Je nekaj močnega in mogočnega. Je nekaj zgodovinskega, nekaj iz knjig in filmov. Si posebnež in si kot tisti lik, o katerem jih toliko govori. Nad drugimi, več vreden od drugih. Tisti, ki ukazuje, ki daje navodila drugim. Lastnik. Ustvarjalec sveta. Odločevalec. Graditelj svojega imperija. Je želeti to nekaj intuitivnega, nekaj naravnega, ali pa morda vseeno ne?

Menim, da je takšno razmišljanje in delovanje nekaj, kar nastane v vakumu. Torej v prostoru in primeru, ko posameznik ne ve, kaj dejansko želi. Ko ne ve, kaj naj bi bil namen njegovega življenja in kakšni vsebini bi svoje življenje predal. Takrat poseže po tej ideji, da bo boljši od drugih. Da bom imel več moči, večji vpliv, več odločitev, več denarja. In zakaj? Zato, da bom boljši. In zakaj je to pomembno? »Kako to misliš? Saj je logično. Vsak si želi tega.« In to je edini odgovor, ki ga dobimo.

Samoizpolnitev

Slediti samoizpolnitvi pomeni uresničevati tisto, kar je nam osebno pomembno. Če nam je blizu narava, rastline in živali, se ukvarjamo z naravo. Če nam je blizu pomoč ljudem v zdravstvenih težavah, se ukvarjamo s tem. Če nam je blizu zagotavljanje dobrin družbi, se ukvarjamo s podjetništvom, in če nam je blizu ustvarjanje dobro delujočih organizacij, se lotimo področja vodenja in managementa.

Dalje se vprašamo, kakšne odnose si želimo, s kom želimo preživeti svoje življenje, svoj čas. Kakšni ljudje nas bogatijo, s kom se dobro razumemo in ob družbi koga se dobro počutimo. Vprašamo se o hobijih ali dejavnostih, ki nas izpolnjujejo. Vprašamo se o lokaciji bivanja, lokaciji za preživetje nekega dopusta, morda o takšnih ali drugačnih sporočilih, ki jih imamo za ljudi okoli nas.

To opisano je izhajanje iz sebe. Iz notranjosti. Raziskovanje vprašanj, razmišljanje, osmišljanje. Prevpraševanje o tem, kdo smo in kaj nam največ pomeni. Vse to je značilnost avtentičnosti in sledenja samoizpolnitvi.

Redka spretnost

Razumevanje samega sebe je redka sposobnost. Za to je potrebno ogromno razmišljanja, tudi kar nekaj samote in preživetja časa le v lastni družbi. V družbi obstaja marsikatera silnica, ki trdno in ostro deluje proti temu. Razmišljanje je lahko razumljeno zapravljanje časa. Posvečanje samoraziskovanju je neproduktivna dejavnost in lahko znak lenobe. Ukvarjanje s težkimi vprašanji te lahko ponese v blaznost – ker človek s težo v sebi naj bi bil blazen. Imamo številne argumente, številne besede in sporočila proti takem delovanju. Proti premišljevanju in osmišljanju.

Nadmoč in večvrednost sta intuitivna pokazatelja uspešnosti. Torej, če imam več, potem to pomeni, da delam bolje kot vsi ti drugi. Torej sem uspešen, mar ne? Do tega pridemo takrat, ko je razmišljanje označeno negativno, ko je poglabljanje blazno in ko je preživljanje časa v samoti znak šibkosti in čudaškosti. Številni v takšnem okolju vzamejo bližnjico in posežejo po tem preprostem receptu do občutka uspešnosti. Da bi postali več kot drugi. Da bi v primerjavi z drugimi nekako zmagali.

Absurdnost te situacije

V celotni opisani situaciji sam vidim zanimiv absurd. Ljudje, ti, ki se podijo za bogastvom in se označujejo za mogočneže, se podijo za tem, da bi jih okolica prepoznala za uspešne. Borijo se za ta eksterni ali zunanji kriterij uspešnosti. Ali naj ne bi močen človek sam vedel, kaj želi? Naj ne bi močen človek bil povsem zadovoljen s tem, da sam ve, zakaj dela to, kar dela? Ravno obratno temu pa se vsi ti, samooklicani mogočneži, celotno življenje podijo za tem, kar naj bi zagotovilo, da jih družba okoli njih vidi kot mogočne in zelo posebne.

Kaj je torej osebna moč? Zame je osebna moč ravno v nasprotnem. V samopoznavanju in v tem, da vemo, kaj je pomembno za nas same. V odpornosti na družbene pritiske; da torej kljub prisotnosti le teh vztrajamo pri samopoznavanju. Da nas torej pričakovanja drugih, merila drugih, želje, ki jih imajo drugi za nas, ne vržejo iz tira. Da uspemo tvoriti odnose s tem, kar razmišljamo, ali da uspemo tvoriti uspešnost v doseganju tega, v kar verjamemo, ne pa s tem, koliko stvari lahko sebi in drugim kupimo.

Iskanje bogastva je zame bližnjica. Je izhod v sili. In je obsesija.

Zaključna misel

Imeti denar, s katerim bom imel lasten dom, ki si ga želim. Denar, s katerim bom lahko obiskal ta kraj na drugem koncu sveta, ki mi nekaj pomeni. Denar, s katerim bom lahko otroka vpisal v trening košarke, tenisa ali pa drsanja, gimnastike. To so želje, ki imajo za seboj vsebino. Ki imajo za seboj samopoznavanje in kakovost življenja.

Imeti denar za kazanje svoje vrednosti; za občutek uspešnosti, nadmoči, zmage nad drugimi? To je stvar osebne izgubljenosti. Zato sledi sporočilo iz naslova: ko ne veš, kaj želiš, želiš bogastvo.