišljevanjem in prilagajanjem resničnosti); pomembno je primarno to, kaj želimo od osebe pridobiti.

Manipulacija je pomembna in zelo močna negativna družbena sila. Njena vsebina je pogosto v podajanju raznih oznak raznim posameznikom; oznak, ki nimajo nobene resnične povezave s nekim dejanjem te osebe, temveč so v celoti plod cilja, ki ga ima za dano komunikacijo manipulator. V temelju so zato manipulacije sporočila z ničelno vsebinsko vrednostjo, zaradi česar je tudi pravilno, da jih ignoriramo oz. jim ne posvečamo pozornosti (vendar upravičenost ignoriranja se nanaša na sporočila, ne pa na osebo za temi sporočili).

Nasilna komunikacija

Bistvo nasilne komunikacije je ustavljanje druge osebe. Do nasilnosti v komunikaciji pride, ko želimo drugo osebo ustaviti v njenih dejanjih ali pa tudi izsiliti neko dejanje, ki ga oseba v resnici ne želi narediti – ali pa ga ne želi izvesti na dani način. Komunikacijska sila pomeni posredovanje sporočil (besednih ali nebesednih), ki jih druga oseba razume ali doživi kot nevarnost ali nevarno silo. Podobno kot pri manipulaciji za ta namen uporabimo razna sredstva, kot so oznake, žalitve, ustrahovanja in podobno. In podobno kot pri manipulaciji je namen komunikacije jasen in dobi prednost pred resničnostjo ali avtentičnostjo izjav.

Tudi nasilna komunikacija ima jasen negativni družbeni vpliv. Nasilneži z glasnejšim glasom, z grožnjami, z raznimi prijemi skušajo ustaviti neko drugo osebo pri njenih dejanjih. Ko to obliko komunikacije pospremi tudi dejansko fizično nasilje, nam je verjetno veliko bolj jasno, da gre za neprimerno vedenje. Ko pa gre “zgolj” za besedno ustavljanje, pa nismo tako odločni pri naših odgovorih. Prav je, da imamo svoje lastne poglede, načine in vsa druga vodila in smernice v življenju. In ustavljanje ravnanja po teh osebnih vodilih je oblika nasilja.

Zaključek

“Manipulativna komunikacija je nespretnost.” Tako je zapisal Daniel Goleman, ki je javnosti znan predvsem v povezavi s pojmoma čustvene in socialne inteligence. Družbi je želel posredovati poziv, naj spremenimo naš pogled na t. i. “spretnost manipulacije” in jo začnemo obravnavati kot komunikacijsko nespretnost ali nedovršenost. Manipulirajo torej posamezniki, ki ne znajo primerno komunicirati ter se morajo primerne zdrave komunikacije še naučiti. Z vsebnostjo sile je nasilna komunikacija večinoma lažje razločna, lažje nanjo pokažemo in jo tudi lažje ovrednotimo kot neprimerno oz. nedopustno.

Prepričanost o lastni nezmožnosti, potlačevanje lastnih idej o življenju, slaba, predvsem pa z resničnostjo neskladna (ali lažna) samopodoba so samo nekatere posledice teh neprimernih oblik komunikacij. Sila je sama po sebi odkrito neprimerna, manipulacije pa so pogosto zamaskirane in jih težko prepoznamo; tako lahko povsem izgubimo zavedanje o tem, kaj so naša lastna prepričanja in kakšno življenje bi sami zares radi živeli.

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V prvem zapisu o komunikacijah obravnavam dvojico pasivna-agresivna komunikacija.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Pasivna komunikacija

Pasivna komunikacija pomeni umik. Bistvo te oblike komuniciranja je, da v stiku z raznolikostjo (drugačnimi pogledi na življenje) svoje poglede umaknemo. Če se tega poslužimo v neki enkratni situaciji, je to način, da se izognemo vrednotenju ali konfliktu. Ko pasivna komunikacija postane navada, je v ozadju določen stalni razlog: lahko lastne poglede vidimo kot inferiorne ali manjvredne, lahko pa smo tudi v rednem stiku z (v komuniciranju) izrazito agresivno osebo in je pri tem ne znamo ustaviti. Svoje poglede torej umaknemo in privzamemo poglede druge osebe. Na primer, sprejmemo kritiko, čeprav smo se za neko aktivnost odločili s povsem drugačnimi kriteriji, kot jo je nato ocenila druga oseba (je pomembnejši naš osebni kriterij ali kriterij te druge osebe?).

