Grajenje samozavedanje od nas zahteva veliko iskrenosti in odprtosti. Gradimo ga seveda zase. Prva, iskrenost, pomeni, da smo jasni, odkriti in si priznamo to, kar se o sebi naučimo. Odprtost pa nas vodi k temu, da vso doživljanje v sebi razumemo kot normalno in človeško. Oboje izpostavljam zato, ker za kaotičnimi občutki preprosto storijo tudi kaotične misli; v družbi pa le-te velikokrat označujemo s slabimi oznakami.

Za ta prvi nauk si bom ponovno sposodil nekaj besed Carla Gustava Junga: “Razsvetljenost se ne doseže s tem, da sebe sanjamo v soju luči, temveč na način, da si osvetlimo temne prostore v nas.” Osvetlitev pa pri tem ne pomeni nič drugega kot to, da lastne značilnosti prepoznamo, jih znamo poimenovati, opisati oz. da se jih zavedamo.

Sproženje postopka

Globoko zakoreninjene navade imajo eno pomembno lastnost: nam so tako domače in naravne, da se jih preprosto ne zavedamo. S kakšnimi besedami pospremite svoje uspehe in s kakšnimi svoje neuspehe? Govorim o notranjem glasu oz. t. i. osebni narativi. Zakaj ravno na ta način in kje ste ta način razvili? Kako razmišljate o drugih ljudeh, kako razmišljate o pomoči, o kraji, o varanju v ljubezenskem odnosu? Kakšno imate mnenje o sebi? Kako se počutite in za kaj ste danes porabili svojo energijo – je bilo službeno delo, ukvarjanje z odnosi, mogoče preigravanje notranjih misli oz. stres?

Navadno živimo v svojih zgodaj pridobljenih vzorcih (v bistvu v našem avtopilotu), dokler ne naletimo na enega od sprožilcev grajenja zavedanja (glej zapis Sprožilci razvoja avtentičnosti). Ko se npr. srečamo z osebo, ki ima do določene tematike ali osebne navade, do določene skupine ljudi ali do določenih dejanj povsem drugačen pogled, takrat se začnemo zavedati 1) vsebine naših misli, 2) izvora oz. razloga nastanka naših prepričanj in 3) da so bile te misli ustvarjene; in bi lahko bile ravno tako ustvarjene na drugačen način in z drugačno vsebino.

Samozavedanje je na splošno širok izraz, ki zajema po vsebini različno védenje o sebi. Zavedanje je seveda osnova in nujen korak, da lahko začnemo kakršen koli proces osebne rasti in razvoja. Poglejmo še nekaj pojmov: samoraziskovanje je proces pridobivanja znanja o sebi; introspekcija pomeni usmeritev zbranosti navznoter v naše misli oz. naš notranji svet; refleksija je poglobljeno razmišljanje in samorefleksija je razmišljanje o lastnih dogodkih, lastnem čustvovanju, mislih in dejanjih ter razlogih za temi; meditacija je aktivnost in orodje namenjeno grajenju samozavedanja in samosprejemanja.

Zapisovanje

Zapisovanje je zelo enostaven način, da pridemo do določenega nivoja samozavedanja. Eno je razmišljati in biti ujet v toku misli, ko te švigajo sem in tja, drugo pa misli zapisati, jim torej dati eno jasno obliko in jih postaviti predse. Z zapisovanjem razmišljanja (npr. o nekem dogodku ali o lastnem odzivu na dogodek) dobimo jasno sliko tega, kakšni so naši pogledi na to in kakšna prepričanja imamo o tem. Zapisovanje lahko apliciramo na katerokoli vsebino in do kakršne koli globine se pač odločimo.

Meditacija

Ni dihalna vaja! V prvih poskusih ukvarjanja z meditacijo mi je bila ta predstavljena kot preprosta dihalna vaja ali vaja za sprostitev. To sam jemljem kot površinsko in zmotno dojemanje tega, kaj ta vaja dejansko je in za kaj se pri njej gre.

Meditacija je vaja za razvoj samozavedanja in samosprejemanja. Začetnika bo vodena meditacija peljala v vajo, da spremlja bodisi svoje dihanje bodisi zvoke okoli sebe (ali druge enostavne dražljaje). Med izvajanjem tega bodo seveda na plano prihajale različne misli. Tukaj pridemo do točke, kjer pogosto naredimo napako: meditacija ni ustavljanje misli, temveč njihovo sprejemanje. Ne glede na to, katera misel pride do nas oz. kaj izvemo o sebi, lahko nadaljujemo z dihanjem. Ni potrebno, da se rešimo in razrešujemo; preprosto pustimo vse misli takšne, kot so – in se dalje osredotočimo na dihanje.

Ko nas razne misli presenetijo ali pa imamo kakšne zamere, negativne misli do sebe, nam bodo te ukradle pozornost. Ko je samozavedanje in samosprejemanje nizko, bo takšnih primerov več; ko se razvija, jih bo vse manj. Med učenjem meditacije bomo tako preskakovali med osredotočenostjo na dihanje, na zvoke, na opazovanje lastnih misli in podobno ter trenutki, ko bomo padli v tok misli (in recimo razreševali probleme, ki smo jih zaznali). Tako je meditacija tudi odlična vaja za urjenje zavestnih misli – za zmožnost, da se lotimo razmišljanja, ko imamo za to voljo in energijo, ter da se potegnemo ven iz teh misli, ko želimo oddih.

Zaključek

Samozavedanje je preprosto zavedanje o sebi. Poznavanje tega, kdo smo, kako razmišljamo, kako se odzivamo v raznih situacijah, kako preživljamo svoje dneve, kaj nam daje in kaj nam jemlje energijo, kakšna prepričanja imamo in kje smo jih zgradili ter tako naprej. Včasih bo že samo zavedanje dovolj, da se bodo sprožile pomembne spremembe, saj so lahko (v življenju pritiskov, stresa in tempa) številne stvari o nas preprosto skrite tudi pred nami samimi.

