Sistemi, naš svet, v katerem živimo, ne izvaja sprememb in s tem izgublja smisel. Zdravstvo, šolstvo, javna uprava, sodstvo, ta in druga pravila ter določila, te in druge navade, protokoli, načini delovanja, ideje. Jaz vem, da ni smiselno, vi veste, tisti, ki proces izvaja, ve, da ni smiseln, a proces ostaja.

Problematika je najbrž zelo kompleksna in v enem sporočilu ne morem obravnavati vsega, me pa zanima človeški vidik te spremembe. Ali se lahko počutim kot začetnik? Ali sem lahko nekaj dni, tednov, tudi mesecev manj produktiven, precej neproduktiven? Ali se lahko sprijaznim s padcem energije v meni, nešteto vprašanji, ugotavljanjem tega novega načina, kako bom nekaj delal? Sem se zmožen soočiti s tem?

To ni pozitivna psihologija!

V misli mi je prišel Peter Seligman. Njegovo ime verjetno najbolj povezujemo z idejo pozitivne psihologije. Verjetno najbolj izkrivljena je ta ideja v svetu Združenih držav Amerike. Ideja, da moramo biti neprestano veseli, neprestano nasmejani, neprestano hvaležni in energični, neprestano produktivni je napačno razumevanje pozitivne psihologije. Bral sem celo o mnenju slovenske psihiatrinje, delujoče v ZDA, da je ameriška družba s tega vidika malodane bolna. In zraven se spomnim še Seligmanove kritike, ki ob pogledu na prisotno modo neprestanega veselja in dobrega počutja, neprestane pozitivnosti pravi, da »to ni pozitivna psihologija!«.

Ravnanje po ideji pozitivne psihologije pomeni, da sprejmemo svojo avtentično naravo. Da smo zmožni vsako čustvo in notranje doživljanje preprosto sprejeti in ga živeti. Pomeni, da se ne borimo sami s sabo, da ne delujemo proti lastnem telesu. Na ta način do samega sebe oblikujemo pozitiven odnos, ne glede na situacijo, v kateri smo. In to nam prinese trajen, neprebojen pozitiven odnos do samega sebe. Ne kritiziramo se, ker neki dan nimamo energije, ne kritiziramo se, če smo v občutkih žalosti, ne kritiziramo se, če imamo v nekam obdobju nižjo zbranost. Vse je preprosto del normalnosti in vse lahko sprejmemo. No … to pa je pozitivna psihologija.

Kje smo z razmišljanjem mi?

Ideja, da moramo biti neprestano pozitivni, je verjetno ena največjih in najbolj neprebojnih ovir k temu, da bi bili sposobni izvajati spremembe. Zamenjava neke navade, nekega načina dela, izvajanja postopka pri delu, je na koncu sprememba osebnih misli in osebne psihologije. To spremembo vedno spremlja veliko različnih občutij, takšne in drugačne misli in doživljanja, del takšne spremembe je vedno vmesno precej kaotično obdobje. Smo ga zmožni?

Potem menim, da tu lahko dodam še drugi del. Kako osebno jemljemo naše osebne načine in razmišljanja? So moje misli moja osebnost? Če jih spremenim, bom s tem morda celo zatajil samega sebe ali pa lahko svoja razmišljanja mirno naslovim in spremenim? Se lahko naučim o nečem, ugotovim, da se sam motim in da tu delujem napačno ter navado pri sebi popravim, ali pa je takšna samokritičnost nekaj, kar si ne predstavljam?

Kje smo z našim razmišljanjem? Ali smo, s tega osebnega vidika, sposobni delati spremembe?

Sistemske spremembe

Veliko govorimo o spremembah, pa jih ni od nikoder. Nekje mora tičati razlog za to. Lahko so seveda tu drugi interesi, torej sebični interesi v ozadjih nekih odločitev, ali pa politični interesi, torej igra pridobivanja ali ohranjanja neke moči. Vendar pa je del tega zagotovo tudi ta opisana vsebina. Ključna besedna zveza je danes odpor do sprememb. A tu rabimo zamenjavo. Novo zvezo in ta naj bo sposobnost izvajanja sprememb.

Če želimo doseči spremembe, moramo sami spremeniti odnos do vseh teh dogodkov v sebi, ki so integralni, neločljivi del vsake spremembe. Moramo tudi spremeniti odnos do drugih in biti spoštljivi do teh nihanj, do nestanovitnosti oziroma naravnih vzorcev, po katerih naša telesa in naše misli delujejo. Preprosto, spremembe moramo najprej razumeti. In to razumeti zelo dobro, saj so pomemben del kakovosti življenja.