Kdo od vas mogoče razume izraz v naslovu kot nekaj zelo specifičnega. “Družba modrosti” lahko pomeni družbo, ki je ne le družba znanja, temveč temu znanju doda tudi vrednote. Družba modrosti, kot izraz s tem specifičnim pomenom, torej označuje družbo, ki ne le uspešno osvaja in razvija novo znanje, temveč ga tudi uporablja v prave namene – takšne, ki to družbo notranje povezujejo ter jo delajo trajno uspešno in stabilno.

V tem zapisu jemljem ta izraz z drugačnim zvenom. Če sem poglavja o psiholoških tematikah in o razsvetljenem osebnem delovanju posameznika poimenoval z “avtentični posameznik”, je tokratno poglavje namenjeno razsvetljeni družbi. Takšni družbi, ki ceni in se zaveda pomena družbenih izkušenj vseh njenih ljudi. Poglavje torej vsebuje nekaj izbranih tematik in sporočil, ki naslavljajo pomen družbene dinamike, pomen komunikacije, vseh medsebojnih stikov ter odnosov, ki jih imamo med nami.

Kako biti zares pravičen?

Vsebino poglavja sem v mislih pripravljal kar dolg čas, na začetku, še več mesecev pred samim pisanjem, pa sem si vprašanje iz naslova napisal kot moje vodilno vprašanje. Zakaj je pomembno in na kaj cilja?

Menim, da je naše družbeno življenje v znamenju iskanja ravnovesja, zlate sredine, v kateri lahko 1) izražamo sebe in smo vse tisto, kar želimo biti, ter 2) smo v odnosih, ki jih tvorimo skozi življenje, pravični do drugih ljudi. Zelo popularno je danes reči, da “se ne menim za mnenja drugih”, da “me drugi preprosto ne zanimajo”. Sam verjamem, da takšna miselnost pomeni tisto znano rezanje veje, na kateri sedimo; da nas preprosto ne vodi k ničemur dobremu. Takšen recept verjamem, da je slep za veliko stvari in ignorantski do veliko družbenih situacij. Razumevanje na drugi strani nam jasno da vedeti, da so določene izbire povsem naše in lahko povsem mirno opravimo svobodne izbire ter da so določene druge izbire skupne in je normalno, da je tam mnenje drugih še kako pomembno.

Nam osebno, iskreno verjetno povsem vsem, družbene izkušnje štejejo in enako velja tudi za druge. Prav je, da bi ljudi okoli sebe obravnavali, kot si v resnici zaslužijo. Prav je, da ne stresamo jeze na nekoga, ki je ni povzročil. Prav je, da ne uveljavljamo dominance nad nekom, da bi se oprali podrejenosti iz drugega odnosa. Prav je, da osebe ne ocenjujemo po prvem vtisu in da vidimo skozi nekatere pomanjkljivosti, ki jih imamo v svoji instinktivni zaznavi. Prav je, da komuniciramo asertivno, da izenačujemo vlogo in veljavnost nas in naših sogovornikov ter da tudi od drugih zahtevamo asertivno komuniciranje in enako obravnavo nas samih. Prav je, da smo kritični do agresivnosti in nasilne komunikacije ter da mirno preslišimo vsebinsko nično manipulativno komunikacijo.

Vsak od nas ima svojo zgodbo in občutki, ki jih ta lahko v nas pusti, so lahko težki. Takšne je težko pospremiti z mirnostjo in z izkazovanjem pravičnosti navzven. Pot je osebna rast, razčiščevanje osebnih izkušenj (vezano na vsa poglavja o avtentičnosti in pa konkretno o osebnih spremembah), je pa ta pot lahko dolga in tudi zahtevna. Je torej smiselna? Resnica je, da so manipulativne oblike ali agresivne oblike del družbenih komunikacijskih navad. Da ob teh mogoče ne bo čudnih pogledov in obsojanj … bo pa ostala težka notranjost. Imeli boste težavo vzpostavljati in ohranjati določene odnose. Asertivnost, nevrednotenje ljudi okoli sebe, razumevanje drugačnosti in tega, kako se kljub razlikam lahko povsem mirno in svobodno pogovarjamo, so vsebine, ki nam lahko dvignejo kakovost osebnega družabnega življenja, ki pa nas tudi lahko povežejo in prinesejo še kaj večjega.