Moje osebno sporočilo pri tem pa je: vse, kar najdemo v sebi, je preprosto človeško. Od ničesar ni potrebno bežati, ničesar ni treba negirati oz. se tega bati. Svet je kompleksen in glede ogromno stvari imamo netočna ali tudi neustrezna prepričanja. Pot od kaotičnih do urejenih misli pa ni okoli, temveč skozi.

“(Osebne) spremembe so edina stalnica v življenju. So nuja ali neizogiben dogodek za vsakega izmed nas.” Kar neverjetno je, kolikokrat se sporočila o osebnih spremembah začnejo na nek takšen način. Mogoče je predstavljanje tega kot nuje ravno dodaten pomemben razlog, za še kako poznan odpor do sprememb. Sam želim govoriti o tem malo drugače. Osebna sprememba je zame spretnost. Spretnost, ki lahko pomeni veliko osebno moč. Spretnost, ki lahko pomeni veliko osvoboditev – v smislu, da znamo posta(ja)ti tisto, kar si zase želimo. Spretnost, ki se nahaja v sredici tega, kar je avtentično ali razsvetljeno življenje oz. (z Jungovimi besedami) kar ločuje med “biti to, kar se nam je zgodilo, in biti to, kar si želimo”.

Dokončan proces

Dokončati proces spremembe pomeni spremeniti svojo naravo. Mislim, da predvidevam pravilno, če rečem, da obstajajo določene situacije, v katerih padete v spiralo nekih neprijetnih občutkov in drugih telesnih reakcij. Vaš avtomatični odziv vas vedno znova pelje v isto utrujajočo, naporno smer. Lahko se gre za odziv na določene dogodke, na določene besede, ali na določene osebe, ki imajo do vas posebej oster pristop. Vedno znova najprej padete v spiralo, nato pa se morate spomniti tistih pravih lekcij in besed, ki vas sprostijo in vrnejo nazaj na pravo pot. Lahko se gre seveda tudi za druge primere; tudi bolj pozitivnega značaja. Bistvo pri vsem pa je to, da želimo spremeniti svoj naravni vzorec odziva na nek dogodek.

Dokler je proces nedokončan, se bosta nervoza in telesni odziv ponovila; v večji ali manjši meri. To nam jemlje energije, lahko tudi načne samozavest, ali drugače vpliva na nas. Ko pa enkrat proces znamo pripeljati do konca, ti dogodki v nas ne bodo več sprožali reakcije; ne bodo nas iztirili ali utrudili, ne bodo zasadili dvomov v nas same. Preprosto lahko, z razvito spretnostjo, naslovimo te globoko zasidrane odzive in jih sprostimo.

Odmrzni-spremeni-zamrzni

Za začetek ponujam tri besede: odmrzni-spremeni-zamrzni. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, ponujajo pa enega od vpogledov v to, kaj nas čaka v procesu spremembe. Gre se za sporočilo enega izmed teoretičnih modelov o osebni spremembi. Faza odmrznitve označuje iskanje razumevanja dogodka in prekinjanja vezi, ki nas vlečejo v dani odziv. Faza spremembe pomeni zavestno oblikovanje novega vzorca razmišljanja ali ravnanja. Pomemben poudarek je tu na besedi zavestno, je potrebno vso logiko novega ravnanja šele razviti. Faza zamrznitve se nanaša na ponavljanje novega vzorca; in ko se enkrat utrdi, postane naš naravni odziv na dani dogodek.

Seveda, opisano je zelo zelo poenostavljena različica procesa osebne spremembe. Pri samem izvajanju je proces osebne spremembe kompleksen, tudi kaotičen, ravno zato pa so takšni miselni modeli, ki nam dajejo karseda enostavno sliko dogajanja, pomembi za dodajanje jasnosti in strukture. Več o celotnem procesu pa bo sledilo v prihodnjih zapisih, v katerih se bo vsebina nanašala na posamezne podprocese, ki se dogajajo v izvajanju sprememb.

Kaj sledi?

Osebna sprememba je temeljni dogodek osebne rasti in razvoja. Ko znamo spremembo ponotranjiti in doseči, da postane del nas, lahko našo pozornost usmerimo naprej. To nam sprosti misli, sprosti energijo in omogoči, da osvajamo nove osebne cilje. Sam proces osebne spremembe je proces urejanja naših misli. Ene bolj, druge pa manj zavedne (ali implicitne) – misli so usmerjevalci in določevalci naših odzivov. Pomembno pa je, da ne gre za zamenjevanje – ne gre za kakršnokoli prisilno razmišljanje na načine, s katerimi se ne strinjamo – temveč zares gre le za urejevanje misli. Neprijetni odzivi pač pridejo iz nejasnosti (ali nerazčiščenosti), jasnost pa je zelo učinkovito zdravilo.

Kaj je samozavedanje in kako se zgradi; kaj dejansko pomeni izvajati meditacijo. Kaj je psihoanaliza in iskanje t. i. “odmrznitve” z njenimi pristopi. Kaj pomeni slediti zavesti pri oblikovanju rešitve in kako lahko vizualizacija pomaga k uresničevanju spremembe. in na koncu: stanje ponotranjenja spremembe, ki jo poznamo tudi kot psihološko pripravljenost.

Nenehno odlaganje nečesa, kar je treba storiti, pogosto zato, ker je neprijetno ali dolgočasno. (Prokrastination, Cambridge Dictionary)

Procrastinare lat. ali Procrastiner fr. za “odložiti na jutri; preložiti, odložiti” (1580). Prehodni pomen “zavlačevati” (1630). (Procrastinate, Etymonline.com)

Ne preladaj na jutri tistega, kar lahko prav enako dobro preložiš na pojutrišnjem. (Mark Twain, Advice to Young People, 1882)

Zakaj prokrastinacija?

