V pogovoru o družbenih silah je prav izpostaviti tudi ljubezen. Kot v raznih drugih pogledih tudi tu moje razmišljanje močno zaznamuje ideja o osebni avtentičnosti. Torej, da oseba potrebuje življenje s svojo lastno naravo oz. da bi bilo odrekanje v tem smislu velika sila, ki bi vplivala na vse vidike življenja. Zasledovanje osebne samoizpolnitve, kot eden osrednjih motivov ideje o avtentičnosti, je torej zame integralni del tudi v ljubezni, odnosu, ki ga sicer razumemo kot polnega kompromisov, ko je potrebno za dve osebi, različni osebi, najti skupno pot.

Zame je ljubezen v prvi vrsti partnerstvo v samoizpolnitvi. Mislim, da se to čustvo razvije med osebama, ki imata določeno skupno sredico. To bi lahko opisal na primer kot pogled na smisel življenja, torej neko skupno temeljno idejo o življenju. Okoli te sredice pa obstajajo mnoge razlike. Partnerstvo nato pomeni medsebojno izmenjavo in delitev osebnih moči in prvin ter celostno medsebojno dopolnjevanje. Oseba v takšnem partnerstvu, v bistvu ljubezni, kot ga vidim, pomaga drugi osebi do samoizpolnitve, hkrati pa svojo zasleduje z združeno močjo in odlikami dveh oseb.

Osebna nepopolnost

Vsak ima svoje izhodišče. Vsak je zaživel v svojem začetnem družinskem in ožjem družbenem okolju. Tiste izkušnje, ki jih imamo najprej (t. i. formativne izkušnje) nas še posebej močno oblikujejo. V tem obdobju najlažje nastanejo tiste osebne genialnosti – lastnosti, v katerih smo povsem naravni in instinktivni ter katerih izvajanje nam je neka najbolj domača in poznana dejavnost. Enako kot moči, pa v tem obdobju lahko nekateri drugi prostori ostanejo prazni. Lahko torej pustimo določena območja naše osebne psihe neraziskana, z odsotnostjo izkušenj in razumevanja, kako se v določenih situacijah vesti, kako razmišljati. V teh je lahko vsak premik prav zares težak.

Kjer ima ena oseba zaraščeno džunglo, lahko ima druga najbolj utrjene poti. V določenih aktivnostih je lahko vsak korak težak. Nekako nimamo pravega pristopa k izzivom, ne najdemo zares ustreznih rešitev, vsaka lekcija je zahtevna. Kot prispodobo lahko vzamemo zaraščeno tropsko džunglo, po kateri so poti zakrite, tudi neuhojene, in si jih je morebiti potrebno utirati s pomočjo mačete (no, tako je vsaj bilo videti v filmih). Druga oseba je ravno v tem lahko naravna. Razume pot, razume naslednji korak, zelo domač ji je način razmišljanja o tem. Prva oseba po isti poti hodi v škornjih z nahrbtnikom polnim kamenja in ji je vsak korak počasen, druga pa lahkotno v najbolj udobni pohodniški obutvi.

Osebna rast je sicer priložnost in odgovornost vsakega posameznika. Na koncu smo sami tisti, ki jo izvajamo in ki se učimo; o sebi, o drugih, o stvareh okoli sebe; ter si razvijamo svoje misli. Lahko pa že prisotnost takšne osebe, “genija na našem slabem področju”, sprosti veliko bremena in olajša naše korake. To nam lahko daje občutek varnosti in občutek večje osebne moči.

Življenjska izraznost

Ljubezni ne vidim brez redne in prave prisotnosti svobode; zmožnost za ljubezen pa pomeni znati v tej skupni zgodbi pustiti prostor za osebni življenjski izraz.

Pred leti sem pogosto uporabljal aplikacijo Slowly. Gre za aplikacijo, ki v digitalizirani obliki omogoča sodobno dopisovanje. Sporočila, ki so bila poslana, so do prejemnika potovala več časa, na primer tudi dan ali dva, kar je privabilo uporabnike, ki si želijo bolj dovršenih in premišljenih pogovorov, več razmišljanja o osebnih temah, tudi o odnosih in o ljubezni. Dopisovalka iz Vietnama je imela v svojem profilu naslednji zapis:

If you love a flower, don’t pick it up. Because if you pick it up, it dies and ceases to be what you love. So if you love a flower, let it be. Love is not about possession. Love is about appreciation. [Elisa Nguyen, Vietnam]

V prevodu bi zapis šel nekako tako: “Če imate radi rožo, je ne odtrgajte. Ker, če jo odtrgate, bo umrla in ne bo ostala tisto, kar ste imeli radi v samem začetku. Torej, če imate radi to rožo, ji pustite biti. /…/ Ljubezen ni posedovanje. Ljubezen je cenjenje (tega, kar neka oseba je, op.a.).

Želeti osebi, da živi v skladu z lastno notranjostjo in da izrazi vsak del same sebe in Želeti osebi, da postane, kar sama zase potrebuje. Zame je ljubezen partnerstvo v samoizpolnitvi in zato obe zapisani misli pomembni vodili. Osebe zraven sebe ne prilagajamo našim idejam, našim mislim o življenju in skupnem odnosu, pač pa jo spoznavamo takšno, kot je. Pogovarjamo se lahko o vsem, odpremo vse teme. Zanimajo nas njene misli, njene ideje o življenju, njena zgodba ter želje, sanje, ki jih je ta zgradila v osebi. Do skupne poti in skupnega življenja obstaja bližnjica v posesivnosti (tudi ljubosumju), vendar ta krajša pot ni prava. Skupno življenje je potrebno najti v odprtem prostoru in v vselej prisotni svobodi. In to je, zame, tista prava zmožnost za ljubezen.

Zaključek

V imenu ljubezni je storjeno marsikaj in mišljeno marsikaj. Marsičemu se v imenu ljubezni odpove in marsikaj s tem pride nazaj kot posledica. Ljubezen je zelo močna sila, ki se lahko močno vpne v našo osebno identiteto in usmerja osebno pot. Dovolj govorimo o njej, dovolj razmišljamo o njej? Mislim, da je prava tema za to, da nas vodi le še v zadnji, zaključni ali zbirni zapis poglavja o družbenih izkušnjah.

