Razsvetljenost kot beseda označuje vstop znanja. Nekaj, kar najprej delamo nagonsko, tako da se na intuitiven način odzivamo na neke dražljaje okoli sebe, ali podzavestno prevzemamo vzorec vedenja od drugih, nato začnemo zavedno obravnavati. To vsebino opišemo, o tej vsebini se učimo, jo skušamo razumeti in oblikovati smiselno. To je temelj ali bistvo razsvetljenosti.

Zakaj izpostavljam to temo? Iz preteklosti poznamo obdobje, ki nosi prav to ime – obdobje razsvetljenstva. Obdobje, za katerega je značilen konflikt med prevlado vere in prevlado znanja. Med tem, da v nekaj le verjamemo, in tem drugim, da vsebino poznamo in razumemo. In cilj, da preidemo v svet znanja in razuma. Danes? Menim, da je potreben smisel. Da ne osmislimo le dela in vsebin, ki jih delamo, temveč tudi same sebe. Naše navade. Naše razmišljanje.

Osebna rast in razvoj

Začenjam z izrazoma osebna rast in osebni razvoj. Za kaj gre? Kaj pomenita?

Rast kot izraz (tu izhajam s področja ekonomije in ekonomske filozofije) pomeni večanje v obsegu. Če bi bili podjetje, ki proizvaja stroje, bi želja po rasti pomenila, da želimo prodati večje število izdelkov. V osebni rasti pa izraz rast označuje usvajanje novih področij. Pomeni torej, da se bomo naučili nečesa novega, da bomo brali o neki povsem novi tematiki, se srečali z novo kulturo, da se bomo lotili učenja igranja instrumenta ali pa vrtnarjenja. Osebna rast torej pomeni, da širimo svojo vsebino in osvajamo nova področja.

Razvoj kot izraz pomeni nadgradnjo že obstoječe vsebine. Nekaj, kar že obstaja, bomo spremenili in izboljšali. Učimo se, da bi razumeli svoje obnašanje v neki situaciji, nek izbrani odnos v našem življenju, ali pa eno izmed naših navad; ter jo poskušamo izboljšati.

Osebni razvoj dejansko pomeni, da samega sebe spremenimo ali transformiramo. Spremenimo na primer prepričanje o sebi – kdo sem in kaj zmorem – da bi se lahko naslednjič bolj uspešno soočili z nekim izzivom. Spremenimo lahko prepričanja o drugih ljudeh, da bomo tako v naslednji situaciji z njimi vzpostavili drugačen odnos. Spremenimo lahko poglede na razno razne vsebine življenja in s tem gojimo kakovost teh v našem vsakdanu. Razmišljamo, kaj se nam zdi prav in kaj ne; kaj delamo dobro, primerno ali pravično, in česa ne.

Zdaj odprimo še naslednjo tematiko, ki nam bo pomagala pojasniti vsebino osebne razsvetljenosti.

Pierre Bourdieau

Pierre Bourdieau je Francoz, ki se je rodil v letu 1930. Živel je v majhnem kraju na jugozahodu Francije. V skromni okolici, v kmečki družini, njegov oče pa je nekaj časa poleg kmetovanja deloval tudi kot vaški poštar. Pierre se je dobro učil, uspešno opravljal svojo šolo in se zato lahko vpisal v nadaljnje šolanje, na koncu pa postal raziskovalec in akademik.

Kot največjega od izzivov je Pierre videl nekakšen »boj s samim seboj«. Želel si je uspeti, postati to, kar mu je na koncu tudi uspelo, na poti pa se je soočil s tem, da je moral spremeniti samega sebe. Šlo je za najbolj osnovne misli o sebi, za besede, ki si jih vsak dan govorimo v samih sebi, za najbolj osnovne navade, kot sta tudi način prehranjevanja in telesna govorica. Videl je, da mu je bil prodor vse prej kot lahkoten, vse prej kot naraven, da pa smo hkrati sposobni tudi velikih preskokov.