V smislu: zakaj je ta tema del zapisov? In zakaj sem začel z opredelitvami iz slovarja?

Prokrastinacija je, v mojih izkušnjah, razumljena kot negativna beseda oz. kot kritika. Gre se za nepotrebno zavlačevanje, za odlaganje in celo za opis osebne šibkosti. Ampak kaj zares je prokrastinacija? Zgleda, da je beseda postala zelo trendy in se uporabi praktično za označbo vsega, kar ni neposredno delo.

Kljub naslovu se ta zapis ne osredinja na pojem prokrastinacije, temveč bolj na tisto, kaj prokrastinacija NI. Ni razmišljanje, ko je to potrebno. Ni priprava in načrtovanje, ko potrebujemo načrt. Ni komunikacija, ko potrebujemo medsebojno uskladitev. In ni argument za to, da je delo in ustvarjanje oprijemljivih rezultatov edina produktivna dejavnost. Izraz prokrastinacija opisuje en sam vzorec obnašanja in sicer stanje, ko o dani aktivnosti vemo vse potrebno, ko nimamo ničesar več za premisliti in predvideti, ter ko brez razloga, in vedno znova, aktivnost prestavljamo na kasnejši termin.

T. i. neproduktivni procesi

Imenovanje določenih procesov kot neproduktivnih nam, tako menim, dela veliko škode. Vodi nas v stanje, ko raje sprejmemo 1.000 neprestanih medsebojnih konfliktov in neprenehno izgubo manjših delčkov časa, kot pa da bi si vzeli čas za premislek in razrešili potrebno.

Produkt razmišljanja so urejene misli. Razmišljanje je proces, ki se dogaja v naši glavi. Ne daje nobenega vidnega rezultata. Ne ustvari izdelka in ne ustvari denarja. Ko se gre za učenje neke stroke, ta miselni proces pomeni, da smo pridobili razumevanje danega problema in da, na primer, izpeljati neko strokovno nalogo. Ko se gre za učenje o osebni temi, kot je na primer samozaupanje, dani miselni proces pomeni, da smo zgradili razumevanje o tem, kaj sploh je samozaupanje, kakšen notranji dialog potrebuje; pomeni, da samozaupanje zdaj znamo nadgraditi ali pa smo ga skozi celotni proces tudi že nadgradili. Urejenost naših misli (jasnost glede vsebine, vprašanj in odgovorov) nam zdaj pomeni, da točno vemo, kam pogledati, kaj nam je za storiti itd. – najsibo tema strokovna, karierna, ali pa osebna.

Produkt komunikacije je usklajenost. Komuniciranje je proces izmenjave pogledov ter s tem grajenja medsebojnega razumevanja in potencialno usklajevanja. Med seboj imamo milijone situacij, v osebnih ali delovnih prostorih, ko prihajamo do trkov. Trk pri tem pomeni čustveno reakcijo, ki lahko slabi odnose, pomeni tudi iskanje odgovorov oz. razumevanja situacije (pogosto to izvaja vsak posameznik zase) ter z vsem skupaj trošenje energije – prav s tem je lahko pomemben razlog za tisto pravo prokrastinacijo. Komunikacija je še kako produktivna dejavnost in bodisi medsebojno razumevanje bodisi usklajenost njena rezultata. S tem rezultatom vemo, kako razmišlja in kaj načrtuje drugi. Vemo, kako se bo drugi odzval na naše dejanje, in vemo, zakaj. Naša pričakovanja so bolj točna, naši odzivi ne tako turbulentni, cilji, načrti ter dajanja posameznikov pa morebiti tudi usmerjeni v skupno smer.

Prokrastinirajmo!

Če prokrastinacijo začenjamo razumeti kot vsakršno odlaganje osrednje dejavnosti, potem je moje sporočilo le: prokrastinirajmo! V resnici pa gre za zelo specifično opredeljeno obliko zamikanja izvedbe določene aktivnosti. Osebni premisleki in komunikacija, pa tudi aktivnosti, kot je načrtovanje v profesionalnih nalogah, pa so še kako produktivne dejavnosti in še kako pomembne za kakovost naših življenj.

Effortless living. Ne vem, koliko je v slovenskem jeziku uporabljen prevod “lahkotno življenje” ali pa “življenje brez napora”, gre pa za delovanje, ko sledimo svojim osrednjim naravnim težnjam, vse ostalo pa se zgodi samo od sebe.

Določene posameznike ljudje okoli njih pogosto opisujejo z visoko energičnostjo, z opisom, da jim nikoli ne zmanjka volje in energije. Razumem, za to je lahko veliko različnih razlag, tudi npr. medicinskih oz. zdravstvenih, tu pa me zanima tista z vidika ideje avtentičnosti. Razmišljam namreč o tem, da veliko energije porabimo z neprenehnimi, pa tudi nevidnimi ali nezavednimi, notranjimi boji.

Integracija vloge v osebno identiteto

Znanost kot eno izmed značilnosti avtentičnega življenja izpostavlja integracijo izvajanih vlog v osebno identiteto. Druga beseda za to integracijo je ponotranjenje in pomeni, da to, kar vloga od nas zahteva, začnemo razumeti kot naravni način delovanja. Smo človek, ki je tudi starš, ali pa smo človek, ki razmišlja in svet razume kot starš? Smo človek, ki je v svojem profesionalnem življenju vodja, ali svet okoli sebe gledamo kot vodja? Ali neka vloga za nas pomeni drugačno obnašanje ali pa se v njej obnašamo naravno?

Takšno nošenje mask ali pretvarjanje je povezano v velikim potroškom energije. Ko smo v neki vlogi, izvajamo določene aktivnosti ali pa smo v družbi tistih, ki razmišljajo v skladu s to vlogo, ne moremo mimo tega, da bomo prevzemali vzorce vedenja in razmišljanja. Če nam ta vloga ni blizu in je ne želimo ponotranjiti, se bo v našem življenju neprestano dogajalo podzavestno prevzemanje in potem bolj ali manj zavedno upiranje temu prevzemanju. V vlogi se prav tako ne bomo ravnali po naših naravnih vzorcih, temveč (praktično po) seznamu opozoril in navodil, ki smo si jih postavili za obnašanje v tem kontekstu. To od nas zahteva izvajanje energijsko potrošnih procesov, kot so samozavedanje, samonadzor in samoregulacija.