Družbeni dogovori so zame sveti. Promet imamo samo eden in vanj vstopamo vsi hkratno, zato rabimo pravila, ki jih vsi upoštevamo. Problematika okolja je skupna za nas vse; rabimo dogovor o tem, kako ga rešimo oz. kako se bomo vsi skupaj vedli. Energijo potrebujemo vsi in ni neomejena; dogovor je, da je gospodarstvo glavni potrošnik v prvem delu dneva, v gospodinjstvu pa zato odložljive porabe prestavimo na manj obremenjen čas. Bivamo v skupnosti. Skupnost je velika, ogromna, tudi raznolika in dogovoriti se je težko; brez dogovorov pa je nemogoče. Zares kakovostno življenje lahko živimo samo z dobrimi dogovori, brez dogovorov pa bomo obsojeni na ostajanje v omejenosti.

Promet

Promet je dober primer potrebe po družbenih dogovorih. Ceste, po katerih se pomikamo, so skupne za nas vse. Kot družba imamo torej eno skupno transportno infrastrukturo. Dalje to infrastrukturo uporabljamo hkrati in se torej srečamo na neki točki ob istem času. Imamo pravila, da v eno smer gremo po desni, v drugo pa po levi (kar, mimogrede, velja tako za motorna vozila na osrednjem cestnem pasu kot tudi za kolesa in druga sorodna vozila po kolesarskih poteh). Imamo pravila, da ob rdeči luči počakamo, zelena pa pomeni, da lahko nadaljujemo z vožnjo oz. s potjo. Si zamislite, da bi si pravila postavili vsak po svoje?

Na področju prometa je tu še trajnostna mobilnost. Za tradicionalno mobilnost velja, da je pomembno, da nas prevoz odpelje od točke A do želene točke B. Temu lahko dodamo še željo, da gre za čim krajši oz. zmerni čas vožnje. Vstop v trajnostno mobilnost pove, da želimo imeti prevoz, ki nas bo od točke A do točke B peljal redno in ki ga bomo lahko uporabljali še vrsto let, če je mogoče kar neskončno v času. Če je zaloga goriv omejena, pomeni, da nismo našli trajnostne rešitve, saj bomo enkrat prišli do točke, ko bo goriva zmanjkalo. Če naš prevoz od A do B spreminja naravno okolje in nam te spremembe rušijo druge življenjske dejavnosti, ponovno pomeni, da je naša rešitev netrajnostna. Odločitev za trajnostno mobilnost je prav tako primer družbenega dogovora.

Kritičnost neetičnosti in kršenja družbenih dogovorov

Osebne odločitve so za nas vse svobodne. Izbiramo si, s čim se bomo v življenju ukvarjali, kje bomo živeli, s kom se bomo družili ali v kakšne družbe bomo vstopali, kaj bomo jedli in pili, kakšen odnos bomo vzpostavili z osebo zraven nas in podobno. Druge odločitve so tiste, ki se tičejo tudi drugih. Če se s skupino ljudi dogovarjamo za lokacijo dopusta, se dogovorimo skupaj. Če smo del organizacije, je smiselno, da si način dela in vizijo našega delovanja določimo skupaj, saj se tiče vseh (izjema so tradicionalna podjetja, kjer vodje delujejo po transakcijski miselnosti). Vsaka vsebina življenja torej s svojimi značilnostmi določa način ravnanja. Osebne vsebine so naše lastne, v skupne se vključuje več dejavnikov, več interesov.

Vsaka skupnost potrebuje vizijo. Če želimo dobro živeti, potem moramo razviti določen sistem. V sistemu je več delov, ki vsak opravlja svojo nalogo, vsi deli tega sistema pa morajo delovati v skupni smeri; temu je namenjena vizija. Ko se oblikuje vizija, je potrebno, da smo v odločitev vključeni vsi, ki se jih tematika tiče. Tam se oblikuje ideja o naši prihodnosti, o načinu življenja, načinu delovanja, o odnosih in o tem, kako bomo obravnavani; o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Vizija, ki ne odgovarja na vsa nujna vprašanja ali ki ni vključila ljudi, ki se jih tiče, ni dobra, ni ustrezna vizija. Ko pa ima družba zastavljeno svojo vizijo, je potrebno spoštovanje. Od spoštovanja in upoštevanja te vizije je namreč odvisna kakovost naših vsakdanjih življenj!

Kršenje družbenih dogovorov pomeni, da nekdo “naš voz vleče v nasprotno smer”. Če na primer kot družba prepoznamo vlogo in pomen družbene vključenosti, potem je vključevanje ljudi preprosto nuja in obveza vseh v sistemu. Mediji v takšnem sistemu morajo biti kritični do praks nevključevanja. Vodje morajo biti usposobljeni v tem in usmerjeni proti temu, da vključujejo člane organizacije v odločitve in v aktivno sodelovanje. Poslovnež, ki na ta način ne zna ustvariti dobrega poslovnega rezultata (in na primer finančne rezultate zgradi na prevarah in na izkoriščanju ljudi kot delovne sile), naj bo jasno označen kot neuspešen, saj očitno nima znanja in spretnosti za današnji čas in za to, kar smo si kot družba zadali za uspeh.

O modrosti …

Osebna izbira je povsem osebna izbira. Lahko jo spremljamo, lahko jo vidimo, lahko iz nje spoznavamo osebo, ki je pred nami, predvsem pa je naša naloga, da jo spoštujemo. Družbena izbira je nekaj drugega. Vključuje več ljudi in rase na temelju zavedanja, dejstva, da svet delimo z drugimi, da torej sobivamo in da potrebujemo pravila. V socioloških vsebinah ter v našem razmišljanju o družbi in odnosih ni receptov; modrost je tista, ki je potrebna, da vemo, v katerem območju se v danem trenutku, z dano odločitvijo ali dejanjem ukvarjamo. V osebnih odločitvah je prav, da sledimo svoji svobodi, v družbenih pa je pomembno, da vidimo vključenost drugih.