Za pravo pravičnost v odnosih je potrebna osebna rast. Družbene situacije, v katerih se znajdemo, je potrebno znati prepoznati, saj recepti pač ne obstajajo. Osebna rast je v tem smislu ne le priložnost, temveč tudi odgovornost. Pogosto smo kritični do kulture, do stanja vrednot in nivoja odnosov v družbi; prekleto neposredno pa je dejstvo, da smo mi sami edini resnični ustvarjalci ravno te kulture. In z vsako obravnavo človeka ob nas, z vsako zavrnitvijo, z vsakim nepravičnim odzivom proti nekom dodamo svoj delček k temu, kar tako glasno komentiramo.

Kako torej biti zares pravičen? Zapletene misli iz naših osebnih zgodb so resnične, torej je pomembno, da na njih delamo. Vplivi, ki jih naša ravnanja pustijo na drugih, so prav tako resnična, torej se moramo zavedati naše komunikacije, tako besedne kot nebesedne, ter ne/resničnosti naših misli o drugih. Vedno imamo v sebi svoje misli, svoje občutke in čustva; povsem svobodni smo v izražanju – takoj ko se naučimo za to ustreznih načinov. In pa za na konec: prav je, da imamo svoje ideje o življenju, svoje misli o tem, kaj je naš cilj ali kaj pomeni živeti polno življenje ter da se za to tudi zavzamemo; v stik z drugimi lahko vstopamo kot osebe, kakršne sami zares želimo biti.

Zaključek

Tekom izgrajevanja svojih misli o teh družbenih tematik sem imel eno misel, ki mi je trdno ostala v spominu. Komunikacija in naše ravnanje v družbi so “tako naravne, da ne pomišljamo, da bi se o njih učili”. Vseeno pa … človeštvo odnose doživlja in jih vsebuje kot integralni del že svoj celoten obstoj. Neposredno iz lastnih življenj se torej generacije in generacije ljudi učijo že veliko veliko let. Pa smo zadovoljni s stanjem odnosov in kulture, ki jo imamo?

Menim, da je čas za priznanje, da je učenje namenjeno več kot le karieri. Da ima izobrazba širši pomen kot le tisti za pridobitev ustrezne kvalifikacije, ki bo omogočala zaposlitev in finančno brezskrbnost. Tudi o osebni psihi, pa tudi o osebnih odnosih se moramo učiti – če želimo, da bi dali družbene teme višje na naše prioritetne lestvice, da bi skupaj pokazali večjo skrb za odnose in širše družbene izkušnje ter na koncu živeli bolj kakovostno družbeno življenje.

V pogovoru o družbenih silah je prav izpostaviti tudi ljubezen. Kot v raznih drugih pogledih tudi tu moje razmišljanje močno zaznamuje ideja o osebni avtentičnosti. Torej, da oseba potrebuje življenje s svojo lastno naravo oz. da bi bilo odrekanje v tem smislu velika sila, ki bi vplivala na vse vidike življenja. Zasledovanje osebne samoizpolnitve, kot eden osrednjih motivov ideje o avtentičnosti, je torej zame integralni del tudi v ljubezni, odnosu, ki ga sicer razumemo kot polnega kompromisov, ko je potrebno za dve osebi, različni osebi, najti skupno pot.

Zame je ljubezen v prvi vrsti partnerstvo v samoizpolnitvi. Mislim, da se to čustvo razvije med osebama, ki imata določeno skupno sredico. To bi lahko opisal na primer kot pogled na smisel življenja, torej neko skupno temeljno idejo o življenju. Okoli te sredice pa obstajajo mnoge razlike. Partnerstvo nato pomeni medsebojno izmenjavo in delitev osebnih moči in prvin ter celostno medsebojno dopolnjevanje. Oseba v takšnem partnerstvu, v bistvu ljubezni, kot ga vidim, pomaga drugi osebi do samoizpolnitve, hkrati pa svojo zasleduje z združeno močjo in odlikami dveh oseb.

Osebna nepopolnost

Vsak ima svoje izhodišče. Vsak je zaživel v svojem začetnem družinskem in ožjem družbenem okolju. Tiste izkušnje, ki jih imamo najprej (t. i. formativne izkušnje) nas še posebej močno oblikujejo. V tem obdobju najlažje nastanejo tiste osebne genialnosti – lastnosti, v katerih smo povsem naravni in instinktivni ter katerih izvajanje nam je neka najbolj domača in poznana dejavnost. Enako kot moči, pa v tem obdobju lahko nekateri drugi prostori ostanejo prazni. Lahko torej pustimo določena območja naše osebne psihe neraziskana, z odsotnostjo izkušenj in razumevanja, kako se v določenih situacijah vesti, kako razmišljati. V teh je lahko vsak premik prav zares težak.