Dvosmerna rešitev

Avtentična rešitev deluje v dveh smereh. Po eni strani želimo namesto miselnega spiska osvojiti vsebine vloge in jih izvajati nezavedno. Po drugi strani pa želimo v življenje vzemati vloge, ki so nam dovolj blizu in smo jih pripravljeni privzeti ter ponotranjiti.

Lahko sem učitelj, ki ve, da se mora do vseh učencev ravnati enakopravno, vsem dati enako možnost in jih poskuša enako motivirati za učenje in razvoj razmišljanja. Lahko sem torej učitelj, ki ve, da je to njegova naloga in odgovornost ter se skuša tega recepta držati pri svojem delu. Lahko pa sem učitelj, ki dobro premisli, kaj pomeni biti učitelj in kaj pomeni razumeti ljudi okoli sebe kot enakopravne. Kaj je v ozadju naših razlik, različne pripravljenosti za učenje. Kaj je npr. v ozadju mojega osebnega prioritiziranja določenih oseb in kako grem mimo tega ter svet začenjam razumeti drugače. Kako pri sebi razvijem razmišljanje, da bo tovrstna obravnava učencev v razredu edini način, ki ga poznam oz. ki mi je logičen; preprosto način, kako razumem svet in kako ga obravnavam.

Druga plat je ta, da izberemo prave izzive v življenju. Izbral bom primer, ki je meni najbližje in ga najbolje razumem, in sicer področje organizacije in izbor tiste, v kateri se bomo zaposlili. Vsaka organizacija (oz. ljudje, ki se odločajo) imajo pravico, hkrati pa nalogo in odgovornost, da opredelijo svojo identiteto. Pravica pomeni, da lahko odločevalci izberejo, za kaj se bo ta organizacija zavzemala ter kaj bo skušala doseči in ustvariti. Odgovornost opozarja na to, da organizacija brez identitete ne more delovati učinkovito in uspešno, zato je ena osnovnih zadolžitev odločevalcev ta, da to identiteto opredelijo. Identiteta pomeni v prvi vrsti trojico poslanstvo, vizijo in strategijo, potem pa tudi organiziranost in kultura. V nestrokovnih besedah pa gre za odločitev o tem, kako se bomo obnašali, kakšne rešitve bomo iskali, kako bomo razumeli naše delo, naše stranke, zaposlene v tej organizaciji in podobno. Izbrati moramo (seveda, z vidika ideje lahkotnega življenja) organizacijo, ki nam je po tem blizu; tisto, za katero menimo, da smo pripravljeni njeno ideologijo prevzeti oz. ponotranjiti.

Modrost in ne recepti

Enako kot velja za vse zapise: ne ponujam receptov. Zanimajo me osnovni mehanizmi našega delovanja, ki pa jih potem lahko v življenje prevzamemo po naši dobri presoji. Integracija vloge je vedno uravnoteževanje več vsebin. Na primer managerske vloge so včasih pretirano odtujene od človečnosti, zato lahko integracija takšne vloge postavi kopico dvomov: je treba mogoče posodobiti našo miselnost glede tega, kaj pomeni biti manager? Ponotranjiti razmišljanje pomeni, da se bomo enako vedli tudi do najbližjih, kot npr. do svoje družine.

Vseeno pa velja: Neskladje prinaša potrebo po visokem samozavedanju, samonadzoru in samoregulaciji, ki so energijsko potratni procesi. Neskladje prav tako prinaša stalno simultano ali hkratno (nezavedno) učenje vzorcev in boj proti temu učenju. Prihraniti to energijo pomeni imeti energijo za osebno rast, osebne odnose, za druge tematike, ki nam veliko pomenijo.

V tem zapisu želim pisati o ujetosti v en in isti vzorec. Razmišljam o situacijah, ko ponavljamo nekaj dejanja ali navade, ki nam lahko tudi škodijo. Ko ponavljamo izvajanje nalog, za katere v danem trenutku v resnici sploh ne vemo (več), zakaj jih izvajamo oz. kakšen je njihov namen. Ko se “nam situacija zgodi”; sama od sebe in v njej reagiramo drugače, kot bi si želeli. Verjamem v moč razsvetljenosti, ki mi v tem primeru pomeni, da vsekakor imamo moč nad tem, kdo smo in kako delujemo. Da imamo vedno možnost razumeti se in se oblikovati, kot bi si sami želeli.

Tema “avtomatskega pilotiranja” ali avtopilota je že dolgo zapisana na moj seznam. Dani pojem pa se nanaša prav na to avtomatsko oz. samodejno pojavljanje in razvoj naših misli ter samodejno izbiranje naših reakcij in dejanj. Razmišljal sem o tem, kaj sam izraz oz. ta opis našega delovanja pravzaprav označuje.

Kaj je avtopilot?

V osnovi, in zelo na kratko, gre za avtomatsko delovanje. Gre za ravnanja brez pravega razmisleka, brez odločanja in tehtanja možnosti, brez poskušanja (v danem trenutku) razumeti situacijo. Pri poizvedovanju o pomeni se pogosto naleti na negativno razlago, vendar želim (predvsem v tem delu) pogledati proti nevtralni smeri – avtopilotu kot človeški lastnosti oz. mehanizmu, ki ga razvije človeško telo.