Odločitve niso tako zelo enostavne, da bi lahko bile kar preprosto instinktivne in da bi bile to teme, o katerih se ni potrebno učiti. Odnosi in družba so del življenj, in znanje o tem del znanja, ki ga premore človeštvo. Vprašanje je le tisto izhodiščno: kako močno cenimo družbene izkušnje? Kako zelo pomembne so te teme? Dovolj, da se postavi ob bok karieri, financam in tistim najbolj temeljnim vsebinam, ki jih poudarjamo v družbi in s katerimi opisujemo oz. vrednotimo uspešnost?

Nekaj preprostega, a hkrati zares velikega, kar lahko damo drugi osebi. Transparentni pogovor pomeni pogovor, v katerem drugi osebi enostavno pustimo in dovolimo, da o sebi pove, karkoli pač ima v sebi oz. karkoli že želi povedati. Naj gre za misli ali občutke, te ali druge oblike, pomembno je, da preprosto odpremo besedam prosto pot. Največja vrednost takšnega pogovora je v tem, da vse, kar se dogaja v nas, začnemo dojemati kot nadvse normalno in človeško. Tako bomo namesto potlačevanja začeli različne vsebine v sebi naslavljati, razreševati in razvijati; namesto negativnega odnosa bomo do sebe v celoti lahko razvili pozitivni odnos – in se začeli celostno sprejemati.

Tišina in poslušanje

Osebno mi je izredno blizu avtentičnost ljudi. Če povem malo drugače: v medosebnih stikih ne maram ocenjevanja ali vrednotenja. Za osebo pred sabo želim in upam, da pove čim več o sebi, ne glede na to, kakšno zgodbo oz. osebno pot ima. Več kot oseba deli, več kot o sebi razkrije, več vidim v takšnem odnosu zaupanja in lažje se mi je s to osebo pogovarjati.

Vzhodnjaki imajo kratek besedni rek, ki ga v angleškem jeziku izražajo z zapisom: when the mind gets quiet, the soul speaks. V slovenskem jeziku lahko to prevedemo na primer v: “ko misli utihnejo, spregovori duševnost”. Človeško telo je zgrajeno z dolgim procesom evolucije in vse misli, vse vsebine v nas, ki so pomembne, prav zares silijo oz. iščejo svojo pot na površje in svojo pot do izraza. Ko čutimo nervozo, ko smo na primer v stresu, je odmik od ciljev, od nalog, od vsega, kar smo si sami zavestno postavili, vse, kar potrebujemo, da izvemo, kaj nas dejansko bremeni.

Pri spoznavanju avtentičnosti, torej tiste zares pristne resničnosti človeka pred mano, sam zato rad uporabljam tišino. Če namreč sam aktivno izražam svoje misli in napletam naslednje teme, potem bo pogovor v prvi vrsti izražal mene. Če želim zares vedeti, kaj je v osebi pred mano in kaj želi ta oseba sama od sebe izraziti, kaj je na primer njen trenutni izziv ali močna misel, močen občutek v njej … je treba preprosto počakati in pustiti tišini, da naredi svoje.

Vse je človeško

“Imam borderline” in “imam narcisoidno osebnostno motnjo”. “V sebi v teh trenutkih čutim ogromno agresije, jeze, celo besa.” “Ne vem, kaj je smisel vsega; razmišljam o samomoru.” “Sem sebična, egocentrična oseba; v izbirah, v stvareh, ki jih delam, preprosto ne razmišljam o drugih.” In tako naprej.

V pogovorih 1 na 1 sem slišal že veliko takšnih težkih besed. Ko sem se na to odzval z odprtostjo, bodisi s kratkim besednim komentarjem “ok …” ali pa s kakšno tovrstno telesno kretnjo, se je v osebi pred menoj naenkrat sprostilo ogromno breme. Vsi ti posamezniki, verjetno redko s takšno priložnostjo, so nato želeli povedati ogromno o sebi. Najdaljši izmed pogovorov je trajal 14 ur: od 19h zvečer do 9. ure naslednje jutro!

Skrivanje iz “muhe” naredi tistega dobro poznanega “slona”. Neizrečene vsebine se kopičijo. S skrivanjem damo tem mislim negativni signal, jih ne naslavljamo, jih ne razrešujemo. Skrivamo jih tudi pred seboj, saj jih po naše sploh ne bi smelo biti. Odprtost in pozitiven odnos začne ravno obraten postopek in iz vsega skupaj ustvari sprejemanje. O mislih lahko tako spregovorimo, lahko razrešujemo probleme, lahko razvijamo ideje in tako dalje. V osnovi mislim da velja nekako tako: če o nečem ne spregovorimo, ni veliko možnosti, da bomo to kdaj zaživeli.

Površina proti globini

Vajeni smo raznih družbenih pritiskov. Med nami imamo precej skrivanja, zavednega in nezavednega, dosti igranja. V nas samih je tudi veliko mešanih občutkov, veliko dvojnosti (in pristnost, avtentičnost še ni pravilo). Dejanje ni nujno izraz osebne identitete nekoga, ni nujno “prva izbira” posameznika, temveč lahko gre tudi za izraz nejasnosti, nerazumevanja, pritiska. Beseda lahko ima za sabo različne zgodbe.

Včeraj sem pri brskanju po spletu zasledil zgodbo o izraelskem vojaku. V vojski je imel vlogo “rušilca” stavb in druge palestinske infrastrukture. Med služenjem in medtem, ko je bil na bojišču, je na družbenih omrežjih objavljal kratke videe rušenja, ki ga je izvajal in ga predstavljal kot zabavo. Vojak je bil nato poškodovan ob srečanju z nasprotnimi silami. Bil je poslan nazaj v Izrael, da okreva po poškodbah, saj svojega dela ni več mogel opravljati. Po času za okrevanje je dobil nov vpoklic, da se ponovno pridruži izraelski vojski.

Sam pogled na objavljane videe se mi je zdel grozen, uživanje ob takšni dejavnosti nekaj nepredstavljivega. Vendar pa zgodba dobi povsem drugačen ton in oseba povsem drugačno sliko, ko se pokaže nadaljevanje. Vojak je namreč ob vnovičnem vpoklicu “na to zabavo” storil samomor. Njegova mama je opisala drugačno sliko vojaka – osebe, ki po svojem času na bojišču ni več zmogla druženja z lastnimi otroci, ni zmogla iti v službo in se osredotočati na dnevne navade. In osebe, ki si očitno ni znala predstavljati, da se vrne nazaj.