Kjer ima ena oseba zaraščeno džunglo, lahko ima druga najbolj utrjene poti. V določenih aktivnostih je lahko vsak korak težak. Nekako nimamo pravega pristopa k izzivom, ne najdemo zares ustreznih rešitev, vsaka lekcija je zahtevna. Kot prispodobo lahko vzamemo zaraščeno tropsko džunglo, po kateri so poti zakrite, tudi neuhojene, in si jih je morebiti potrebno utirati s pomočjo mačete (no, tako je vsaj bilo videti v filmih). Druga oseba je ravno v tem lahko naravna. Razume pot, razume naslednji korak, zelo domač ji je način razmišljanja o tem. Prva oseba po isti poti hodi v škornjih z nahrbtnikom polnim kamenja in ji je vsak korak počasen, druga pa lahkotno v najbolj udobni pohodniški obutvi.

Osebna rast je sicer priložnost in odgovornost vsakega posameznika. Na koncu smo sami tisti, ki jo izvajamo in ki se učimo; o sebi, o drugih, o stvareh okoli sebe; ter si razvijamo svoje misli. Lahko pa že prisotnost takšne osebe, “genija na našem slabem področju”, sprosti veliko bremena in olajša naše korake. To nam lahko daje občutek varnosti in občutek večje osebne moči.

Življenjska izraznost

Ljubezni ne vidim brez redne in prave prisotnosti svobode; zmožnost za ljubezen pa pomeni znati v tej skupni zgodbi pustiti prostor za osebni življenjski izraz.

Pred leti sem pogosto uporabljal aplikacijo Slowly. Gre za aplikacijo, ki v digitalizirani obliki omogoča sodobno dopisovanje. Sporočila, ki so bila poslana, so do prejemnika potovala več časa, na primer tudi dan ali dva, kar je privabilo uporabnike, ki si želijo bolj dovršenih in premišljenih pogovorov, več razmišljanja o osebnih temah, tudi o odnosih in o ljubezni. Dopisovalka iz Vietnama je imela v svojem profilu naslednji zapis:

If you love a flower, don’t pick it up. Because if you pick it up, it dies and ceases to be what you love. So if you love a flower, let it be. Love is not about possession. Love is about appreciation. [Elisa Nguyen, Vietnam]

V prevodu bi zapis šel nekako tako: “Če imate radi rožo, je ne odtrgajte. Ker, če jo odtrgate, bo umrla in ne bo ostala tisto, kar ste imeli radi v samem začetku. Torej, če imate radi to rožo, ji pustite biti. /…/ Ljubezen ni posedovanje. Ljubezen je cenjenje (tega, kar neka oseba je, op.a.).

Želeti osebi, da živi v skladu z lastno notranjostjo in da izrazi vsak del same sebe in Želeti osebi, da postane, kar sama zase potrebuje. Zame je ljubezen partnerstvo v samoizpolnitvi in zato obe zapisani misli pomembni vodili. Osebe zraven sebe ne prilagajamo našim idejam, našim mislim o življenju in skupnem odnosu, pač pa jo spoznavamo takšno, kot je. Pogovarjamo se lahko o vsem, odpremo vse teme. Zanimajo nas njene misli, njene ideje o življenju, njena zgodba ter želje, sanje, ki jih je ta zgradila v osebi. Do skupne poti in skupnega življenja obstaja bližnjica v posesivnosti (tudi ljubosumju), vendar ta krajša pot ni prava. Skupno življenje je potrebno najti v odprtem prostoru in v vselej prisotni svobodi. In to je, zame, tista prava zmožnost za ljubezen.

Zaključek

V imenu ljubezni je storjeno marsikaj in mišljeno marsikaj. Marsičemu se v imenu ljubezni odpove in marsikaj s tem pride nazaj kot posledica. Ljubezen je zelo močna sila, ki se lahko močno vpne v našo osebno identiteto in usmerja osebno pot. Dovolj govorimo o njej, dovolj razmišljamo o njej? Mislim, da je prava tema za to, da nas vodi le še v zadnji, zaključni ali zbirni zapis poglavja o družbenih izkušnjah.

