Ideja razsvetljenstva je že dolgo in bo najbrž še dolgo aktualna. Gre za dojemanje stvari z razumom, do sposobnost kritičnega razmišljanja, torej do neke objektivnosti, pa tudi do usmerjanja samega sebe v skladu s tem, kar pravi zavednost. Evolucijski psihologi so na primer veliki kritiki te ideje, v smislu, da nikakor nismo nepopisan list, da smo določeni ne le z našimi dejanji in dejanji ljudi, ki so nas spremljali v življenju, temveč tudi s predhodnimi generacijami in preteklostjo človeštva. A hkrati dodajo, da bi bil zaveden človek, po misli in obnašanju, vrhunec človeštva.
Na drugi strani psihologi, na primer pozitivni psihologi, verjamejo v moč misli, tudi potenciale osebne transformacije. Ta ni kratka, ni hitra, niti enostavna, a naš habitus je možno spremeniti. Zato ideja razsvetljenstva mora biti nekaj, proti čemur se pomikamo. Ta ideja ne pomeni, da bomo pregnali čustva in iracionalno, temveč da ne bomo delali stvari v brezglavem pogonu, temveč z zavednostjo. Da se stvari, ki jih delamo, želimo zavedati: vedeti, zakaj jih počnem in ali to ima pravi smisel.
Trajnostna mobilnost
Moja tema je trajnostna mobilnost. Način mobilnosti, znamka, velikost in vrednost avtomobila so za družbo marsikaj. Smisel mobilnosti je prevažanje iz točke A v točko B. Bodisi oseb bodisi predmetov. Neko prevozno sredstvo bi zaveden človek kupil tako, da karseda dobro služi temu namenu. A kaj vse so še avtomobili? Kazanje mišic, kazanje velikosti denarnice, simbol ekonomskega in družbenega statusa. Kupim avto, da bodo drugi o meni mislili »to in tako«. To je tisto, kar naj bi razvoj človeštva odstranil. Sledi smislu, ne pa da te vase potegne nesmisel.
Danes naj bi bili trajnostna družba, vendar smo še daleč od tega. V trajnostni družbi in miselnosti bi vsi mi ustvarili navade tako, da se držimo trajnostne oblike mobilnosti. Če je to potrebno in smiselno, bi razsvetljenci morali najti pot do tega. To pač ima smisel. V trajnostni družbi bi morali pohvaliti nekoga, ki uporablja javni prevoz, ne pa čestitati nekomu, ki si je ravno kupil nov avto. Ko nekdo kupi avto, zato da bi navdušil ljudi okoli sebe, ali ko je predvsem pomembno, kako glasen bo ta avto, kako drag zgleda in koliko ljudi ga bo opazilo, bi v tem videli negotovost, stisko, pomanjkanje osebne moči in bi razmišljali, da je ta oseba v stresu in živi v nekem avtomatskem, avtopilotskem, nezavednem toku.
Dobrodošli v 21. stoletje…
Če je 21. stoletje čas trajnostne mobilnosti, potem je v 21. stoletju progresiven in napreden tisti, ki uporablja javni prevoz. Tisti, ki izbere kolo in sprehod do neke interesne točke. Tisti, ki je ostal pri avtomobilu, pa zaostaja s spremembo in je ujet v preteklosti. To resda izključuje skupino ljudi, ki vozilo uporabljajo neposredno pri delu. Torej je njihova družbena vloga in doprinos povezan s tem, da so mobilni in da imajo fleksibilnost, ki jo zagotavlja osebni avtomobil. Ostali pa naj bi navade prilagodili dejstvom sedanjega sveta in izbirali trajnostno.
Sposobnost spreminjanja sebe je progresivna lastnost. Da se torej zavedamo, da je vožnja z osebnim avtomobilom le navada. Da je ideja avtomobila kot statusa le družbeni konstrukt, družbena ideja nekega časa. Zaveden človek razume, da so to vse le navade, ki niso naša identiteta in ki jih lahko brez problema spreminjamo. In ko je sprememba preprosto nujna, potrebna ali celo samo smiselna, jo preprosto narediš.
Krogi trajnostne mobilnosti
V ideji trajnostne mobilnosti veljajo tisti značilni krogi. Do interesnih točk v neposredni bližini se odpraviš peš. Do malo bolj oddaljenih interesnih točk se odpraviš s kolesom. Do naslednjih, tistih še bolj oddaljenih, greš z mestnim avtobusom oziroma medkrajevnim avtobusom, ali pa se odpelješ z vlakom. Funkcija avtomobila je v tem, da tiste, ki so od teh možnosti oddaljeni, pripelje to točke, kjer lahko prestopijo v eno od trajnostnih oblik prometa.
Poznate to shemo? Naj bi bila center sodobne mobilnosti. Torej je v domeni, odgovornosti upravnega aparata, da naj bi bilo to vsem znano in da naj bi se uveljavljalo v vsakodnevnem življenju. A mnogim je bolj kot to še vedno pomembno sesti v drag avto in kazati mišice, ali pa se vsaj držati znanega. Ohranjanje znanega poznamo, odpor proti spremembam je znan, a nas drži v preteklosti in v stagnaciji. Razsvetljenskost bi izgledala drugače.
Zaključna misel
Držim se tega, da je »bobu treba reci bob«. Tudi v teh temah, ki se tičejo družbe, vedenja ljudi, tudi tistih osebnih izbir, ki se izvajajo v našem skupnem bivalnem prostoru in vplivajo na vse. Tisti, ki svoj denar in druga sredstva namenjajo kupovanju in ki sanjajo o športnem avtomobilu, so ujeti v preteklosti. Tisti, ki računajo, kako bodo spremenili navade in potovali trajnostno, so dejansko vstopili v 21. stoletje. Alfa človek danes ne sedi v športnem avtu, temveč sedi na vlaku, avtobusu, vozi kolo ali hodi po poti.