Če nas zanima oseba, nas zanima resnična oblika. Sporočila, ki jih oseba poda zaradi jasnosti, ne pa zaradi nejasnosti misli; zaradi občutka svobode in možnosti izražanje, ne pa zaradi občutka pritiska in nujnosti po točno določenem odgovoru ali odzivu.

Ideja povezovanja ali združevanja različnosti je pri meni precej naravna. Zdi se mi, da je drugačno ravnanje ali nek neznan način delovanja znak tega, da ima oseba v sebi druge misli, mogoče razumevanje kje tam, kjer imam sam razumevanje (ali pa obratno), da je bila deležna drugačnih besed in napotkov ter da najbrž gleda v določene druge smeri. Če vse skupaj strnem, ustvarjanje stika z drugačnostjo pomeni mojo osebno rast in razširitev mojih misli, najbrž pa enako velja tudi za drugo osebo.

Trud za ustvarjanje takšnih stikov je ravno zato prav poseben. Z razmišljanjem, da ima vsako dejanje, vsaka oblikovana miselnost za sabo svojo zgodbo, vrednotenje oz. dajanje oznak pogosto nima pravega smisla. Če je vsako osebo moč razumeti, potem nerazumevanje preprosto pomeni le pomanjkanje širine v nekem delu mojih misli. Da razumem to osebo, me torej čaka učenje, poslušanje, kar je zares dobra sila in zame močen motiv. Vendar pa je vse skupaj paket, v katerem so tudi zahtevni deli.

Halo učinek

Veliko ljudi ne razmišlja enako kot jaz. Z mojega vidika se nekako vedejo, kot da so “na štoparici”. Prvi vtis, prvo dejanje osebe jim pove veliko več, kot pove meni. Zame je eno površina, eno torej neko trenutno dejanje, drugo pa oseba, ki je za njim. Če ocenim dejanje v hipu, potem pride do neskladja. Dejanje namreč vrednotim po tem, kaj bi pomenilo, če bi ga naredil jaz sam ali pa neki ljudje, ki so del mojega rednega življenjskega okolja; ne vem pa, kaj pomeni s strani te določene osebe, saj je ne poznam.

Halo učinek je poimenovanje, ki se v teoriji uporablja za tovrstno ocenjevanje oseb na podlagi prvega vtisa. Za dejanja, ki jih delamo, ni nujno, da imajo vedno prav posebno opredelitveno vrednost; da nas torej zares dobro predstavljajo. Lahko so plod trenutnega počutja, lahko so plod ne toliko jasnosti, pač pa nejasnosti naših misli, plod negotovosti vase in podobno. Občutki, kot je na primer omenjena negotovost, pa so trenutni ali začasni: lahko se razrešijo v nekem času, lahko se sprostijo, ko ljudi okoli sebe malo bolje spoznamo – niso torej trajni in potemtakem niso del naše identitete, mar ne?

Čemu ustavljanje?

Ustavljanje v odnosu, v stiku z drugačnostjo, je zame kot beg pred osebno rastjo. Z osebo pred sabo končaš pogovor ali kar odnos zato, ker nečesa ne razume enako (dobro), kot ti sam. Ali pa je zato, ker imamo sami v sebi isti strah, iste nepopolnosti kot oseba pred nami in se bojimo, da bi e pokazale? Ne najdemo prave besede oz. se tudi sami v položaju osebe pred nami ne bi prav zare dobro znašli? Karkoli že je, takšno ustavljanje je beg pred osebno rastjo.

Ne samo osebna rast, tudi boljše izražanje samega sebe. Eden temeljnih virov osebne avtentičnosti, t. j. živeti življenje najbolj skladno z lastno naravo, je stik z drugačnostjo. V takšnih trenutkih, ko spoznamo neke povsem drugačne pristope k življenju, se zares zavedamo tega, v kakšnem okolju smo zrasli, kdo so bili ljudje okoli nas, kakšne besede in napotke smo prejeli; do tega so namreč preveč naravni, logični oz. “edino, kar poznamo”. Ne gre se torej le za odnos do drugega in (spet) pravično obravnavanje, sprejemanje, temveč tudi za lastno samozavedanje in razvoj lastnega življenja.

“Preprosto ni ujemanja”

Menim, da bi v večini primerov bilo bolj resnično, če bi rekli: “nimam želje in pripravljenosti zato, da te spoznam in razumem” ali pa “nisem pripravljen toliko vložiti”. Če ima vsaka trenutna realnost v resnici za seboj svojo zgodbo, potem je vedno možno to zgodbo tudi spoznati. Spoznanja nam dajo razumevanje; razumevanje besed in dejanj ter razumevanje njihovih sporočil.

Neujemanje je zame nekaj drugega, kot tisto, kar po navadi pravijo drugi. V neujemanju zame gre za odsotnost želje, nepripravljenost osebe na pogovor, na iskrenost. V takšni situaciji se medsebojno razumevanje ne more razviti in spoznavanje osebe tako ali tako ni mogoče. Medtem pa različnost ali drugačnost v glavnem nista argumenta za to, da bi obstajalo neujemanje. Vse skupaj se gre le za pripravljenost ali nepripravljenost spoznavati osebno zgodbo. Na koncu me razmišljanje vodi do točke, da je ujemanje predvsem predmet dajanja časa in prisotnosti želje: po odnosih, po osebni rasti, morebiti po pravični obravnavi ljudi okoli sebe?

Kakšen mora biti odnos? Kaj je prav in kaj narobe? O tem lahko razmišljamo v smislu družbenih pravil in norm. Lahko razmišljamo o tem, kaj je prav in kaj narobe, kako bodo drugi okoli nas dano vedenje pospremili, kaj bodo rekli in tako dalje. Lahko pa sledimo misli, da se vsak odnos oblikuje med dvema osebama in da se oblikuje tako, kot to najbolj ustreza obema. Če imamo tisto prvo, striktno predstavo o tem, kaj mora odnos biti, potem je razumljivo, da tega ne moremo tvoriti z vsakim. Če pa pogledamo proti tisti drugi različici miselnosti, pa lahko najdemo potrebno usklajenost z zares veliko ljudmi okoli sebe. Usklajenost, ki ohrani tako nas in našo osebno identiteto, kot tisto od druge osebe. Z ljudmi, ki so tudi precej drugačni od nas.