Razumljivo je, da ko se nam določene situacije v življenju ponavljajo, ne izvedemo procesa vsakič enako. Ne razmišljamo vsakič znova in od začetka o stvari, o kateri smo že premislili in se tudi že odločili. Avtomatsko pilotiranje je naučeno odzivanje na situacije in izvira iz pretekle situacije. Oz., če povemo drugače, gre se za odzivanje, ki temelji na implicitnem razmišljanju in prepričanjih; t. j. razmišljanje in prepričanja, ki obstajajo izven naše neposredne zavednosti. Avtopilotsko delovanje je hitro in učinkovito ter pri njemu (za samo odločanje) ne trošimo energije. Izvaja se avtomatično, zavedni del misli pa lahko zato usmerimo naprej k naslednjim mislim, izzivom, vprašanjem in podobno.

Kdaj avtopilot postane ujetost?

Opisni vzorec delovanja je, sam po sebi, (nevtralen) mehanizem človeškega delovanja. Kdaj pa to povezujemo z omenjenim občutkom ujetosti?

Implicitne misli torej obstajajo nekje izven neposrednega zavednega območja. Ustvarili smo jih enkrat v preteklosti; zdaj pa na podlagi te lekcije vrednotimo tudi sedanje oz. prihodnje dogodke. Naša lekcija in ustvarjeno prepričanje je lahko bilo (v tej pretekli izkušnji) pravilno. To pomeni, da smo se situacije dobro zavedali, jo ustrezno razumeli in se iz nje naučili nekaj, kar zares drži. Vendar pa seveda to ne velja za vse situacije. Posebej na primer, ko smo mlajši (v obdobju otroštva in mladostništva) si lahko marsikatero situacijo razložimo napačno.

Opisano je razlog, da se v poteku psihoterapije praviloma spomnimo in poglobimo v zgodnje situacije. Prepričanja ustvarjena takrat so kaj lahko neustrezna, saj naše razmišljanje še ni razvito; hkrati pa so ta razmišljanja temeljna, saj se na njihovi osnovi gradijo vsa nadaljnja. V tem pogledu lahko vlogo tovrstne terapije razložimo na ta način, da “z odraslo” ali z “bolj zrelo” glavo ponovno pogledamo na izkušnje iz preteklosti ter preverimo lekcije, ki smo jih iz teh odnesli.

Ko naša ustvarjena prepričanja niso realna (več o tem tudi v zapisih na temo avtentičnosti), pride do napačnega pripisa ali atribucije. In ko se zgodi napačen pripis (t. j. povezovanje dane situacije z vzrokom zanjo), potem se situacije lotimo na napačen način. In dalje: ko nimamo ustreznega pristopa razreševanja ali ko ne naslavljamo prave stvari, se ujamemo v ponavljajoč se ali kar neskončen cikel. (Sam kot primera tovrstnega vedenja jemljem ljubosumje ali pa perfekcionizem.) Avtomatsko pilotiranje je uporaba starega vzorca na novi situaciji – brez ponovnega razmisleka. Za izstop iz vzorca je torej potreben ponoven premislek.

Izstop iz avtopilota

Zavedanje. Najenostavnejši odgovor na vprašanje, kaj nas vodi iz avtopilota, je odgovor “zavedanje”. Ko dobimo pred sebe nalogo, ki lahko brez premisleka začnemo reševati, na način, kot smo to vajeni, ali pa najprej pritisnemo na pavzo: pred sabo imam to in to nalogo, lahko jo rešim na prvi ali na drugi način, zdaj ali kasneje v izbranem drugem času. Se zavedate, kakšna naloga je pred vami? Se zavedate vašega trenutnega stanja: ste spočiti ali utrujeni, čustveno mirni ali pa nasprotno? Se zavedate, kako doživljate dano nalogo, ali ste jo sploh pripravljeni (kakovostno) nasloviti in kaj trenutno vpliva na vas?

Zavedna regulacija ravnanja. Medtem ko gre pri avtopilotskih možganih za implicitne razloge za narejene izbire, gre pri nasprotju (t. j. reflektivni možgani) za zavedno usmerjanje. To pomeni, da razmislimo o naših osebnih pogledih na situacijo, tudi npr. o vrednotah, ki jim želimo slediti, in zavedno poiščemo način, da bomo te vsebine v dani situaciji lahko uresničili.

Kompleksnejše razreševanje … V določenih primerih bomo pri zavedanju sedanje situacije lahko prepoznali osebna prepričanja, ki nas ovirajo in vodijo v območje ujetosti. V drugih so viri tega veliko globlji in pri njih samo osnovno zavedanje ni dovolj. Potrebno je zavedanje globljih prepričanj, ki jih imamo v sebi, s čimer pa se ukvarja psihoanaliza. Pri tej je pomembno, da identificiramo ta globlja prepričanja, identificiramo situacije, v katerih smo jih zgradili, ter o teh situacijah ponovno razmislimo. Osebno rezultatu uspešnega postopka psihoanalize pravim kar “spreminjanje lastne zgodovine”, saj lahko drugačna razlaga preteklega dogodka znatno spremeni to, kakšen pogled imamo na naše osebne značilnosti, sposobnosti in celostno identiteto.

Moč nad lastnim razmišljanjem

Končni poziv je zelo enostaven: imamo vso potrebno moč nad lastno miselnostjo. Vedno obstaja več možnih interpretacij dogodkov okoli nas in vedno si sami izberemo, kateri bomo verjeli. Sami si lahko oblikujemo ali preoblikujemo naša prepričanja in ni potrebno, da dogodki iz preteklosti ohranjajo vpliv nad nami. Lahko skrbimo za filtriranje in izbiranje informacij, ki jih bomo sprejemali vase in ki bodo oblikovala naše implicitne misli (ter s tem naše avtopilotsko ravnanje).

Vsakdanja in enostavna, a vseeno menim, da gre za eno ključnih besed pri naslavljanju naše miselnosti in vedenja. Samozavest je zelo pogosta oznaka, radi jo pripišemo posameznikom in njihovem vedenju, a mislim da pogosto precej zmotno. Kaj mislim s tem?