Pasivna komunikacija je varna v smislu izogibanja konfliktov, vendar pa bremenilna v smislu neizražanja. Imamo namreč svoje poglede na svet, ki jih v stiku z drugimi (v družbi bodisi v zasebnem življenju bodisi pri delu) ne živimo. Takšno stanje pomeni potrebo po ogromno prilagajanja, ogromno samonadzora in samoregulacije (torej ravnanja ne po lastnem občutku, temveč po zunanjih kriterijih); s tem pa veliko porabljene energije in izčrpanost.

Agresivna komunikacija

Agresivna komunikacija pomeni dominanco. Bistvo te komunikacije je, da v stiku z raznolikostjo (drugačnimi pogledi na življenje) s svojimi pogledi dominiramo nad drugimi. S to obliko komunikacije dobimo hiter odgovor in hitro rešitev za situacijo; ne pa tudi prave rešitve. Redno posluževanje nakazuje, da svoje lastno razmišljanje in poglede razumemo kot prave za vse in kot superiorne ali večvredne. Svoje poglede začnemo vsiljevati drugim, z lastnimi kriteriji ocenjujemo dejanja drugih ali pa predvidevamo, da so naši izbrani načini pravi tudi za druge ljudi.

Medtem ko je pasivna komunikacija bremenilna za osebo samo, je agresivna komunikacija bremenilna za druge ljudi okoli nas. V sredici gre v tej obliki za prestopanje osebnih mej. Bistvo zdravih odnosov (in na koncu seveda tudi kakovostnega življenja) je v tem, da vsaka oseba ohrani svojo lastno identiteto in zasleduje osebno samoizpolnitev.

Zaključek

Pasivna in agresivna komunikacija sta komunikacijski nespretnosti. Predvsem ko gre za redno, dalj časa trajajoče vedenje, tako pasivna kot agresivna komunikacija prinašata pomembne negativne ali bremenilne posledice. Za tiste med nami, ki se poslužujemo bolj pasivne oblike komunikacije, je pomembno, da se zavzamemo za lastna življenjska vodila; tudi sami moramo lastna dejanja vrednotiti po lastnih kriterijih. Če smo lastne poglede v sebi pomanjšali, je čas, da zdaj postanejo večji. Za tiste, ki se poslužujemo bolj agresivnih oblik komunikacije, je pomembno razumevanje, da ima vsak od nas svoje lastne pristope, svojo zgodbo in svojo izbrano pot. In naše lastne poglede imamo za naše lastno življenje.

Če smo naklonjeni skrbi za odnose, potem si želimo v družbi tako 1) ohranjanja lastnih osebnih identitet vseh članov te družbe kot hkratno tudi 2) dobro sodelovanje in sobivanje. Do tega stanja nas vodi le eno – posvečanje družbenim izkušnjam in s tem razvoj komunikacijskih spretnosti.

Kako pomembne so družbene izkušnje? Mislim, da se (danes) čutimo zelo močne, ko rečemo, da nam mnenje drugih ne pomeni veliko. Da lahko preprosto pogledamo mimo reakcij ali odnosa drugih. Mogoče je to trenutno popularno, ali pa gre za splošno nagnjenost k občutku osebne moči, nedotakljivosti in podobno. Na drugi strani imamo potem tisti izraz, da smo “ljudje, preprosto, družbena bitja”. Po eni strani potrebujemo družbo in pripadnost, po drugi pa se tudi v reakcijah ljudi okoli nas gradi naša samopodoba. Kar želim poudariti, je to, da so družbene izkušnje še kako pomemben element našega življenja.

Vsebina poglavja

Skrb za družbene izkušnje je naslov novega poglavja. Za prvim, t. j. Nova paradigma vodenja, drugim, t. j. Avtentično življenje, ta zapis torej odpira tretje poglavje na tem blogu. Vsebina poglavja je zame osebno vodič v grajenju odnosov z drugimi in mi pri tem predvsem daje pomembna opozorila za spoštovanje razlik, bodisi osebnostnih bodisi izhajajočih iz osebnih zgodb, ter celostno sprejemanje drugih.

Pisal sem že tem, da je v današnji družbi pomembna raznolikost. Da je solidarnost preteklih družb bila zgrajena na enakosti, solidarnost današnje družbe pa na medsebojni odvisnosti. Od tega, da smo živeli razmeroma enaka življenja in se držali miselnosti, da “smo vsi na istem čolnu”, do tega, da imamo danes različna življenja, različne poklice, se učimo različnih spretnosti, zaradi česar smo predvsem medsebojno odvisni. Raznolikost je preprosto naravni del sodobne družbe; ne samo, da je tukaj, temveč jo še kako potrebujemo. Pa znamo živeti z njo? Jo znamo spodbuditi, jo razvijati, jo sprejeti? Jo razumemo?