Zaključek

Zakaj tema raznolikosti? Po eni strani lahko spet opozorim na temo sprejemanja ljudi, na občutek pravičnosti ali nepravičnosti v družbenih interakcijah, ki se tvori v posamezniku; torej za skrb za naše družbene izkušnje. Po drugi strani se lahko vrnem na zapis o pomenu raznolikosti v sodobnem svetu, ki jo potrebujemo, saj imamo sistem razčlenjen na različne vloge: eni so učitelji, drugi so zdravniki, pravniki, športniki, kulturniki, programerji in tako naprej. Lahko se obrnem še k tretjem argumentu o planetarnih migracijah in sobivanju z drugače mislečimi; tudi iz vira tega, da izhajajo iz drugega dela sveta, lahko celostno povsem drugačne kulture in načina življenja.

Povezovanje ali združevanje različnosti – je to (v tej družbeni, sociološki perspektivi) temelj uspeha? Temelj (tudi) kakovostnega življenja, grajenja dobrih organizacij, izmenjave znanja, sodelovanja različnih sektorjev, ohranjanja komunikacije med generacijami (in ne izključevanje ter osamljenost starejših) in drugih elementov življenja. Povezovanje ali združevanje različnosti je konec koncev spretnost in odločitev. Križišče, točka odločitve, v kateri se odločimo za da ali pa za ne.

Tokrat pišem o zmagi ega nad resničnostjo. Pišem o pogovorih, ki se končajo, preden sploh doživijo svoj pravi začetek; o oznakah, ki so izrečene, mnenjih, ki so oblikovana, ter obsojevalnih pogledih, ki so usmerjeni, še preden zares karkoli vemo o človeku, ki so mu ti namenjeni. Naslavljam pomanjkanje odprtih misli in prevlado osebnega ponosa, pomanjkanje poslušanja in pozornost za druge ter prevlado samoveljave, odsotnost skrbi za medčloveške družbene izkušnje in mogočno željo po pravilnosti, celo večvrednosti lastnih načinov. V danih situacijah v stiku oseb eno stran premami ego in nepripravljenost reči “ne vem, ne razumem”, druga stran pa je zato deležna nepravične obravnave.

Lasten ponos ali resničnost – kaj je pomembnejše? Ko je v stiku z drugo osebo prisotna negotovost, je pomembneje odnesti celo lastno kožo ali biti pravičen do druge osebe? Se je potrebno odločiti za eno stran ali pa si lahko mogoče nelagodje negotovosti razdelimo?

Prehitro sklepanje

Predsodek bi na kratko opisal kot prehitro sklepanje. Osebo pred nami lahko poznamo le nekaj trenutkov, poznamo le dejstvo ali dve, vidimo manjše znamenje, potezo ali drug signal, in že si ustvarimo mnenje o tem, kdo je oseba pred nami in kakšne so njene značilnosti. Osebe za to potezo v resnici ne poznamo in vse, na kar pri tem stavimo, so naša osebna predvidevanja, hipoteze, ideje o tem, kaj bi lahko bilo ali za kaj naj bi se šlo.

Je to dovolj? Je ta pogojna možnost, ta ideja v naših mislih dovolj, da oblikuje odnos, ki ga gojimo do neke osebe? Da določi naš pogled, naše besede, naš celosten odziv? Na slišane besede se moramo odzvati; bodisi v lastni notranjosti razumeti, kaj so pomenile, bodisi z oblikovanjem našega lastnega odgovora na to. Ta odziv nas torej oblikuje, oblikuje naše misli, naše razmišljanje, pa našo samozavest, samopodobo, naš odnos do družbenih izkušenj in ljudi v splošnem smislu.

S tem, ko se prepustimo predsodku, zaščitimo sebe in ukvarjanje z bremenom prepustimo drugemu. Sebe razrešimo odgovornosti pravične reakcije, t. j. poslušanja, pozornosti, poskušanja razumeti, ter pustimo, da trud v celoti vloži druga oseba.

Občutek (ne)pravičnosti

Ob rednem prestavljanju na zgodovinske dokumentarne kanale je srečanje z dokumentarnimi filmi o tragedijah druge svetovne vojne pogost dogodek. Čeprav je v preteklosti človeštva veliko zgodb, ki kažejo na veliko moč družbenih izkušenj, je ena iz tega zgodovinskega dogodka še posebej izstopajoča.

Gre se o Adolfu Hitlerju. Nemški voditelj in (recimo mu) glavni ideolog svetovne vojne. V tem razmišljanju se ne bom spuščal v podrobnosti; je pa verjetno vsem dobro poznan njegov negativen, sovražen odnos do judovskega prebivalstva. V svojih zapisih in (po)govorih je večkrat omenjal dogodek iz otroštva, za katerega se zato predvideva, da ga je posebej zaznamoval in bi kaj lahko bil pomemben zametek ustvarjenega sovraštva. Gre se za kritiko, za zaznano neprimerno komentiranje njegovega učitelja umetnosti. Hitler je bil sam (v mladosti) velik navdušenec nad umetnostjo. Predvidevamo lahko, da se je z njo močno poistovetil ter jo razumel kot del sebe. Sebe, mogoče, razumel kot umetnika, kot naravnega ustvarjalca danih izraznih oblik. Kritika, ki je bila mogoče tudi zares izrečena neprimerno ali ležerno, z neupravičeno slabo voljo, je kaj lahko bila primer predsodkovne obravnave in s tem nepravične družbene izkušnje.

Predsodki so velika družbena sila. Jasno je, seveda, da zadostnih opravičil za ravnanje, kot ga je bilo deležno človeštvo v času druge svetovne vojne, preprosto ni. Zapisani primer pa, kot številni drugi, jasno govorijo o tem, da so naše družbene izkušnje brez dvoma izjemno pomembna družbena sila. Da oblikujejo našo miselnost in naše vedenjske namere, naša ravnanja in cilje, ki si jih zadamo v življenju; da nas oblikujejo nadvse celostno. Dogodek, ki je tako močno ostal v Hitlerjevem spominu, je zares moral imeti posebno vlogo pri oblikovanju njegove psihe.