Družbeni dogovori so zame sveti. Promet imamo samo eden in vanj vstopamo vsi hkratno, zato rabimo pravila, ki jih vsi upoštevamo. Problematika okolja je skupna za nas vse; rabimo dogovor o tem, kako ga rešimo oz. kako se bomo vsi skupaj vedli. Energijo potrebujemo vsi in ni neomejena; dogovor je, da je gospodarstvo glavni potrošnik v prvem delu dneva, v gospodinjstvu pa zato odložljive porabe prestavimo na manj obremenjen čas. Bivamo v skupnosti. Skupnost je velika, ogromna, tudi raznolika in dogovoriti se je težko; brez dogovorov pa je nemogoče. Zares kakovostno življenje lahko živimo samo z dobrimi dogovori, brez dogovorov pa bomo obsojeni na ostajanje v omejenosti.

Promet

Promet je dober primer potrebe po družbenih dogovorih. Ceste, po katerih se pomikamo, so skupne za nas vse. Kot družba imamo torej eno skupno transportno infrastrukturo. Dalje to infrastrukturo uporabljamo hkrati in se torej srečamo na neki točki ob istem času. Imamo pravila, da v eno smer gremo po desni, v drugo pa po levi (kar, mimogrede, velja tako za motorna vozila na osrednjem cestnem pasu kot tudi za kolesa in druga sorodna vozila po kolesarskih poteh). Imamo pravila, da ob rdeči luči počakamo, zelena pa pomeni, da lahko nadaljujemo z vožnjo oz. s potjo. Si zamislite, da bi si pravila postavili vsak po svoje?

Na področju prometa je tu še trajnostna mobilnost. Za tradicionalno mobilnost velja, da je pomembno, da nas prevoz odpelje od točke A do želene točke B. Temu lahko dodamo še željo, da gre za čim krajši oz. zmerni čas vožnje. Vstop v trajnostno mobilnost pove, da želimo imeti prevoz, ki nas bo od točke A do točke B peljal redno in ki ga bomo lahko uporabljali še vrsto let, če je mogoče kar neskončno v času. Če je zaloga goriv omejena, pomeni, da nismo našli trajnostne rešitve, saj bomo enkrat prišli do točke, ko bo goriva zmanjkalo. Če naš prevoz od A do B spreminja naravno okolje in nam te spremembe rušijo druge življenjske dejavnosti, ponovno pomeni, da je naša rešitev netrajnostna. Odločitev za trajnostno mobilnost je prav tako primer družbenega dogovora.

Kritičnost neetičnosti in kršenja družbenih dogovorov

Osebne odločitve so za nas vse svobodne. Izbiramo si, s čim se bomo v življenju ukvarjali, kje bomo živeli, s kom se bomo družili ali v kakšne družbe bomo vstopali, kaj bomo jedli in pili, kakšen odnos bomo vzpostavili z osebo zraven nas in podobno. Druge odločitve so tiste, ki se tičejo tudi drugih. Če se s skupino ljudi dogovarjamo za lokacijo dopusta, se dogovorimo skupaj. Če smo del organizacije, je smiselno, da si način dela in vizijo našega delovanja določimo skupaj, saj se tiče vseh (izjema so tradicionalna podjetja, kjer vodje delujejo po transakcijski miselnosti). Vsaka vsebina življenja torej s svojimi značilnostmi določa način ravnanja. Osebne vsebine so naše lastne, v skupne se vključuje več dejavnikov, več interesov.

Vsaka skupnost potrebuje vizijo. Če želimo dobro živeti, potem moramo razviti določen sistem. V sistemu je več delov, ki vsak opravlja svojo nalogo, vsi deli tega sistema pa morajo delovati v skupni smeri; temu je namenjena vizija. Ko se oblikuje vizija, je potrebno, da smo v odločitev vključeni vsi, ki se jih tematika tiče. Tam se oblikuje ideja o naši prihodnosti, o načinu življenja, načinu delovanja, o odnosih in o tem, kako bomo obravnavani; o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Vizija, ki ne odgovarja na vsa nujna vprašanja ali ki ni vključila ljudi, ki se jih tiče, ni dobra, ni ustrezna vizija. Ko pa ima družba zastavljeno svojo vizijo, je potrebno spoštovanje. Od spoštovanja in upoštevanja te vizije je namreč odvisna kakovost naših vsakdanjih življenj!

