Sporočilo o tem, da morajo tudi vrednote biti standard. Sporočilo je o tem, da so osebna prepričanja in odnos do sveta del službe in del profesionalne odgovornosti; če torej nimaš ustreznih, imaš obveznost, da jih razviješ. Sporočilo je o tem, da človek z neprimernimi prepričanji ne sodi na delovno mesto in ga tudi ne sme opravljati.

Primarno naslavljam javni sektor. To je namreč sektor, ki je plačan z denarjem ljudi. Je sektor, ki je ustvarjen zato, da družbi prinaša neko jasno korist, ki jo ta družba potrebuje. Če te koristi ne izvaja in ne ustvarja, potem tega preprosto ne potrebujemo. Delovanje v javnem sektorju prinaša odgovornost do družbe, ki jo je potrebno jasno izpolnjevati.

Pogoj poslanstva

Ali mora učitelj imeti v sebi poslanstvo učitelja? Seveda. Učitelj ne more biti nekdo, ki ne želi pomagati mladim do razvoja in napredka. Ali mora zdravnik imeti željo pomagati ljudem do zdravja? Seveda. Ali mora zaposleni v javni upravi imeti željo izboljšati kakovost življenja ljudi v svojem okolju? Seveda. Enostavno nam je dati pogoj usposobljenost, pogoj izobraženosti, tudi delovnih izkušenj za opravljanje nekega poklica, nelogično pa je, da bi kot pogoj postavili osebna prepričanja in odnos.

In kje je to logika? Ali ne vemo, da ta osebni del vpliva na kakovost dela? Ali ne vemo, da lahko človek svoje znanje uporablja za povsem druge namene, če k delu ne pristopi s pravimi vrednotami? Česa tukaj ne razumemo?

Morda se je v sodobni klimi grozno obregniti ob notranji svet človeka. Morda to jemljemo kot nekaj, kar je sveto in kar se ne sme komentirati. Vendar je jasno, da je ta del ključen pri tem, kako bo nekdo opravljal svoje delo. In jasno je tudi to, da je javni sektor razvrednoten in da so javne institucije brez pomena, če ne delajo tistega, za kar so ustvarjene. Imamo tisoč in en problem v tem, kakšen status, kakšen nivo zaupanja imajo javne institucije v družbi, a se vseeno še vedno ne soočimo s problemom.

Trojna odgovornost

Pri opravljanju dela obstaja odgovornost. Razumemo prvo komponento, ki je profesionalna odgovornost. Potrebno je torej opraviti svoje delovne naloge. Potrebno je tudi imeti vse potrebne kvalifikacije, torej vso potrebno znanje in usposobljenosti, da delo opravimo v skladu s standardi kakovosti. Obstajajo postopki, protokoli, ki so vzpostavljeni, da v neki odločitvi upoštevamo vse potrebno ali da v nekem postopku naredimo vse potrebno. In te mora posameznik poznati, da zagotovi pogoju kakovosti opravljenega dela.

Potem je tukaj drugo območje odgovornosti. To je odgovornost do organizacije. Čisto vsaka organizacija potrebuje identiteto, saj drugače ne more delovati učinkovito. Vsaka organizacija ima namreč svojo lastno vizijo, to je smer razvoja in kopico ciljev, ki jih skozi delovanje uresničuje. Ko želimo to delati kakovostno, vedno obstaja kultura, ki to delovanje v največji možni meri podpira. Torej vedno obstaja neka optimalna ali primerna organizacijska kultura. Odgovornost posameznika je, da to organizacijsko kulturo, lahko gre za vrednotne stebre ali glavne smernike v načinu delovanja ali v odnosu do ljudi, ponotranji in upošteva v svojem vsakodnevnem delovanju.

Vendar gre zgodba še naprej. Tukaj je še osebno in zasebno obnašanje. Naj spomnim, da govorimo o javnem sektorju. Torej govorimo o vseh službah, ki so ustvarjene za to, da bi skrbele za kakovost našega življenja. Tega se ne da zagotavljati brez sprememb. In spremembe niso mogoče brez spreminjanja naših navad, našega razmišljanja, obnašanja – torej zelo osebnih tematik. Če se s tem ne bomo ukvarjali, se odpovemo napredku.

Primer trajnosti

V tem tretjem delu odgovornosti je ključno to vprašanje: ali je osebi mar za probleme družbe? Če je plačana z javnim denarjem, potem ji preprosto in enostavno mora biti.

Poglejmo v primer trajnosti. V dokumentu o podnebni in okoljski politiki je zapisano, da je trajnostno delovanje prioriteta številka 1 in glavni izziv trenutno živeče generacije. Ideja trajnostnega delovanja je široka, kompleksna, a v tem primeru se osredotočimo na okoljski del. V dokumentu naprej piše, da je neizbežno, da se mora sprememba odraziti v naših osebnih vsakodnevnih navadah. In zapisano je tudi, da mora v tem javni sektor biti vzor in vlečni voz spremembe. Spet smo prišli na točko naše odločitve. Kakšna družba želimo biti? Takšna, ki pomembne stvari imenitno zapiše v dokumente in ima na papirju izjemno kakovostno življenje? Ali pa takšna, ki to tudi uresničuje?

V politiki trajnostne mobilnosti na kratko velja, da po najbližjih opravkih stopimo peš. Da se na tiste malo bolj oddaljene odpravimo s kolesom. Da tiste še malo bolj oddaljene dosežemo z javnim prevozom. In da se pri bolj oddaljenih z drugo obliko prevoza pripeljemo do točke, v kateri lahko prevzamemo eno od trajnostnih oblik prevoza. Kako bi sedaj izgledalo upoštevanje osebne odgovornosti? Zaposleni v javnem sektorju, sploh pa v javni upravi, so prvi, ki se morajo lotiti spremembe svojih navad. Prvi, ki morajo ugotoviti, kako to deluje, kaj pri tem manjka in kako to popraviti. Prvi, ki morajo spoznati izvedljivost in ki morajo poznati osebni izziv pri takšni spremembi. Pozor: brez spreminjanja ni sprememb.

Zaključna misel

V javnem sektorju delujejo zelo različni ljudje z zelo različnimi idejami o delu in motivi za delo. Ne le, da to ni skladno z idealistično predstavo tega sektorja, temveč je tudi neprofesionalno ravnanje. In ne le, da se to dogaja, tudi kritični nismo do tega. Javni sektor obstaja in je ustvarjen za to, da skrbi za kakovost naših življenj. In pika. To je vse.

Človek, ki sprejme službo v javnem sektorju, mora imeti za to potrebno znanje. Nadalje, mora razmišljati uslužno in če temu ni tako, ima odgovornost, da spremeni svoja prepričanja v tej smeri. In še zadnje: ima osebno odgovornost, da se zanima za problematike družbe in da je vzor za potrebne družbene spremembe.

Če to razumemo in smo do tega kritični, vsaj obstaja možnost, da bo enkrat tudi res.