Zaključek

Ko v družbenih situacijah ego zmaga nad resničnostjo, nastane občutek nepravičnosti z vsemi svojimi posledicami. Smo v dobi zvezdništva, v dobi, ko je popularno biti močen, odločen in se ne meniti za druge ljudi okoli sebe. Smo v dobi, ko je ignoriranje sveta okoli sebe ali hladnost do doživljanj drugih pri mnogih videno kot osebna moč (namesto nemoč). Moje misli menim, da so jasne: družbene izkušnje štejejo in štejejo veliko, prav vsi pa moramo prevzeti del odgovornosti zanje.

Predsodki pomenijo sodbo namesto poslušanja in prinašajo razdvajanje namesto povezanosti. So uničujoča sila. Se lahko naučimo gledati skozi oz. preko njih?

Zrcaljenje je komunikacijska veščina. Pomeni spretnost, da v komunikaciji tako miselno kot čustveno zaživimo perspektivi osebe. O izzivih razmišljamo z njenimi pogledi in idejami, korake izbiramo z njenimi načini in spretnostmi ter tako dalje. Pri zrcaljenju svoje notranje vsebine za določen čas pustimo ob strani in vstopimo v svet druge osebe.

Govoriva o meni ali o tebi?

Komunikacija je srečanje dveh svetov. Ta svetova vsebujeta veliko sestavin: misli, čustva, pretekle izkušnje, priljubljene navade in načine dela, oblike komunikacije in tako dalje. Del družbene inteligence je prepoznavanje tega, v katerem od svetov se v nekem trenutku nahajamo in kateri nabor teh sestavin je zato relevanten.

Komunikacijske veščine so temeljni del kakovosti naših družbenih izkušenj. Zgradijo nam sposobnost udejanjanja idej in občutkov, kot so sprejemanje in spoštovanje. Ko nekaj takega uspemo vnesti v naše naravno delovanje, so naši pogovori odprti in enostavni ter lahko stečejo z malodane komerkoli. Izražati lastne ideje, govoriti o lastnih ciljih in razmišljati o tem, kako jih izpolniti – če ob takšnih sporočilih dobimo ustrezen odziv, ki temelji na vseh predhodno podanih sporočilih, potem je takšna komunikacija prijetna in teče naravno.

Jasno prepoznavanje tega, da smo celostne osebe, ki živimo po svojih življenjskih smernicah; da nasprotno mnenje druge osebe ne pomeni nič posebnega za to, kako mislim jaz in kaj bo moja naslednja izbira v življenju; je dobra podlaga k temu, da bomo imeli z ljudmi okoli nas dobre pogovore in kakovostne odnose. Govoriva o meni ali o tebi? je pri tem vodilno vprašanje, ki zgovorno sporoča, da je pogovor med dvema osebama izmenjava med enim in drugim svetom, pri čemer pa je pomembno, v katerem se nahajamo v posameznem trenutku.

Pomen zrcaljenja

Komuniciramo lahko na več načinov. Naše komuniciranje lahko ima strukturo, ki je zgrajena na takšnih zelo pomembnih in pomenljivih temeljih, lahko pa je povsem naključna. Učiti se komunikacije pomeni ponotranjanje teh temeljev in vnašanje te strukture v naš vsakdan in vsakodnevne pogovore. Z nespretno komunikacijo lahko izpademo kot nespoštljivi ali nesprejemajoči, celo kot agresivni (četudi je naš osebni namen lahko pozitiven). Lahko se počutimo odtujene, izključene, nesprejete, le ker ne izbiramo pravega načina za izraz naših sporočil.

Torej … učite se komunikacije, zavedajte se “svetov” in drugih temeljev, pa bodo pogovori lahkotnejši, besede prijaznejše, občutki lepši in odnosi veliko trdnejši.

Želja po pomoči je velika povezovalna vsebina med nami. Gre za način medsebojnega prispevanja, način izražanja naklonjenosti ali podpore in verjetno še kaj drugega. Sam namen pomagati je velik, je pomemben tako za posamezni odnos, kot za družbo kot celoto. Vendar pa je dober namen le polovica celote – druga polovica pa je spretnost.

Značilnost iskrenosti

Nespretnost v pomoči lahko celoten trud naredi zelo neiskren. Pomagati pomeni olajšati neki korak na poti, ki jo je izbrala druga oseba. Naš prispevek pri tem je na primer podana razlaga, asistenca pri delu, iskanje odgovorov na obstoječa vprašanja, torej izvedba koraka, medtem ko je pot ali izbira koraka stvar druge osebe.

Prave pomoči ni brez vprašanj Kaj želiš? ali Kaj potrebuješ?. Iskrena pomoč se ne more zgoditi, če ne vemo, o čem oseba razmišlja in kaj ima v mislih kot cilj, s katerim korakom ali na primer s katerimi mislimi se ukvarja. Brez postavljanja navedenih vprašanj pomagamo zaradi sebe, namesto da bi pomoč nudili zato, ker jo potrebuje druga oseba. Brez postavljanja navedenih vprašanj ne poznamo zares koraka, s katerim se oseba ukvarja in pri katerem potrebuje asistenco.

Zmagovalci in neumneži?

Vsebina tega zapisa je zgolj še en primer v vrsti zapisov, ki poudarja, da je vsak od nas celostna oseba, ki ima svoje razmišljanje. Pomoč in dajanje pomoči je sicer specifičen element naših življenj, ki je pomemben del spletanja življenjskih odnosov in uresničevanja medsebojnega sodelovanja in povezanosti. Vendar pa je med iskreno in neiskreno, ali med spretno in nespretno pomočjo velika razlika. Prva daje osebi vrednost, druga pa jo lahko odvzema.

Spet lahko pridemo do vprašanja, zakaj? Zakaj se vedemo mimo te logike? Zakaj pri pomoči drugim sploh pozabimo na ti ključni vprašanji? Zakaj nimamo v rednem razmišljanju zakoreninjeno, da je za vsakega izmed nas pomembno to, da hodi po svoji lastni poti? Zakaj nekaj takšnega uide našem miselnem toku? Lahko da smo radi Napoleoni, zmagovalci. Lahko da imamo svoje lastne misli polne pravil o tem, kako se je treba vesti in katero pot je treba v življenju izbrati. Karkoli pa je že razlog, naj prostor zavzame tista iskrena pomoč.