Nedvomno pozitivna osebna moč

Samozavest je nekaj nedvomno pozitivnega. S podajanjem te oznake ciljamo na nek občutek osebne moči, ki ga zaznamo pri osebi. Navadno gre za vzorce vedenja, kot so naslednji. Oseba na primer jasno izrazi svoje mnenje, predstavi svoje osebne poglede; pove jih glasno, brez strahu in zadržkov. Športnik na primer v odločilnem trenutku vzame žogo v svoje roke in zaključi akcijo, s čimer pokaže veliko mero prepričanosti vase. Ali pa voditelj dogodka nasmejano ter z zelo sproščeno in naravno telesno držo gledalce pelje skozi dogodek, vključuje razne sogovornike in podobno. Slediti svojim pogledom, jih izraziti (deliti z drugimi) z občutkom naravnosti le-tega – gre za lastnosti, ki nam nedvomno pozitivno prispevajo k življenju. K temu po svoje vsi stremimo in prav je tako.

Meje samozavesti?

Zdaj pa malo razširimo pogled. Je ta opis samozavesti neomejen, popolnoma svoboden prostor? Kaj če ta oseba vztraja pri svojem ne glede na situacijo, ne glede na vpliv, ki ga ima s tem na druge, ali pa ne glede na splošne posledice svojih dejanj? Kaj če vztraja pri zmotnem mnenju? Kaj če z izražanjem svojega mnenja ponižuje druge okoli sebe?

Takšna podoba prinaša dvojnost. Pozitivne in negativne občutke. Kar nam je všeč – temu pravimo samozaupanje. Pomeni sposobnost nasloniti se na lastne misli in načine delovanja ter jim slediti. Kar nam ni všeč, pa je odsotnost nečesa drugega: na primer zavedanja sebe in ljudi okoli sebe ter sposobnost iskrenosti do sebe. Ključno vprašanje pri tem pa je, ali je to še vedno samozavest? Je ta oseba “samozavestna, vendar pa …”. Ali pa mogoče tej osebi manjka samozavesti?

V svetu, kjer je samozavest nekaj “nedvomno pozitivnega” in objekt stremljenja, je ta odgovor pomemben. V imenu ohranjanja samozavesti prihaja do neštevnih dejanj, ki se odmikajo od določenih temeljnih vrednot. Zato je samozavest (in njeno razumevanje) ena ključnih besed Paradima.

Komponente samozavesti

Samozavest je, najbolj na kratko, zavest o sebi. Samozavest je visoka, ko je slika, ki jo imamo o sebi (angl. izraz za to je preprosti self-image) karseda resnična. Ko imamo enkrat zgrajeno na takšen način, potem preprosto vemo, kdo smo: vemo, kaj pričakovati, ne zmoti nas, če nekdo nekaj takega tudi sam pri nas opazi, in v celoti to pelje v stanje, ko so pričakovanja bolje usklajena z doživetimi izkušnjami. Tako lažje sprejemamo izzive, smo lažje osredotočeni na sedanjost ter s tem tudi na rast in učenje.

Takšno samozavest gradi več komponent in sicer:

• Samozavedanje. Se zavedam, da v čustvenem zanosu razmišljam drugače, kot sicer? Se zavedam, kako moje vedenje vpliva na druge? Se zavedam svoje vloge v kolektivu? Se zavedam, da so moja prepričanja plod moje osebne zgodbe in niso splošna resnica (saj bi se ob življenju v drugem okolju razvila drugače)?
• Samozaupanje. Do cilja vedno vodi več poti. Samozaupanje pomeni sposobnost opreti se na svoje načine in svoje zamisli. Kot posledico prinaša to, da se v večji meri opremo no svoje lastne talente in znanja, na spretnosti in znanja v sebi (za nekatere mogoče vemo samo mi) ter razvijemo pot, ki nam je najbolj po meri.
• Samokritičnost. Pojem se nanaša na sposobnost karseda objektivnega vrednotenja našega delovanja. Naše ideje se včasih izkažejo kot ustrezne, drugič kot pa se razplete ravno obratno. Bomo negativne komentarje zvalili na druge ali bomo realno ocenili situacijo (in pogledali tudi v svoja dejanja)?
• Samoiskrenost. Iskrenost do sebe. Na primer, kaj je izhodišče mojih želja, mojih teženj? Ali druga oseba dejansko dela nekaj narobe ali pa me njena dejanja jezijo zaradi osebne nesigurnosti? Si lahko priznam stvari in tako samemu sebi jasno razkrijem realno sliko?
• Samospoštovanje. Vsaka podoba osebe ima v ozadju svojo zgodbo. Ne glede na to, kaj smo in kaj vemo o sebi, pri tem ni potrebe za negativen pogled. Samospoštovanje nam gradi pozitiven odnos do sebe in nam daje mirnost v izboljševanju na področjih, kjer želimo biti boljši.
• Samosprejemanje. Pomeni pozitiven odnos do tega, kar smo. Na primer glede tega, kaj nas v življenju zanima in kakšne imamo ideje o tem. Mirnost glede osebnih moči in dobrih odločitev, kot tudi glede zmot. Razumevanje, da smo preprosto ljudje, kot vsi drugi okoli nas.

Celostna zgradba

Nekateri se pri iskanju samozavesti striktno držijo recepta “zaupaj vase” (z nadaljevanjem: ne glede na vse) in to jih lahko pripelje do in tudi preko meje in v območje samovšečnosti. Ta izraz pomeni poudarjanje svojega oz. zaznavanje sebe kot superiornega ali vrednega več (kot preostali). Samovšečnost je odsotnost prave samozavesti oz. nekaterih njenih ključnih komponent. Je necelostna, nepopolna samozavest.

Samozavest, tista prava in “nedvomno pozitivna”, je celostna zgradba sestavljena iz več komponent. Ne opazimo je v moči ali mogočnosti, v dominanci ali herojstvu. Ni je v drznem vztrajanju pri svojem stališču ne glede na okoliščine in na vpliv na druge okoli nas. Najdemo jo v preprosti osebni mirnosti.

