Vse ženske si želijo biti z njim; vsi moški želijo biti on. To je nekakšen klasičen opis alfa samca oziroma alfa moškega. Verjetno obstaja več načinov, kako pojasnimo idejo alfa človeka. Biti najdlje ali najuspešnejši na svoji razvojni poti. Biti zgled za ostale, torej nekaj želenega v danem času. Biti, recimo temu, v nekem smislu močen.

Vendar kaj danes pomeni biti alfa samec oziroma širše alfa človek? Nisem antropolog in žal tudi nimam tistega potrjenega znanja s tega področja, pa bom vseeno ugibal s svojimi mislimi. Včasih je bila oznaka predvsem povezana s fizično močjo, vendar je to bolj znak »uličnega«, »barbarskega« sveta. Vmes bi sam postavil posameznika s družbeno-politično in posameznika z ekonomsko močjo. Kaj pa danes? Vprašanje o alfa človeku je vprašanje o tem, kakšen svet si želimo, saj pove, k čemu stremimo. Torej, kje je naša pristna želja?

Če smo res trajnostni …

Stopim v različico, v kateri je naša ideja o družbi v EU iskrena, pristna. V raznih zapisih piše, da smo danes v svetu trajnosti. To ne pomeni le okoljske trajnosti, torej varovanja okolja, energije, raznih resursov, temveč je ideja precej širša. Gre še za gospodarstvo in ekonomski sistem, v katerem je zaupanje, in družbo ali psiho-sociološki del, v kateri je vključenost, zmernost, zdravje, uravnoteženost in tako naprej. Pa smo v svetu trajnostnega delovanja?

V tej različici je alfa človek tisti, ki se ne hvali z nakupom avtomobila, temveč za mobilnost uporablja javni prevoz, kolesari in hodi peš. V tej različici je alfa človek tisti, ki razmišlja, kako ustvariti pravično trgovino, kako izpeljati ekonomsko pravičen posel ali razviti neko trajnostno poslovno idejo? Ne odloča uspeh številk, temveč je bistvo vsebina dela; nismo v kvantitativi, temveč v kvalitativi – torej: ali dela trajnostno? V tej različici je alfa človek tisti, ki vlaga v komunikacijo, v razumevanje ljudi, ki investira v bolj trajnostni svet namesto v debelenje denarnice.

Iskreno, to bi pomenilo, da smo dejansko v trajnostnem svetu. In za kolikšen del nas to velja? Koliko nas dejansko najbolj ceni te osebne kvalitete? Kolikokrat pohvalite trajnostno vedenje, trajnostno zavzemanje, ali pa zavračanje netrajnostnih priložnosti? Kaj za vas pomeni uspeh?

Diagnoza sistema

Kdo dejansko razmišlja trajnostno? Kdo je dejansko vstopil v trajnost in vstopil v to naše 21. stoletje? Ali mediji za zgled postavljajo takšne prave alfa ljudi ali so še vedno v kakšnem drugem obdobju? So vplivneži vstopili na to stran? Je politika, ki tako veselo piše o trajnosti v svojih dokumentih?

Sam tega ne vidim. Ne v pomembnejših institucijah, ne v družbi. Malo je takšnih, ki so dejansko stopili v 21. stoletje. Ne gre za alfa ljudi družbe, temveč idejo, ki je zaenkrat še ujeta v sfero subkultur. Potrebno je iskati te podskupine družbe, posameznike, osamljene primere znotraj naše družbe in našega sistema.

Imagine that

Zamislite si, da svet stremi k osebni avtentičnosti, torej k osebni načelnosti, osebni integriteti, k uravnanosti notranjega moralnega kompasa, k vztrajanju pri ključnih vrednotah. Zamislite si, da je kul in v modi biti osebnostno zrel, osebnostno zaveden, enakovredno komunicirati z drugimi in, na primer, biti sposoben vključiti sodelavce in deliti moč. Da je uspeh in prikaz finančnih številk brez tega nesmisel, nekaj nepomembnega; nekaj, kar so delali včasih. Takrat, ko standardi še niso bili pravi in ko smo še živeli v svet prejšnje alfe.

Nekaj tega so mediji, nekaj tega je politika, zabavna industrija, vsi ustvarjalci sporočil in javnega mnenja. Nekaj pa smo seveda mi. Pravzaprav je težko reči, ali se začne pri nas ali pri teh institucijah sistema. A moč je v tem, kako vsakodnevno razmišljamo, kaj hvalimo, katero dejanje mi kot naslednjo izberemo in kako ga potem komentiramo. Kaj je uspeh? Številka, objava v mediju, ohranitev vrednote – kaj je uspeh?

Ne verjamem, da smo čreda …

Pred nekaj urami sem gledal dokumentarec programa Arte, v katerem je bil nekdanji ruski politik zelo jasen. Seveda, ljudje želijo jasne stvari: čim več denarja, dobre šole za otroke, dobro zdravstvo, prijeten dopust in tako naprej. Nekako poskrbi za to, pa boš rešen njihovega pritiska. Razmišljajo, kot da smo ljudje čreda ovc; kot da se ne znamo učiti, kot da ne znamo misliti in gledati, kot da bomo le stekli za nagrado, ko ta pade pred oči.

Na koncu imamo le eno vprašanje. Bomo sledili nagonu ali se bomo odločili za zavednost?