Kršenje družbenih dogovorov pomeni, da nekdo “naš voz vleče v nasprotno smer”. Če na primer kot družba prepoznamo vlogo in pomen družbene vključenosti, potem je vključevanje ljudi preprosto nuja in obveza vseh v sistemu. Mediji v takšnem sistemu morajo biti kritični do praks nevključevanja. Vodje morajo biti usposobljeni v tem in usmerjeni proti temu, da vključujejo člane organizacije v odločitve in v aktivno sodelovanje. Poslovnež, ki na ta način ne zna ustvariti dobrega poslovnega rezultata (in na primer finančne rezultate zgradi na prevarah in na izkoriščanju ljudi kot delovne sile), naj bo jasno označen kot neuspešen, saj očitno nima znanja in spretnosti za današnji čas in za to, kar smo si kot družba zadali za uspeh.

O modrosti …

Osebna izbira je povsem osebna izbira. Lahko jo spremljamo, lahko jo vidimo, lahko iz nje spoznavamo osebo, ki je pred nami, predvsem pa je naša naloga, da jo spoštujemo. Družbena izbira je nekaj drugega. Vključuje več ljudi in rase na temelju zavedanja, dejstva, da svet delimo z drugimi, da torej sobivamo in da potrebujemo pravila. V socioloških vsebinah ter v našem razmišljanju o družbi in odnosih ni receptov; modrost je tista, ki je potrebna, da vemo, v katerem območju se v danem trenutku, z dano odločitvijo ali dejanjem ukvarjamo. V osebnih odločitvah je prav, da sledimo svoji svobodi, v družbenih pa je pomembno, da vidimo vključenost drugih.

Odločitve niso tako zelo enostavne, da bi lahko bile kar preprosto instinktivne in da bi bile to teme, o katerih se ni potrebno učiti. Odnosi in družba so del življenj, in znanje o tem del znanja, ki ga premore človeštvo. Vprašanje je le tisto izhodiščno: kako močno cenimo družbene izkušnje? Kako zelo pomembne so te teme? Dovolj, da se postavi ob bok karieri, financam in tistim najbolj temeljnim vsebinam, ki jih poudarjamo v družbi in s katerimi opisujemo oz. vrednotimo uspešnost?

Nekaj preprostega, a hkrati zares velikega, kar lahko damo drugi osebi. Transparentni pogovor pomeni pogovor, v katerem drugi osebi enostavno pustimo in dovolimo, da o sebi pove, karkoli pač ima v sebi oz. karkoli že želi povedati. Naj gre za misli ali občutke, te ali druge oblike, pomembno je, da preprosto odpremo besedam prosto pot. Največja vrednost takšnega pogovora je v tem, da vse, kar se dogaja v nas, začnemo dojemati kot nadvse normalno in človeško. Tako bomo namesto potlačevanja začeli različne vsebine v sebi naslavljati, razreševati in razvijati; namesto negativnega odnosa bomo do sebe v celoti lahko razvili pozitivni odnos – in se začeli celostno sprejemati.

Tišina in poslušanje

Osebno mi je izredno blizu avtentičnost ljudi. Če povem malo drugače: v medosebnih stikih ne maram ocenjevanja ali vrednotenja. Za osebo pred sabo želim in upam, da pove čim več o sebi, ne glede na to, kakšno zgodbo oz. osebno pot ima. Več kot oseba deli, več kot o sebi razkrije, več vidim v takšnem odnosu zaupanja in lažje se mi je s to osebo pogovarjati.

Vzhodnjaki imajo kratek besedni rek, ki ga v angleškem jeziku izražajo z zapisom: when the mind gets quiet, the soul speaks. V slovenskem jeziku lahko to prevedemo na primer v: “ko misli utihnejo, spregovori duševnost”. Človeško telo je zgrajeno z dolgim procesom evolucije in vse misli, vse vsebine v nas, ki so pomembne, prav zares silijo oz. iščejo svojo pot na površje in svojo pot do izraza. Ko čutimo nervozo, ko smo na primer v stresu, je odmik od ciljev, od nalog, od vsega, kar smo si sami zavestno postavili, vse, kar potrebujemo, da izvemo, kaj nas dejansko bremeni.