Zaključek

Osebna rast nekaj šteje. Bodimo natančni in s tem pravični. Bodimo kritični in necelostni samozavesti recimo necelostna. Samovšečnosti recimo samovšečnost in samozavesti samozavest. Zakaj? Da damo pomen in veljavo osebni rasti. Da damo pomen in veljavo spoštljivem vedenju. Da damo priznanje osebam, ki opazijo druge ljudi okoli sebe in jih upoštevajo pri izbiri svojih dejanj. In da v osebni navadi začnemo stremeti k izgrajevanju tista prave – celostne samozavesti.

Ob vsem poglabljanju v temo vodenja je postalo zelo običajno, da to temo še posebej pozorno zaznavam okoli sebe. Kot npr. pogovore o stanju na delovnem mestu, o odnosih, pa o tem, kako delujejo vodje. “Pri prejšnjem vodji mi je bilo vse veliko bolj udobno; zdaj ne smemo ničesar več reči ali se odzvati na predstavljene ideje. Ja … ta nova vodja je pač precej drugačnega značaja.” To je del besed, ki sem jih slišal iz pogovora o stanju na bližnji šoli.

Značaj opredeljuje le določen (v celostnem pogledu relativno majhen) del izvajanja vloge vodenja. Ne dopustiti besede drugim in se ne zanimati za mnenja, ideje, odzive … to preprosto ni stvar značaja osebe. Vodenje je (v svojem bistvu) delo z ljudmi in ukvarjanje z ljudmi. Vedeti, kaj ljudje vedo; vedeti, kako dojemajo nove usmeritve in kako bodo zato delovali pri delu; vedeti, ali vsi razumejo svojo vlogo oz. kje tičijo neusklajenosti; vse to so bistva vloge vodenja.

V našem delovnem prostoru smo še vedno močno ujeti v stari ali tradicionalni način sodelovanja. Vodje postajajo tudi tisti, ki v tej vlogi v resnici ne želijo biti (ne želijo delati z ljudmi). Kaj je razlog? Namesto kot profesionalna funkcija povezovanja in ustvarjanja delovnih pogojev (t. i. institucij pri delu) je vloga vodenja razumljena kot nadvloga: napredek kariere gre delavec, dober delavec, najboljši delavec in vodja, kar je napaka. In po tej napačni miselnosti želijo vlogo zasesti tisti, ki želijo biti več.

O treh podobah

Celoten razvoj pogledov na vodenje je širši oz. obširnejši (ta vsebina je na voljo v poglavjih o vodenju). V tokratni objavi želim na kratko, pa tudi malo poenostavljeno, izpostaviti tri podobe vodje. Vse so še vedno prisotne med nami: pravzaprav mislim, da je le redkokdo že prešel na tretjo oz. zadnjo od v nadaljevanju predstavljenih podob.

Podoba št. 1

Vodja je šef. Ko takšno miselnost ponazorimo z ilustracijo, vodjo postavimo na prestol in najverjetneje tudi na višjo lego, iz katere lahko ostro oko vodje nadzoruje vse dogajanje v okolici. Znanstveniki za ta čas pravijo, da je sposobnost vodje na druge vtisniti svojo lastno voljo. Um teh voditeljev pravi, da vedo in znajo bolje kot kdor koli drug; in to jih (poleg drugih virov) usmerja k avtokratskem ravnanju. Držijo se t. i. teorije X, ki pravi, da so ljudje na splošno leni ali nemotivirani, neželjni dela. Delovanje drugih je potrebno zato skrbno načrtovati in ga usmerjati, npr. s poznanima korenčkom in palico. Takšni vodje sami vedo, kaj je najbolje, in se odločajo (tudi) o delovanju in življenju drugih.

Podoba št. 2

Vodja in šef sta dve zelo različni podobi. Ko šef sestopi s prestola in stopi v linijo z ljudmi, ki jih vodi – takrat zares postane vodja. Vodja je vzor drugim, je najbolj motiviran in pripravljen za delo, na delovno mesto prvi pride in zadnji odide. Ljudi ne potiska v delo, temveč jim postavlja podobo, ki naj ji drugi sledijo; takšen vodja deluje na plemenit način, t. j. z zgledom. Um temu vodji pravi, da sledilci potrebujejo nekoga, ki jim bo pokazal pot in jih vodil naprej. Potreben je nekdo, ki bo oral ledino, drugi pa mu bodo nato sledili.

Podoba št. 3

Vodja in sledilci so partnerji. Biti sledilec in biti vodja pravzaprav ne prinaša pretirano različnih zahtev. Tako pri prvih kot drugih si želimo visoke motiviranosti, želimo si neodvisnega in kritičnega razmišljanja, proaktivnosti in iniciativnosti. Vsak opravi svojo vlogo, sledilce in vodje pa drugi uresničevanje skupnega poslanstva in vizije.

Vodja je nekdo, ki gradi platformo in omogoča drugim, da svoje delo opravljajo po svojih najboljših močeh. Biti vodja pomeni posebno in strokovno vlogo v organizaciji ali skupini – vodja mora imeti strokovno znanje in izkušnje pri vzpostavljanju kakovostnega delovnega okolja. Sposoben mora biti odstraniti ovire za kakovostno delo. Takšen vodja ne želi, da mu ljudje sledijo, temveč da se razvijejo po lastni poti; in sami postanejo odlični in zaupajo v lastno delo.

Zaključek

Podoba številka 3 ljudi opozarja na potenciale sodelovanja in na potenciale, ki obstajajo v ljudeh. Gre se za vodenje, ki je (najbolj poudarjeno) namenjeno aktivaciji človeških potencialov. Je pot do višanja motiviranosti, vključenosti, samoiniciativnosti; pot do tega, da nadzor zamenjamo z zaupanjem. Kot vsemogočne vodje, ki imate (pravi) odgovor na vse in izbirate dobre poteze ter vzravnano nosite odgovornost, vas bodo ljudje okoli vas zagotovo občudovali. Vendar pa je na drugi strani tu naklonjenost, ki se ustvari, ko ljudem zaupate in jih spodbujate, da sami sprejemajo odločitve in postanejo tisto, kar bi drugače dojemali zgolj kot (nedosegljiv) zgled.