Znatna razlika

Podpora ali agresija. Vrednost ali odvzem vrednosti. Pospeševanje in ustavljanje. Med spretno in nespretno pomočjo je velika razlika. Vir ima v razmišljanju in v notranji iskrenosti o sami pomoči, dalje se uresniči v niansi s postavljanjem tistih nujnih vprašanj, kot sta Kaj potrebuješ?, Kaj želiš doseči?, potem pa se razplete v veliki razliki med tem, kaj daje prava in kaj neprava pomoč.

Osebna psihologija posameznika je neverjetno širok prostor. Ko imamo pred seboj človeka, ki je na primer okoren v družbenih situacijah, ali pa ki ima težavo pri usvajanju neke šolske vsebine, je vir (trenutne) nezmožnosti zares lahko na neštevnih mestih. Z življenjskimi izkušnjami razvijamo misli, prepričanja o vseh stvareh, ki nas obdajajo: kdo sem jaz, kakšne so moje sposobnosti računanja, pomnjenja, kako dober sem v premagovanju izzivov, kaj pomeni nastopati, kaj pomeni biti prvi ali najboljši, kaj uspešnim prinaša uspeh; vsaka napačno naučena stvar nas lahko na svoj, sebi lasten način omejuje ali ustavlja na naši poti.

Sam sem v življenju dobil veliko komentarjev. Kako se povezovati z drugimi, kako se lotiti poslovanja in uspeti v poslovnem svetu, kako voditi svoje življenje in ne zanemariti svojih lastnih želja in ciljev ter podobno. Vsi ti komentarji seveda predstavljajo izzive in rešitve, kot so jih imeli drugi. “Postaviti se zase” je na primer enostavno, ko o uspehu razmišljaš zgolj v svoji ozki celici; nekaj povsem drugega pa, ko želiš v vsaki svoji odločitvi upoštevati tudi druge in ko želiš to ohraniti kot standard v svojem življenju. Je pomembno, kaj bo neka odločitev prinesla meni, ali je pomembno tudi, kako bo vplivala na druge? V posamezniku je lahko veliko misli, veliko vsebin in v njih vprašanj, ki jih druga oseba niti ne predvideva.

Nezmožnost? Obstaja azijski rek, ki pravi, da je “cvet, ki najpozneje zacveti, najlepši cvet”. Če je v mislih veliko vprašanj, to pomeni veliko širine. Če je pot do nekega premika dolga, to lahko pomeni, da glava tega posameznika gleda široka in gleda v različne smeri ter v razne kotičke. Nezmožnost je nek opis, ki ga na primer našemu okornežu v družbenih situacijah poda zunanji opazovalec. Kot takšen je poln nerazumevanja, poln predsodkov, površinski in najverjetneje zgreši realnost. V tej realnosti so resnične stvari, resnična vprašanja, resnični izzivi, misli, ki jih je potrebno predelati in postaviti zanje pravo, ustrezno razumevanje.

Edina realna stvarnost je opis tega, da za vsakega od nas obstaja samo eno pravo izhodišče, na katerega se moramo s svojimi izbirami odzvati. Nismo stroji, temveč ljudje z osebno zgodbo. Ne moremo izbrati poti, ki je odtujena od naših čustev, naših potreb; na te mora ustrezno odgovarjati. Pogovarjati se z ljudmi, kovati odnose z ljudmi, med katerimi je tudi voditeljski odnos v delovnem okolju, pomeni razumeti takšna temeljna dejstva.

Odzvati se na vso realnost v nas, ne ubirati krajših poti ali bližnjic, lahko pomeni dolgo pot. Zahteva veliko potrpežljivosti ter prejme ogromno reakcij nerazumevanja, deležno je ogromno predsodkovnih sporočil in podobno. Vendar pa je uspeh pri tem razlog, da iz tega nastanejo najlepši cvetovi. Zrele osebe, osebe s poiskanimi, najdenimi odgovori, osebe s čistimi mislimi in jasno smerjo življenja.

Samo posameznik sam zares ve, kaj je naslednja ovira, kaj je naslednje vprašanje, kako zahteven je naslednji korak. Ocene in predvidevanja nas oddaljujejo od poznavanja te stvarnosti, pozornost in poslušanje pa nas njej približuje. Edina relevantna stvarnost je v osebi sami in jo pozna prav ta oseba.

Drugi korak v grajenju sporočila o zrcaljenju. Lastne vrednote in poglede na življenje imamo zase. Pomembno je, da z njimi živimo in jih izpolnjujemo v lastnem delovanju. Pomembno je, da v rednih dneh zapolnijo naš celoten miselni prostor: da na primer z osebo, ki jo srečamo, ravnamo tako, kot verjamemo, da je prav, ali da uspeh v svojem opravljenem dejanju ovrednotimo z lastnimi kriteriji in v smislu razmišljanja, s katerim smo se lotili danega opravila. Z ljudmi okoli sebe komuniciramo in jim pomagamo v lastnem slogu, tako, kot verjamemo, da je prav – da pa da bi moralo za to postati nekdo drug.

Vrednote in poglede imamo zase. Kakršnekoli ideje in razmišljanja oblikujemo v življenju, jih oblikujemo zato, da bi živeli bolje oz. kakovostno. Da bi delali bolje, izbirali bolje, dosegli želeno zadovoljstvo – karkoli že to za nas pomeni. Svoje tokraten poziv podajam z dvema sporočiloma.

Sporočilo samoizpolnitve

Živeti svoje življenje. Samoizpolnitev je zame redno prisotna tema. Začne se samozavedanjem, potem pa udejanja z neko življenjsko navado, v kateri je smisel življenja udejanjanje svojih pogledov na življenje: na primer vesti se do človeka, ki ga bom danes srečal, tako, kot verjamem, da je prav, ali pa v naslednjem projektu pokazati potrpežljivost, disciplino, ali karkoli drugega, kar sam zares cenim.

