Postavimo idejo naše misli tako, da je lepota tisto nekaj, v kar se zaljubimo. Lepota je torej tisto, v čemer se zbudi navezanost na drugo osebo in na čemer se zgradi ljubezenski odnos. Ljubezen, kot pogosto slišana beseda, ali kot pogosto občutena polnost ali praznina, je nekaj za življenje zelo pomembnega. Lahko nam daje izredno mirnost, trdno sprejemanje, podporo in kot trdnjava varno zavetje. A vprašanje se nanaša na to: kaj je lepo?

Lepota je zame nekaj zelo širokega. Ta lepota, ki jo opisujem, ima najbrž kar neskončno veliko podob. Nahaja se v načinu veselja ob nekem dogodku. Nahaja se v vihanju nosu ali v kremženju obraza ob joku. V posebni gesti, ki jo ima oseba ob stiku z novimi ljudmi. Ali v barvi glasu, ki ga ustvari, ko obudi poseben spomin. Lahko je v posebnem prepričanju, v odnosu do sebe ali v širokem razmišljanju, ki ga pokaže o neki temi. Lahko je v očeh, na obrazu, v laseh ali drugih delih telesa. Pa še marsikje. In kaj smo mi iz te širine ustvarili?

Ah ti filmi …

Tista prava, zrela ideja lepote zajame vse nas. Živimo življenje, kot ga živimo. In smo, kdor smo. Živimo mirno in sproščeno. Pokažemo se svetu. Ustvarjamo in gradimo. Vsak bo pri tem nosil lepoto, ne glede na to, kaj je bila izbrana pot. Kaj pa mi dejansko počnemo?

Mislim, da ne morem mimo filmov. Vrtijo se na televizijskih kanalih, na tablicah, na filmskih platnih. Filmski igralci imajo množice sledilcev in posnemovalcev. Vendar nič od tega ne pomeni, da so filmi ustvarjeni kakovostno. Veliko filmov je ustvarjenih primitivno in po poenostavljenem receptu. Nimajo ustvarjalne kakovosti, da bi zajeli celotno širino lepote. Ni osebne zrelosti ustvarjalcev, da bi razumeli, kaj na svojem platnu dejansko ustvarjajo. Prevzeli so ožino, uporabili recept in v družbo potisnili idejo lepote, ki je univerzalna. Lepo je točno določeno telo. Takšne in takšne obline, takšen in takšen obraz. Lepo je imeti tisto eno potezo. Kaj sledi?

Zdaj lepota zajema le eno peščico. In namesto, da bi živeli življenje, kot ga živimo, živimo tako, da bi bili tu zraven. Namesto da bi bili to, kar smo, se trudimo postati tisto, kar je potrebno, da bi bili tu zraven. Svet smo obrnili na glavo. Urediti se je potrebno na točno določen način. Kupiti je potrebno točno določene obleke. Izgledati je potrebno na točno določen način. Ne le nakupi izdelkov in telesna nega, zraven moramo dodati še plastične operacije, da se spremenimo v tisto, kar je lepo. Sledimo ideji, ki jo je ustvaril nekdo, ki ni dovolj zrel za ustvarjanje in ne dovolj širok za dojemanje celote.

Naša lastna utemeljitev

Vse to opisano je tisto zaledje, ki je oblikovalo našo intuicijo. Ko srečamo nekoga takšnega, ki nosi to filmsko lepoto, lahko tukaj začnemo graditi ljubezenski odnos. To je naša intuitivna razlaga. Vendar da drži, moramo slediti vsemu tako, kot smo začeli. Sebe prilagodi tej ideji. Živi tako, kot je za to potrebno. Pokaži tisto, kar se s tem sklada. Ustvarjajo tisto in tako, kot je za to dovoljeno.

Intuicija torej ni dovolj. Žal nam je prisotnost primitivnih sporočil ta kompas nastavila napačno. Potrebno je torej zavedanje. Sami sebe moramo vprašati, kaj je za nas tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo ljubezenski odnos. Kaj je za nas lepo? Kaj je naša različica lepote? Prodreti moramo mimo teh preteklih lekcij, mimo napak in začeti idejo graditi znova. Le to je pot, da noge spet postavimo na tla in glavo obrnemo v zrak. Potem lahko spet normalno hodimo dalje – pokončno in tako, kot je prav.

Ko se umetnost spotakne …

Ali ni kakovostno ustvarjanje filmov in kakovostna umetnost nasploh tista, ki bi nas morala učiti videti to širino? Ki bi nas morala opozarjati na dejstva, ki jih spregledamo, ali nam dati iztočnice, ki smo jih sami pozabili. Na platno bi morala ravno umetnost vtisniti tisto, česar naše bežno oko ne vidi. Mi bi se morali usesti prednjo in prejeti njeno vrednost.

Morda pa moramo te stvaritve preprosto nehati imenovati umetnost in jim reci le dober posel. Prava umetnost nas uči in transformira v nekaj boljšega; tista druga umetnost, ki se spotakne in pade na glavo, pa zraven odnese tudi nas.

Kaj še preostane? Kaj je še potrebno dodati temu sporočilu?

Zaključna misel

Težko je razgrniti vso zgodbo, ki je našo intuicijo postavila na glavo, a eno se mi zdi pomembno. Vprašanje, kaj je za nas ljubezen, mora imeti naš lastni odgovor. In kaj je lepota, na kateri bo ta ljubezen zrasla, potrebuje našo povsem lastno utemeljitev. Živimo življenje, kot ga živimo. In bodimo tisto, kar smo. Prava lepota je precej bolj zrela, kot se nam zdi, njena širina pa prav zares neskončna.