Nekaj zelo občutljivega in zahtevnega je v tem sporočilu. A mislim, da gre za pomembne vsebine. Razumeti se medgeneracijsko je pomembno za naš vsakdan in za redno počutje nas samih. Gre za razliko, ki je res venomer prisotna.

Vprašanje, ki si ga postavljam, je vezano na delovno okolje in delovno miselnost. Kaj vam je naredil socializem? Vprašanje se nanaša na to, zakaj imamo tako različen pogled na delo. Zakaj se mladi pogovarjamo o smiselnosti nekih postopkov, nekih vpeljanih navad; in zakaj tukaj prejmemo zmajevanje z glavo. Zakaj je naš trud v vpeljevanje logičnosti, v hranjenje časa in energije, v usmerjeno delo spremljan z negativnostjo. Zakaj naj to ne bi bilo prav in dobrodošlo?

Prižig alarma

Ko ne vem, zakaj nekaj delam, ali ko vem, da obstaja boljša možnost, se prižge alarm. To je naravni odziv in je znak, da je potrebno pritisniti pavzo in ukrepati. Je znak za to, da najbrž ni smiselno delovati dalje, dokler se neskladje ne uredi. Zakaj bi trošil dodatno energijo, ki je v resnici ni potrebno? Zakaj do želenega rezultate ne bi ubral nove poti, ki jo poznam, ki je dostopna in tudi enostavnejša ali hitrejša? In, na koncu, če neka aktivnost ne daje želenega učinka, zakaj za vraga naj jo izvajam še naprej?

Vse te situacije so zame prižig alarma. So glasen klic za »stop!«. Nadaljevati je nesmiselno. Nadaljevati je nezrelo, neodgovorno. Pomeni, da nisem z glavo pri stvari in da nisem zmožen pritisniti na pavzo, ko se je v resnici pojavilo neskladje. Gre torej za del odraslosti in del odgovornega opravljanja svojega dela, da se ustavim in reagiram. A očitno tega ne razumemo enako.

Naš delovni prostor

Kamorkoli pridemo, je naš delovni prostor poln nelogičnosti. Vodje ne znajo pojasniti, zakaj naj se nekaj izvaja in zakaj na takšen način. Vodje ne želijo, da se procese komentira in da se mi sprašujemo, ali so izbrani načini smiselni. Vem, da starejši vodje sledijo tradicionalni ideji vodenja. In vem, da ta pravi, da se mora pravi vodja znati odločati, da mora stari vodja imeti vse pod nadzorom, biti najpametnejši člen skupine in tako naprej. Če bi nekdo drug imel boljšo idejo, bi to v tej tradicionalni miselnosti pomenilo neuspeh vodje. Neopravljanje svojega dela in nedoprinašanje potrebnega doprinosa. Pa res ni tako. Ne sme več biti tako. Če nekdo v ekipi pozna boljši način, potem vpeljimo boljši način. Razumem, da je ta logika dolgo veljala za pravo, vendar se jo mora preseči. Ne sme nas omejevati.

Tako so delali prejšnji. Tako se je delalo vedno. Zame to vse deluje kot velik ne-argument. Zakaj je to važno? Edina zares trdna in jasno veljavna tema vsakega dela je njegov namen. In prvo bistvo je vedno to, ali z izvajanjem dela dosegamo dani namen. Deluje, kot da je za ene bistvo postopek in držanje postopka, za druge je bistvo namen in držanje namena. Eni miselnost in argumentacijo prilagajajo ohranjanju postopka, drugi ohranjanju namena.

Kje se ustvarijo te razlike? Zakaj se ne zmoremo razumeti? In zakaj, ko želimo popravljati logičnost in smiselnost našega dela, ne dobimo spodbude, temveč grajo in nestrinjanje?

Ideja o svetu

Ljudje smo skupaj soustvarjalci sveta. Delo je takšno, kot ga ustvarimo. Gospodarstvo, podjetja in vsa delovna okolja bodo takšna, kot jih bomo oblikovali. In država bo takšna, kot si jo bomo zgradili. Aktivno državljanstvo je ena od centralnih tem za sodobno družbo. V svoji osnovi se torej tiče državljanstva, tiče se vključevanja v politiko, sodelovanja v postopkih in vzvodih, ki nam jih nudi demokratični sistem ureditve. Vendar pa je več kot to. Je način, s katerim bi začeli razumevati to logiko: da smo soustvarjalci sveta. Da tako, kot bomo delali, takšen bo svet, v katerem delamo in živimo.

Verjetno je ideja o svetu iz prejšnjega sistema drugačna. V takšni ali drugačni meri represije in splošnih tenzij veljajo drugačna pravila. Medtem ko domači sogovorniki kdaj na ta stari čas gledajo nostalgično ali vsaj relativizirajo to sliko, tuji mediji precej neposredno ta čas označujejo za visoko avtoritarno družbo in diktaturo. Ni prav nasprotovati. Ni prav biti kritičen. Ni smiselno ustvarjati svoje lastne ideje in ne splača se zares razmišljati, kaj meniš sam; ker na koncu velja neko jasno povelje? Menim, da se bo marsikdo nad tem zgražal ali vsaj temu jasno nasprotoval; a če to ni razlog, kaj je tisto, kar te prepriča, da pri svojem delu in razmišljanju prenehaš (ali celo nikoli ne začneš) slediti smislu?

Zaključna misel

Včasih dobim poziv, da naj počakam, kot so drugi, da bomo mladi enkrat prevzeli glavne vloge v organizacijah in bomo takrat mi odločali o tem, kako in kaj, ter izbirali po svoje. Tovrstno čakanje na smiselnost bo prineslo tesnobo in negativne posledice, ki se bodo izrazile na raznih področjih življenja. Zanetilo bo tenzije, konflikte v medsebojnih stikih in zmanjšanje medsebojnega sodelovanja. Prej kot čakanje, bo pomenilo vdajo in prilagoditev, saj so dolga leta čakanja spet eno zelo nesmiselno početje.

Kdaj v času in katera generacija bo torej naredila premik? Premik k boljšem sodelovanju. Premik k osmišljanju. K logičnosti. Svet ne more biti neprestano v čakanju. Moramo biti soustvarjalci in svet spreminjati. Ne smemo namena dela prilagajati našim navadam in postopkom, temveč mora biti ravno obratno. Namen mora biti bistvo.