Je to nujen, bistven element življenja? Ali vsak od nas rabi delo, službo, ki se ujema z osebnim poslanstvom? Ali vsak od nas rabi družbo, ki pozitivno obravnava naše osebne načine, želje, ideje o življenju? Sam menim, da ja; da se torej manjko na tem področju redno izrazi, zlije s svojimi posledicami na neko drugo področje. Pomanjkanje v nas ustvari napetosti in vrednotenje, podajanje kritik na obnašanje drugih je en način, kako te napetosti, te tenzije v sebi sprostimo. Sporočilo samoizpolnitve je zame pomembno, močno, vam pa seveda prepuščam vaše lastne misli o tem.

Sporočilo osebne avtonomije

Drugi ljudje ne morejo biti (naš) osebni projekt. Ali razumemo takšno preprosto misel? Vsak od nas ima svoje lastno notranjost, svojo lastno psihologijo, ki zajema cel spekter vsebin, kot so že mnogokrat omenjene vrednote, prepričanja, cilji in želje ter druge osebne smernice. Vsak od nas sam najbolje, najbolj celostno ve, kaj potrebuje: kakšne so te notranje vsebine, kakšna je osebna zgodba in vse osebne potrebe, ki jih je ta zgodba prinesla ali ustvarila. Uspeh je zelo subjektiven pojem in prava poteza seveda prav tako.

Vplivamo lahko na lastne izgovorjene besede, na lastne izbrane projekte, na naslednjo opravljeno nalogo, ustvarjen zapis, na branje naslednje knjige in pridobitev znanja o naslednji tematiki, na izbiro potovanja, na barvo odnosa, ki ga zgradimo z nekom. Zaslužni smo za lastne poteze, ne moremo pa biti zaslužni za zgodbe druge osebe. Največ dela, največji del uspeha zgradi oseba sama. Lahko ji podamo znanje, pokažemo na bližajoč izziv, oseba pa sama presodi, kaj to zanjo pomeni, kaj je prava odločitev ter sama vloži svoj čas in trud. Naše vrednote uresničujemo z izbiro naših potez; drugi pa želijo v lastnih dejanjih prav tako zasledovati svoje lastne vrednote.

Peljem se po cesti, proti končni destinaciji, ki jo vidim na svoji levi strani. Pred mano je dolga ravna cesta in pred mano se vozi še en avtomobil. Več deset kilometrov se voziva eden za drugim, po tej dolgi ravni cesti, v daljavi pa zdaj že vidiva bližajoče se križišče. Avto pred mano v križišču zavije desno, jaz zavijem levo. Vsak nadaljujeva po svoji poti do svoje končne destinacije.

To je logično, mar ne? Jasno razumemo, da imamo dom vsak na svoji lokaciji, da imamo znance in prijatelje vsak v svojem kotičku sveta, da imamo druge interesne točke vsak v svojem mestu v okolju, ki nas obdaja. Sem jaz izbral prav? Je tisti drugi voznik izbral prav? Izbrala sva tisto smer, tisti zavoj, ki naju oba, vsakega posebej, pelje do končne destinacije, h kateri sva namenjena.

Kaj je vrednotenje?

Je bila odločitev dobra? Je bila odločitev slaba? Ali odločitev kaže moč, šibkost, drugo značilnost posameznika? Tako kot ima vsak od nas svojo destinacijo, ko se pelje po prometni poti, prav enako ima vsak od nas lastno destinacijo v drugih področjih življenja. Nekateri želijo živeti stabilno, načrtovano, mirno življenje, pa drugi želijo izražati same sebe, zagotoviti, da lahko čim več časa namenijo umetnosti ali neki obliki podajanja lastnih sporočil v svet, spet tretji želijo prepotovati svet, se srečati z različnimi kulturami, spoznati različne poti življenja, ki jih izbirajo ljudje po svetu. Za enega je uspeh v tem, da sledi najbolj stabilnim, utrjenim tirnicam, ker prinašajo mirnost, malo pretresov, možnost načrtnosti in predvidljivosti. Za drugega je uspeh v tem, da spoznava svoj lasten slog, da razvija svoja sporočila, da živi na primer minimalistično življenje, ker se v njem počuti svobodnega. In tako naprej …

Vrednotenje je prestopanje osebnih mej. Pomeni uporabo lastnih kriterijev za ocenjevanje izbir drugega. Pomeni, da ne razumemo, da smo vsi celostne osebe, ki moramo slediti svojim lastnim razmišljanjem, zasledovati lastna prepričanja in vrednote ter živeti svoje lastno življenje. Ljudi okoli sebe lahko opazimo, jih vidimo in se iz njihovih izbranih dejanj ter raznih odločitev učimo o tem, kdo so, kakšne so njihove vrednote, tudi kakšna je njihova osebna zgodba (t. j. pretekli izzivi, vtisi osebne prehojene poti), ne pa obratno. Vzeti naše lastne kriterije in jih ponesti v osebno območje druge osebe, pomeni vrednotenje. Na drugi strani, kot alternativo, pa lahko izberemo radovednost in učenje o ljudeh.

Odsotnost logičnosti

Voznik, ki je izbral desni zavoj; mladi raziskovalec, ki da odpoved v službi; nekdo, ki se odloči za umetnost; nekdo, ki prepleska svojo hišo na rdeče; vsi sledijo svoji končni destinaciji. Tisti, ki jo sami najbolje poznajo. Ne govorim o upoštevanju skupnih pravil, o spoštovanju zakonov ali čem podobnem, temveč govorim o osebnih izbirah ljudi. O tem, ali bomo hodili po gozdni ali po travniški poti, ali bomo živeli v manjši ali bolj prostorni hiši, ali želimo predvsem raziskovati sebe ali pa živeti v zvezi.

Odsotnost logičnosti v navadi vrednotenja je jasno nelogična, ko gre za oba voznika. Kaj pa v drugih delih življenja? Kako razmišljamo o teh? Zakaj svoje vrednote in druge življenjske smernice ponesemo v osebna območja drugih? Zakaj govorimo in podajamo komentarje, namesto da bi opazili, videli in spoznavali, kdo so zares in v resnici ljudje okoli nas, kakšno pot si izbirajo, kaj jih motivira, navdihuje, kam gredo?