Še vedno se nahajamo v situaciji, ko nadgrajujemo nadzor, razvijamo nadzorne sisteme in jih delamo vse boljše. In postajamo neverjetno sposobne gosenice. Lahko pa izzovemo svoje prepričanja, začnemo gledati na stvari z novega zornega kota … in postanemo metulji.

“Metulj je plod transformacije, ne pa boljša, izpopolnjena gosenica.”

V družbi kot celoti je ena bistvenih in trajnih usmeritev doseganje določene (visoke) ravni kakovosti življenja ter celostno življenje v blaginji. Ena ključnih odlik, ki jih mora družba pri tem izkazovati, pa je zmožnost sodelovanja in izkaza solidarnosti. Vendar pa solidarnost, ali pa vsaj pot do utrjevanja solidarnosti v družbi, ni tako enoznačna, temveč se v času in z razvojnimi stopnjami družbe spreminja.

V primerjavi dveh oblik solidarnosti pričnimo z mehanistično solidarnostjo. Gre za obliko, ki jo pripisujemo predkapitalistični družbi. Njena osnovna vsebina se lahko izrazi npr. v načelu: vsi smo na istem čolni, zatorej … ne prevračajte čolna. V tem opisu smo v družbi, v kateri se pretežni del ljudi (ali pa kar celotna populacija) ukvarja z eno vrsto dela. Npr. v vasici ob morju, v kateri se prebivalstvo preživlja z ribolovom. Člani te družbe imajo zaradi tega razloga zelo podobna življenja; imajo skupne navade, skupne potrebe, potrebujejo enako znanje, spretnosti in tudi miselnost (ki jim omogoča dober ulov). Ta slog življenja in dejavniki, ki ga podpirajo, so čoln, ki skupnosti omogoča ohranjanje ravni kakovosti življenja.

Druga oblika je organska solidarnost. Pripisujemo jo kapitalistični družbi, ki jo (v sociološkem smislu) zaznamujejo številne nove lastnosti. Dana oblika solidarnosti temelji na precej drugačnem načelu: moramo sodelovati in si pomagati, ker eden brez drugega preprosto ne moremo delovati. Tokrat smo z opisom v družbi, v kateri si člani te družbe delo medsebojno delijo. Delitev dela pomeni, da en posameznik ali skupina opravi en del celote, drugi posameznik ali skupina pa drugi del dela. Specializacija dela pomeni, da vsak posamezni člen opravi ožje opredeljeno delo, ki torej zajema manjši nabor nalog. In profesionalizacija pomeni, da se pričakuje več izobraževanja, več priprave oz. večji dosežen nivo v vsaki opravljeni nalogi. Člani skupnosti si v takšni družbi izberejo svojo poklic. Ker pa so poklici različni, pa potrebujemo posameznike, ki se med seboj razlikujejo, tako da so vsi najbolje pripravljeni za svojo vlogo.

Enakost in individualnost

Tema, ki jo to besedilo osvetljuje, je osebna izbira. Natančneje stopnje svobode in razpon možnosti, pričakovanja in zahteve družbe ter podobno. Skozi čas družba prehaja iz ene v drugo obliko, se torej redno postopno razvija, posamezniki v njej pa pri tem z vplivom okolja razvijemo različne poglede. Kakšne poglede imamo na osebno izbiro različne generacije? Kakšna pričakovanja za obnašanje ljudi okoli nas? Nam to povzroča medsebojna trenja?

Med obema predhodno predstavljenima družbama obstaja precejšnja in pomembna razlika. Prvo družbo celotno okolje usmerja proti življenju v duhu enakosti, drugo pa v smer individualnosti. Medtem ko se v prvi razpredajo bolj ali manj enaka pričakovanja do vseh posameznikov, druga posameznikom postavi zahtevo po osebnem izrazu in razvoju lastnega sloga. Kljub temu seveda vsaka družba potrebuje solidarnost oz. potrebuje družbeno lepilo (povezovalno snov): v prvi je to ravno imenovana enotnost ali enakost, v drugi pa medsebojna odvisnost. V novi družbi nismo več vsi na istem čolnu, temveč vsak zna in ima nekaj, česar drugi nima ter kar drugi potrebuje za kakovostno življenje.

Medgeneracijska harmonija

Pred časom sem svoje primarno zanimanje popeljal iz tem psihologije na teme sociologije. Zelo hitro sem naletel na francoskega sociologa Émila Durkheima in njegovo delo, objavljeno leta 1893, z naslovom Delitev dela v družbi (ali v francoskem izvirniku Da la division du travail social).

Vsebina naslavlja na element v ozadju, ki je lahko vir prenekaterih nesoglasij, ki jih imamo med seboj. Razlik v pričakovanjih in v razumevanju ter tolmačenju dogodkov, ki se odvijajo v družbi. Vir kratkih stikov in težav v povezovanju ter sodelovanju. V družbi imamo pripadnike generacij, ki so zrasli v okolju prve, in druge, ki so zrasli v okolju druge oblike solidarnosti. Vrzeli so lahko velike, vendar … mogoče lahko z nekaj več razumevanja najdemo drugačno pot čeznje.

Zaključek

Področje sociologije ponuja številna znanja, ki lahko znatno koristijo kakovosti našega vsakodnevnega življenja. Ta zapis podaja eno izmed tematik, vendar jih bo v nadaljevanju zagotovo sledilo še več. Družbene izkušnje so vsekakor izredno pomembne, povsem enako pa zato velja tudi za izpostavljanje družbenih tematik.