Obsesija z odločnostjo

Začne se s študentskim gibanjem v Srbiji. Z dogajanjem in podvigom, ki se mi zdi resnično neverjeten in v naši družbi precej oddaljen. Mladi so med drugim prekinili svoje šolanje, imeli zaradi te odločitve škodo v lastnem življenju, zelo dolgo vztrajali in vztrajali skozi težke izkušnje; zaradi politike, zaradi družbene problematike in torej zaradi skupnosti. Ni se šlo za egoizem. Tista osredotočenost samo na lastno življenje je ostala nekje ob strani. Delali so proti avtoritarcu, ki je absolutno težek, da ne rečem nevaren nasprotnik. In uspeli.

Nadaljuje se potem z dejstvi o Sloveniji. Spomnim se branja poročila UMARja in tudi Mednarodnega denarnega sklada. In med navedbami najbolj problematičnih področij, ki zavirajo naš razvoj, je odsotnost zanimanja za kompleksne problematike. Če pogledam v vsakdanje življenje, se s tem vsekakor moram strinjati. Koliko mladih namreč sledi obsesiji, da je potrebno razmišljati o sebi, da se za politiko ni dobro zanimati, da je potrebno uživati; koliko mladih svoj prosti čas potroši na zabavah, koliko jih pozornost namenja površinskosti in koliko na drugi strani čas posvetijo odnosom, pa vrednotam, razvoju osebne zavednosti in tako naprej?

Ta prekleti individualizem

Danes je pri nas (in verjetno nasploh v zahodni kulturi) v modi biti osredotočen nase. Kot slabost je vidno tisto, če se posameznik ukvarja s poslušanjem drugih in s skrbnostjo do tega, kako bo njegova odločitev vplivala na druge. Slabost je, če se navaja premisliti in če pusti prostor negotovosti, namesto da bi odreagiral prepričano v svoj prav. Ceni se površinskost, brezglavost in ignoriranje sveta okoli nas.

Glorificira se osebni občutek. Ta osebni občutek nastane v naši zgodnji formativni fazi. Je rezultat mnenj ljudi v naši okolici, je rezultat sporočil, ki smo jih slišali v filmih, v glasbi ali iz drugih virov iz naše okolice. Ne gre za nekaj svetega, temveč je nekaj formiranega s sporočili raznih ljudi. Če so se motili, se tudi naš občutek danes moti. Če so imeli prav, je naš občutek danes pravilen. Ko nam osebni občutek nekaj pravi, želimo absolutno verjeti v njegov prav, saj naj bi to bila podlaga za osebno samozavest in samopodobo. Vendar je ta občutek nekaj zgrajenega. Bodisi ustrezno bodisi napačno.

Verjetno se bomo v neki točki morali malo bolj zavedati tega, kako se obnašamo. In malo bolj zavedati tega, v kaj verjamemo in kaj nas vodi. Če želimo etični svet, bo potrebno hvaliti etičnost. Če želimo glas v svetu, bo potrebno hvaliti tiste, ki slišijo in upoštevajo. Če želimo smiseln svet, bo potrebno hvaliti tiste, ki dvomijo in dobro premislijo, preden sprejmejo poteze. Potrebujemo ljudi, ki znajo biti neodločni in negotovi, ko so problemi dejansko težki; ki ob tem ne bodo izgubili glave, temveč razmišljali dalje.

Nova normalnost

Nova normalnost bi morala biti drugačna. V življenju obstajajo stvari, ki se naravno tičejo posameznika. Izbira tega, kje živim, kateri poklic ali karierno pot izberem, katere hobije si izberem, s kom preživim svoje življenje in tako naprej. To so vse stvari, ki so povsem lastne, osebne, v celoti v domeni nekega posameznika.

Tukaj so tudi stvari, ki so skupne. V njih je potrebno najti sporazume oziroma skupne rešitve. Potrebno se je pogovarjati in preprosto ne gre brez upoštevanja drugih, ki se jih zadeva tiče. Normalnost je, da se v skupnih zadevah vedemo in razmišljamo na ta način. To je del razumevanja dejstev. In del osebne zrelosti ali doraslosti.

Obstaja umetnost, ki je namenjena izražanju. Svoje jeze ali sovraštva ne moremo udejanjati skozi svoj poklic. Ne moremo ji zadostiti skoti prevzem neke moči ali družbene oblasti, skozi nasilje in prisilo. In ekstremizmi so posledica porušene osebnostne strukture. Takšen človek potrebuje pomoč oziroma delo na sebi, skozi katero bo to osebnostno strukturo uredil in popravil poškodovane delčke.

Sodoben človek se ukvarja s svojo samoizpolnitvijo, skrbi za osebno zdravje in ravnotežje. Sodoben človek se posveča komunikaciji in sprejme osebno odgovornost za to, kakšne družbene izkušnje imamo in kako se ljudje okoli njega počutijo. Sodoben človek je aktiven državljan, saj razume pojem države in se s to zavednostjo tudi obnaša. Nasilje je nasilje, kraja je kraja, normalna država ni idealizem in odtujenost, temveč potrebna normalnost.

Zaključna misel

Avtoritarci si manejo roke, ko javnost svoj čas nameni zabavam in hedonizmu, ko zahteva le svoje osebno lagodje, ne pa etičnosti oziroma družbene normalnosti. Odločnost je lahko tudi nepremišljenost, neupoštevanje drugih ter nezmožnost priznati dvom. In ta obsedenost z odločnostjo nas lahko stane premišljenosti, smisla, upoštevanja, sodelovanja in skupne normalnosti.

Objavil pdparadim

Just a very curious person. And a person who believes in positive change. It is not as clear and straightforward as I would love to imagine some years back, but even the chaos can always be named, described, and broken through.

Oddajte komentar