Vsak od nas je celostna oseba. Vsak od nas ima svoje želje, cilje in sanje, svoje vrednote, prepričanja in načela, svoje pristope k delu, k spopadanju z izzivi in k reševanju problemov, svoje talente in priljubljene načine delovanja, svojo priljubljeno obliko komunikacije, ki mu najbolj ustreza, in tako naprej. Bistvo je, da posameznik razvija svoje življenje in stopa po tej svoji poti. Da razvija svoje lastne ideje, dobi poskuša po svojih zamislih in se tako uči o samem sebi. Sposobnost družbenega zrcaljenja pomeni, da smo se sposobni v pogovoru z nekom vživeti v takšen celosten svet te osebe. Sposobnost asertivnosti v komuniciranju pomeni, da smo sposobni lastne načine in načine druge osebe obravnavati kot enakovredne. Lasten ego je tisti, ki nam je v napoto, ko ravnanje drugih ljudi vrednotimo po svojih kriterijih, ko označujemo, namesto da bi vprašali; in ko nas v obnašanju preplavijo predsodki.

Odgovornost

Kako visoko vrednotimo družbene izkušnje? Preprosto lahko razmislimo o tem, koliko časa in energije namenimo odnosom, temu, kako odgovorimo na neko sporočilo ali pa se odzovemo na neko dejanje druge osebe; koliko časa in energije namenimo razmišljanju o odnosih, o tem, s kakšnim sporočilom ter v kakšnem vzdušju in občutkih bomo pustili drugo osebo po skupnem srečanju; kakšno pomembnost oz. kakšno mesto imajo ljudje in kakovost družbenih izkušenj v naših odločitvah.

Sile, kot so družbena izključenost in družbena zavrnitev, so zelo pomembni določevalci življenj. Tega, kam se razvijejo, kako posamezniki razmišljajo, kaj delajo in na koncu … kako se obnašajo do drugih ljudi okoli sebe. Ali jim je pomembna etika, ali jim je pomemben vpliv na okolico, na okolje. To skupno vzdušje, ki se ustvari v naših medsebojnih stikih in komunikaciji, imenujemo kultura – in vsi, prav vsak izmed nas, nosi svoj delček odgovornosti za to, kakšno kulturo ustvarjamo.

Danes sem bil na zdravstvenem posegu pri zobnem kirurgu. Imel sem oboleli zob, petico na levi strani zgoraj: zobu je počila korenina, se zagnojila in ga je bilo zato potrebno odstraniti. Čakalne dobe v javnem zdravstvu so dolge, ognojek je bil že velik in mi je osebni zobozdravnik svetoval, da poseg izvedem čim prej, t. j. samoplačniško.

Termin sem dobil kmalu, približno 20 dni po mojem povpraševanju. Na dan pisanja tega zapisa, t. j. ponedeljek 14. julija ob 10:45. Na uro sem pogledal, ko sem prejel izvid zdravnika in zapustil stavbo. Ura je bila 10:51.

Pri vstopu v ordinacijo doktor brska po dnevnem urniku in si ureja svoj lasten dnevni načrt, asistent pa mu medtem pripravi rentgenske slike mojega zobovja, ki sem jih dostavil približno tri tedne pred pregledom. Zdravnik se usede zraven mene, pogleda moje zobovje in oboleli zob ter potem še rentgensko sliko. Pravi, da bi sam dal 60-70 odstotno možnost apikotomiji – postopku, ki bi lahko ohranila zob. To je bila zame nova informacija, saj so mi predhodno sporočili, da glede na sliko ta poseg ni mogoč.

Dejstvo sem izrecno izrazil. Prosil sem, če lahko torej na novo greva skozi dejstva. Na kratko jih je povedal, medtem ko je brskal po svojem urniku in asistentu zraven naročal, da naj neko druga stranko danes prenaroči na kasnejši čas. Potem sem prosil, če lahko zaradi novih dejstev poskušam poklicati osebnega zobozdravnika, saj da sem zdaj v dvomih glede stanja in rešitev: v sebi sem ves ta čas imel dejstvo, da rešitev zoba ni možna (medtem ko je 60-70 odstotna možnost seveda povsem druga slika). Možnost je zavrnil in rekel, da morava dalje in opraviti zadevo. V mojih mislih mi ni preostalo drugega kot hitra, instinktivna odločitev: bom pač zaupal osebnemu zobozdravniku, ki mogoče bolje pozna moje specifično stanje, in odstranil zob.