Pri spoznavanju avtentičnosti, torej tiste zares pristne resničnosti človeka pred mano, sam zato rad uporabljam tišino. Če namreč sam aktivno izražam svoje misli in napletam naslednje teme, potem bo pogovor v prvi vrsti izražal mene. Če želim zares vedeti, kaj je v osebi pred mano in kaj želi ta oseba sama od sebe izraziti, kaj je na primer njen trenutni izziv ali močna misel, močen občutek v njej … je treba preprosto počakati in pustiti tišini, da naredi svoje.

Vse je človeško

“Imam borderline” in “imam narcisoidno osebnostno motnjo”. “V sebi v teh trenutkih čutim ogromno agresije, jeze, celo besa.” “Ne vem, kaj je smisel vsega; razmišljam o samomoru.” “Sem sebična, egocentrična oseba; v izbirah, v stvareh, ki jih delam, preprosto ne razmišljam o drugih.” In tako naprej.

V pogovorih 1 na 1 sem slišal že veliko takšnih težkih besed. Ko sem se na to odzval z odprtostjo, bodisi s kratkim besednim komentarjem “ok …” ali pa s kakšno tovrstno telesno kretnjo, se je v osebi pred menoj naenkrat sprostilo ogromno breme. Vsi ti posamezniki, verjetno redko s takšno priložnostjo, so nato želeli povedati ogromno o sebi. Najdaljši izmed pogovorov je trajal 14 ur: od 19h zvečer do 9. ure naslednje jutro!

Skrivanje iz “muhe” naredi tistega dobro poznanega “slona”. Neizrečene vsebine se kopičijo. S skrivanjem damo tem mislim negativni signal, jih ne naslavljamo, jih ne razrešujemo. Skrivamo jih tudi pred seboj, saj jih po naše sploh ne bi smelo biti. Odprtost in pozitiven odnos začne ravno obraten postopek in iz vsega skupaj ustvari sprejemanje. O mislih lahko tako spregovorimo, lahko razrešujemo probleme, lahko razvijamo ideje in tako dalje. V osnovi mislim da velja nekako tako: če o nečem ne spregovorimo, ni veliko možnosti, da bomo to kdaj zaživeli.

Površina proti globini

Vajeni smo raznih družbenih pritiskov. Med nami imamo precej skrivanja, zavednega in nezavednega, dosti igranja. V nas samih je tudi veliko mešanih občutkov, veliko dvojnosti (in pristnost, avtentičnost še ni pravilo). Dejanje ni nujno izraz osebne identitete nekoga, ni nujno “prva izbira” posameznika, temveč lahko gre tudi za izraz nejasnosti, nerazumevanja, pritiska. Beseda lahko ima za sabo različne zgodbe.

Včeraj sem pri brskanju po spletu zasledil zgodbo o izraelskem vojaku. V vojski je imel vlogo “rušilca” stavb in druge palestinske infrastrukture. Med služenjem in medtem, ko je bil na bojišču, je na družbenih omrežjih objavljal kratke videe rušenja, ki ga je izvajal in ga predstavljal kot zabavo. Vojak je bil nato poškodovan ob srečanju z nasprotnimi silami. Bil je poslan nazaj v Izrael, da okreva po poškodbah, saj svojega dela ni več mogel opravljati. Po času za okrevanje je dobil nov vpoklic, da se ponovno pridruži izraelski vojski.

Sam pogled na objavljane videe se mi je zdel grozen, uživanje ob takšni dejavnosti nekaj nepredstavljivega. Vendar pa zgodba dobi povsem drugačen ton in oseba povsem drugačno sliko, ko se pokaže nadaljevanje. Vojak je namreč ob vnovičnem vpoklicu “na to zabavo” storil samomor. Njegova mama je opisala drugačno sliko vojaka – osebe, ki po svojem času na bojišču ni več zmogla druženja z lastnimi otroci, ni zmogla iti v službo in se osredotočati na dnevne navade. In osebe, ki si očitno ni znala predstavljati, da se vrne nazaj.

Če nas zanima oseba, nas zanima resnična oblika. Sporočila, ki jih oseba poda zaradi jasnosti, ne pa zaradi nejasnosti misli; zaradi občutka svobode in možnosti izražanje, ne pa zaradi občutka pritiska in nujnosti po točno določenem odgovoru ali odzivu.

