Tokrat pišem o zmagi ega nad resničnostjo. Pišem o pogovorih, ki se končajo, preden sploh doživijo svoj pravi začetek; o oznakah, ki so izrečene, mnenjih, ki so oblikovana, ter obsojevalnih pogledih, ki so usmerjeni, še preden zares karkoli vemo o človeku, ki so mu ti namenjeni. Naslavljam pomanjkanje odprtih misli in prevlado osebnega ponosa, pomanjkanje poslušanja in pozornost za druge ter prevlado samoveljave, odsotnost skrbi za medčloveške družbene izkušnje in mogočno željo po pravilnosti, celo večvrednosti lastnih načinov. V danih situacijah v stiku oseb eno stran premami ego in nepripravljenost reči “ne vem, ne razumem”, druga stran pa je zato deležna nepravične obravnave.
Lasten ponos ali resničnost – kaj je pomembnejše? Ko je v stiku z drugo osebo prisotna negotovost, je pomembneje odnesti celo lastno kožo ali biti pravičen do druge osebe? Se je potrebno odločiti za eno stran ali pa si lahko mogoče nelagodje negotovosti razdelimo?
Prehitro sklepanje
Predsodek bi na kratko opisal kot prehitro sklepanje. Osebo pred nami lahko poznamo le nekaj trenutkov, poznamo le dejstvo ali dve, vidimo manjše znamenje, potezo ali drug signal, in že si ustvarimo mnenje o tem, kdo je oseba pred nami in kakšne so njene značilnosti. Osebe za to potezo v resnici ne poznamo in vse, na kar pri tem stavimo, so naša osebna predvidevanja, hipoteze, ideje o tem, kaj bi lahko bilo ali za kaj naj bi se šlo.
Je to dovolj? Je ta pogojna možnost, ta ideja v naših mislih dovolj, da oblikuje odnos, ki ga gojimo do neke osebe? Da določi naš pogled, naše besede, naš celosten odziv? Na slišane besede se moramo odzvati; bodisi v lastni notranjosti razumeti, kaj so pomenile, bodisi z oblikovanjem našega lastnega odgovora na to. Ta odziv nas torej oblikuje, oblikuje naše misli, naše razmišljanje, pa našo samozavest, samopodobo, naš odnos do družbenih izkušenj in ljudi v splošnem smislu.
S tem, ko se prepustimo predsodku, zaščitimo sebe in ukvarjanje z bremenom prepustimo drugemu. Sebe razrešimo odgovornosti pravične reakcije, t. j. poslušanja, pozornosti, poskušanja razumeti, ter pustimo, da trud v celoti vloži druga oseba.
Občutek (ne)pravičnosti
Ob rednem prestavljanju na zgodovinske dokumentarne kanale je srečanje z dokumentarnimi filmi o tragedijah druge svetovne vojne pogost dogodek. Čeprav je v preteklosti človeštva veliko zgodb, ki kažejo na veliko moč družbenih izkušenj, je ena iz tega zgodovinskega dogodka še posebej izstopajoča.
Gre se o Adolfu Hitlerju. Nemški voditelj in (recimo mu) glavni ideolog svetovne vojne. V tem razmišljanju se ne bom spuščal v podrobnosti; je pa verjetno vsem dobro poznan njegov negativen, sovražen odnos do judovskega prebivalstva. V svojih zapisih in (po)govorih je večkrat omenjal dogodek iz otroštva, za katerega se zato predvideva, da ga je posebej zaznamoval in bi kaj lahko bil pomemben zametek ustvarjenega sovraštva. Gre se za kritiko, za zaznano neprimerno komentiranje njegovega učitelja umetnosti. Hitler je bil sam (v mladosti) velik navdušenec nad umetnostjo. Predvidevamo lahko, da se je z njo močno poistovetil ter jo razumel kot del sebe. Sebe, mogoče, razumel kot umetnika, kot naravnega ustvarjalca danih izraznih oblik. Kritika, ki je bila mogoče tudi zares izrečena neprimerno ali ležerno, z neupravičeno slabo voljo, je kaj lahko bila primer predsodkovne obravnave in s tem nepravične družbene izkušnje.
Predsodki so velika družbena sila. Jasno je, seveda, da zadostnih opravičil za ravnanje, kot ga je bilo deležno človeštvo v času druge svetovne vojne, preprosto ni. Zapisani primer pa, kot številni drugi, jasno govorijo o tem, da so naše družbene izkušnje brez dvoma izjemno pomembna družbena sila. Da oblikujejo našo miselnost in naše vedenjske namere, naša ravnanja in cilje, ki si jih zadamo v življenju; da nas oblikujejo nadvse celostno. Dogodek, ki je tako močno ostal v Hitlerjevem spominu, je zares moral imeti posebno vlogo pri oblikovanju njegove psihe.
Zaključek
Ko v družbenih situacijah ego zmaga nad resničnostjo, nastane občutek nepravičnosti z vsemi svojimi posledicami. Smo v dobi zvezdništva, v dobi, ko je popularno biti močen, odločen in se ne meniti za druge ljudi okoli sebe. Smo v dobi, ko je ignoriranje sveta okoli sebe ali hladnost do doživljanj drugih pri mnogih videno kot osebna moč (namesto nemoč). Moje misli menim, da so jasne: družbene izkušnje štejejo in štejejo veliko, prav vsi pa moramo prevzeti del odgovornosti zanje.
Predsodki pomenijo sodbo namesto poslušanja in prinašajo razdvajanje namesto povezanosti. So uničujoča sila. Se lahko naučimo gledati skozi oz. preko njih?
Paradim 