Tematika ga je tako zaznamovala, da ji je posvetil ogromno časa in ogromno svojega raziskovalnega osredotočenja. Skoval je izraz habitus, ki pomeni skupek vseh pogledov in prepričanj, ki jih imamo vzgojene v sebi. Tudi naših navad oziroma vzorcev delovanja. Gre torej za naš osnovni mehanizem razmišljanja in delovanja. In prav ta habitus je tisti, ki po njegovo najbolj odloča, v kolikšni meri bomo v življenju uspeli in kakšna bo kakovost našega življenja. Določa, katere priložnosti bomo izbrali, katerim se izogibali, kako se bomo v njih odzvali, ali bomo vztrajali ali ne, za kaj se bomo sploh zavzemali in kam vlagali svojo energijo, svoj fokus ter tako naprej.

Drugi pomemben izraz, poleg habitusa, je arhitektura navad. Bourdieau je tukaj želel poudariti, da so navade neka zgradba, ki jo gradimo. Dejanske navade, torej vse kar vsakodnevno delamo, ter tudi miselne navade, torej vse besede, s katerimi smo navajeni pospremiti neke dogodke, s katerimi smo navajeni komentirati sebe in druge. Vse te navade so nekakšna zgradba. Je nekaj, kar je res bilo v dobri meri vzgojeno, ukoreninjeno v nas zelo zgodaj, hkrati pa je to nekaj aktivnega. Je zgradba, ki smo jo zgradili. In je zgradba, za katero moramo skrbeti, jo gladiti, popravljati, včasih pa tudi kakšen del temeljito prenoviti in transformirati.

Kaj je torej razsvetljenost?

Habitus je torej nekaj, kar je najprej privzgojeno. Zelo intenzivno se oblikuje v zgodnjem obdobju našega življenja, ko naše misli še niso zares razvite in kritične, lekcije so pogosto povsem intuitivne in čustvene, habitus pa zato oblikovan na nek način naključno. Preiti v osebno razsvetljenost pomeni, da na ta habitus pogledamo z zrelimi mislimi in ga oblikujemo zavedno. Da se vprašamo, kaj delamo prav in kaj ne, o čem razmišljamo prav in o čem ne, ter se v skladu s tem razmišljanjem tudi osebnostno transformiramo.

Razni misleci, med njimi na primer Emile Zola, so poudarjali pomen okolja in trdili, da nas le to determinira. Temu pravimo determinizem ali deterministični pogled. Drugi so zagovorniki moči svobodne volje ter poudarjajo moč osebnih odločitev in odgovornost posameznika za njegovo življenje. Bourdieu ubira srednjo pot in pravi, da okolje na nas močno vpliva s tem, ko oblikuje naš habitus, da habitus na nas močno vpliva, saj je moč zavestnih odločitev omejena, hkrati pa lahko s temi odločitvami, z našim delom, torej z osebnim razvojem ta habitus tudi preoblikujemo ali transformiramo v skladu s svojim znanjem.

Zaključek

Obstaja še nekaj izrazov, ki so vsi lahko precej abstraktni. Ste že slišali za avtopilot? To je mehanizem delovanja in v bistvu pomeni ta Bourdieaujev habitus. Izstop iz avtopilota ni nič drugega, kot to, da začnemo o svojem habitusu kritično razmišljati in ga preoblikovati, kjer je to potrebno. Izraz čuječnost ali zavedna prisotnost pomeni, da spremljamo in dejansko vidimo vzorce svojega ravnanja. Izraz avtentičnost pomeni, da smo zavezani k dejstvom, k transparentnosti ter da sebe oblikujemo v skladu s tem, kar sami dejansko mislimo, da je prav. Ali pa namen meditacije – ravno to, da gradimo samozavedanje, da opazimo svoj habitus in imamo iztočnico, da ga transformiramo.

To sporočilo sem ustvaril, ker menim, da se preveč delimo na »te in one«. Da imamo še vedno idejo o zmagovalcih in poražencih, o voditeljih in sledilcih, o enih, ki zmorejo, ter drugih, ki ne. Da voditelji, pa tudi razni analitiki še vedno gledajo na ljudi kot na čredo – brezglavo, brez zavesti, brez razsvetljenosti. Menim, da je to ideja, ki sodi v zgodovino. Tam je bila in tam naj tudi ostane. Čas je za več enakovrednosti, kar prinese več komunikacije, več sodelovanja, več upoštevanja. S takšnimi sporočili, upam, boste razumeli moč, ki jo imamo v sebi, moč osebnega razvoja, ki se ga lahko lotimo v vsakem trenutku, vsak dan, tudi ob sedenju na kavču. Čas je torej za več razsvetljenosti.