Ideja povezovanja ali združevanja različnosti je pri meni precej naravna. Zdi se mi, da je drugačno ravnanje ali nek neznan način delovanja znak tega, da ima oseba v sebi druge misli, mogoče razumevanje kje tam, kjer imam sam razumevanje (ali pa obratno), da je bila deležna drugačnih besed in napotkov ter da najbrž gleda v določene druge smeri. Če vse skupaj strnem, ustvarjanje stika z drugačnostjo pomeni mojo osebno rast in razširitev mojih misli, najbrž pa enako velja tudi za drugo osebo.

Trud za ustvarjanje takšnih stikov je ravno zato prav poseben. Z razmišljanjem, da ima vsako dejanje, vsaka oblikovana miselnost za sabo svojo zgodbo, vrednotenje oz. dajanje oznak pogosto nima pravega smisla. Če je vsako osebo moč razumeti, potem nerazumevanje preprosto pomeni le pomanjkanje širine v nekem delu mojih misli. Da razumem to osebo, me torej čaka učenje, poslušanje, kar je zares dobra sila in zame močen motiv. Vendar pa je vse skupaj paket, v katerem so tudi zahtevni deli.

Halo učinek

Veliko ljudi ne razmišlja enako kot jaz. Z mojega vidika se nekako vedejo, kot da so “na štoparici”. Prvi vtis, prvo dejanje osebe jim pove veliko več, kot pove meni. Zame je eno površina, eno torej neko trenutno dejanje, drugo pa oseba, ki je za njim. Če ocenim dejanje v hipu, potem pride do neskladja. Dejanje namreč vrednotim po tem, kaj bi pomenilo, če bi ga naredil jaz sam ali pa neki ljudje, ki so del mojega rednega življenjskega okolja; ne vem pa, kaj pomeni s strani te določene osebe, saj je ne poznam.

Halo učinek je poimenovanje, ki se v teoriji uporablja za tovrstno ocenjevanje oseb na podlagi prvega vtisa. Za dejanja, ki jih delamo, ni nujno, da imajo vedno prav posebno opredelitveno vrednost; da nas torej zares dobro predstavljajo. Lahko so plod trenutnega počutja, lahko so plod ne toliko jasnosti, pač pa nejasnosti naših misli, plod negotovosti vase in podobno. Občutki, kot je na primer omenjena negotovost, pa so trenutni ali začasni: lahko se razrešijo v nekem času, lahko se sprostijo, ko ljudi okoli sebe malo bolje spoznamo – niso torej trajni in potemtakem niso del naše identitete, mar ne?

Čemu ustavljanje?

Ustavljanje v odnosu, v stiku z drugačnostjo, je zame kot beg pred osebno rastjo. Z osebo pred sabo končaš pogovor ali kar odnos zato, ker nečesa ne razume enako (dobro), kot ti sam. Ali pa je zato, ker imamo sami v sebi isti strah, iste nepopolnosti kot oseba pred nami in se bojimo, da bi e pokazale? Ne najdemo prave besede oz. se tudi sami v položaju osebe pred nami ne bi prav zare dobro znašli? Karkoli že je, takšno ustavljanje je beg pred osebno rastjo.

Ne samo osebna rast, tudi boljše izražanje samega sebe. Eden temeljnih virov osebne avtentičnosti, t. j. živeti življenje najbolj skladno z lastno naravo, je stik z drugačnostjo. V takšnih trenutkih, ko spoznamo neke povsem drugačne pristope k življenju, se zares zavedamo tega, v kakšnem okolju smo zrasli, kdo so bili ljudje okoli nas, kakšne besede in napotke smo prejeli; do tega so namreč preveč naravni, logični oz. “edino, kar poznamo”. Ne gre se torej le za odnos do drugega in (spet) pravično obravnavanje, sprejemanje, temveč tudi za lastno samozavedanje in razvoj lastnega življenja.

“Preprosto ni ujemanja”

Menim, da bi v večini primerov bilo bolj resnično, če bi rekli: “nimam želje in pripravljenosti zato, da te spoznam in razumem” ali pa “nisem pripravljen toliko vložiti”. Če ima vsaka trenutna realnost v resnici za seboj svojo zgodbo, potem je vedno možno to zgodbo tudi spoznati. Spoznanja nam dajo razumevanje; razumevanje besed in dejanj ter razumevanje njihovih sporočil.