Postopek traja minuto, največ minuto in pol. Zob je odstranil, očistil praznino, mi v usta potisnil vato, rekel »ugrizni in drži pol ure« ter dodal »končali smo, lep dan vam želim«. Vstal sem iz stola, vzel svoj nahrbtnik. Med tem je zdravnik dodal še, da priporoča hlajenje in da lahko vzamem protibolečinska sredstva, vendar ne Aspirina. Vprašam, ali je kaj posebnega glede prehrane in drugih zadev, kaj omejitev. Zdravnik je že vznemirjen, pokaže mi s prstom proti vratom in zraven reče: »nič, bolj mehko hrano, pa jejte na drugi strani«.

Na recepciji dobim račun. Znesek posega je 130 eur. Račun plačam in grem.

Kaj vse skupaj pomeni?

Račun je imel dve postavki. Prva je 1) specialistični prvi pregled, druga pa 2) komplicirana ekstrakcija. V ordinaciji sem bil 4-5 minut. Kdaj se je zgodil specialistični pregled? Poseg je trajal minuto, največ minuto in pol, dobil sem protibolečinsko injekcijo, uporabljeno pa so bili samo enostavni ročni pripomočki. Kaj je potemtakem enostavna oz. nekomplicirana ekstrakcija? In zakaj za 130 eur nisem dobil več časa in v tem na primer možnosti, da poklicem osebnega zobozdravnika? Mojih vprašanj in pa neumnosti, ki sem jih doživel, je več.

Kaj je strokovnost, kaj je profesionalnost?

Ko je poslovna dejavnost vodena profesionalno, se v delovanje sistematično integrira vse temeljne poslovne funkcije in se skrbi za vse vidike poslovanja. Trženjski strokovnjaki vam bodo na primer povedali, da izkušnjo posameznika določa »šest P-jev«: Price oz. cena izdelka, Product oz. izdelek sam po sebi, Placement oz. dostop do izdelka ter Promotion kot oglaševanje sestavljajo tradicionalne štiri P-je, potem sta pa zraven še Physical evidence oz. primernost ali prijetnost fizičnega okolja ter People oz. človeška izkušnja.

Kot mnogi, je zdravniku, ki je bil v stiku z mano, očitno pomembno, da je dober v zobozdravstvu oz. zobni kirurgiji, vse drugo pa je nepomembno. Lahko govorimo torej o profesionalnosti na tehničnem področju, ne moremo pa govoriti o profesionalnosti v odnosu; zdravniku je bilo očitno nepomembno, kakšen je »šesti P« njegove storitve oz. se z izkušnjo stranke očitno ne ukvarja. Ja, profesionalnost pač pomeni, da naj bi se svojega posla lotili celostno …

Zastarela kvantitativa namesto kvalitative

Kaj pa organizacija? Kako se opredelijo cilji? Kako se opredeli poslanstvo? Kako je opredeljen dnevni urnik? Zakaj je bilo za moj poseg (in za plačanih 130 eur) rezerviranih le teh približno pet minut?

V organizaciji imajo očitno stvari opredeljene po zastareli kvantitativni logiki. V ospredju torej ni vsebina oz. kvaliteta (kar je kvalitativna logika), saj bi to pomenilo, da jih je najbolj pomembno, kako dobro so obravnavali stranko in kako dobro storitev so ponudili. Bolj je bilo torej pomembno, da že čaka naslednja stranka in je torej treba iti dalje – »obračati številke«. To je pokazatelj kvantitativne logike, v kateri so v ospredju številke. Če malo karikiram (in tudi pretiravam; pa ni zares veliko pretiravanja), človek vstopi, stopi na industrijski trak in ko ga trak pripelje do izhoda, mora ven.

Kaj povedati za konec?

Zdaj je ura 20:59. Zvečer sem se usedel za računalnik in pogledal račun, videl njegove postavke in … videl neumnosti, ki so se danes zgodile na obisku. Pisal sem tudi na njihov naslov in prosil za pojasnilo računa – razlago tega, kaj sem dejansko plačal.

Ko govorimo o stanju v družbi, se dostikrat borimo proti zaslužkarstvu in v tem vidimo boj za družbene ideje, boj za nas same. Pa mislim da ni to sredica tega, kar je pomembno. Zahtevajmo kakovost. Iščimo kakovost. Poslužujmo se storitev pri tistih ponudnikih, ki so svoj posel ustanovili, da bi vam dostavili nek izdelek ali pa storitev ter da bi to naredili dobro. To bo izločilo tiste, ki v poslu gradijo »industrijske trakove« z željo po »obračanju« čim večjih številk. To bo izločilo neprofesionalne, ki na posel ne gledajo celostno in ga oblikujejo le na-pol. In izločilo bo organizacije, ki v resnici in zares nimajo poslanstva, ki bi ga uresničevale.