Neujemanje je zame nekaj drugega, kot tisto, kar po navadi pravijo drugi. V neujemanju zame gre za odsotnost želje, nepripravljenost osebe na pogovor, na iskrenost. V takšni situaciji se medsebojno razumevanje ne more razviti in spoznavanje osebe tako ali tako ni mogoče. Medtem pa različnost ali drugačnost v glavnem nista argumenta za to, da bi obstajalo neujemanje. Vse skupaj se gre le za pripravljenost ali nepripravljenost spoznavati osebno zgodbo. Na koncu me razmišljanje vodi do točke, da je ujemanje predvsem predmet dajanja časa in prisotnosti želje: po odnosih, po osebni rasti, morebiti po pravični obravnavi ljudi okoli sebe?

Kakšen mora biti odnos? Kaj je prav in kaj narobe? O tem lahko razmišljamo v smislu družbenih pravil in norm. Lahko razmišljamo o tem, kaj je prav in kaj narobe, kako bodo drugi okoli nas dano vedenje pospremili, kaj bodo rekli in tako dalje. Lahko pa sledimo misli, da se vsak odnos oblikuje med dvema osebama in da se oblikuje tako, kot to najbolj ustreza obema. Če imamo tisto prvo, striktno predstavo o tem, kaj mora odnos biti, potem je razumljivo, da tega ne moremo tvoriti z vsakim. Če pa pogledamo proti tisti drugi različici miselnosti, pa lahko najdemo potrebno usklajenost z zares veliko ljudmi okoli sebe. Usklajenost, ki ohrani tako nas in našo osebno identiteto, kot tisto od druge osebe. Z ljudmi, ki so tudi precej drugačni od nas.

Zaključek

Zakaj tema raznolikosti? Po eni strani lahko spet opozorim na temo sprejemanja ljudi, na občutek pravičnosti ali nepravičnosti v družbenih interakcijah, ki se tvori v posamezniku; torej za skrb za naše družbene izkušnje. Po drugi strani se lahko vrnem na zapis o pomenu raznolikosti v sodobnem svetu, ki jo potrebujemo, saj imamo sistem razčlenjen na različne vloge: eni so učitelji, drugi so zdravniki, pravniki, športniki, kulturniki, programerji in tako naprej. Lahko se obrnem še k tretjem argumentu o planetarnih migracijah in sobivanju z drugače mislečimi; tudi iz vira tega, da izhajajo iz drugega dela sveta, lahko celostno povsem drugačne kulture in načina življenja.

Povezovanje ali združevanje različnosti – je to (v tej družbeni, sociološki perspektivi) temelj uspeha? Temelj (tudi) kakovostnega življenja, grajenja dobrih organizacij, izmenjave znanja, sodelovanja različnih sektorjev, ohranjanja komunikacije med generacijami (in ne izključevanje ter osamljenost starejših) in drugih elementov življenja. Povezovanje ali združevanje različnosti je konec koncev spretnost in odločitev. Križišče, točka odločitve, v kateri se odločimo za da ali pa za ne.

Tokrat pišem o zmagi ega nad resničnostjo. Pišem o pogovorih, ki se končajo, preden sploh doživijo svoj pravi začetek; o oznakah, ki so izrečene, mnenjih, ki so oblikovana, ter obsojevalnih pogledih, ki so usmerjeni, še preden zares karkoli vemo o človeku, ki so mu ti namenjeni. Naslavljam pomanjkanje odprtih misli in prevlado osebnega ponosa, pomanjkanje poslušanja in pozornost za druge ter prevlado samoveljave, odsotnost skrbi za medčloveške družbene izkušnje in mogočno željo po pravilnosti, celo večvrednosti lastnih načinov. V danih situacijah v stiku oseb eno stran premami ego in nepripravljenost reči “ne vem, ne razumem”, druga stran pa je zato deležna nepravične obravnave.

Lasten ponos ali resničnost – kaj je pomembnejše? Ko je v stiku z drugo osebo prisotna negotovost, je pomembneje odnesti celo lastno kožo ali biti pravičen do druge osebe? Se je potrebno odločiti za eno stran ali pa si lahko mogoče nelagodje negotovosti razdelimo?

Prehitro sklepanje

Predsodek bi na kratko opisal kot prehitro sklepanje. Osebo pred nami lahko poznamo le nekaj trenutkov, poznamo le dejstvo ali dve, vidimo manjše znamenje, potezo ali drug signal, in že si ustvarimo mnenje o tem, kdo je oseba pred nami in kakšne so njene značilnosti. Osebe za to potezo v resnici ne poznamo in vse, na kar pri tem stavimo, so naša osebna predvidevanja, hipoteze, ideje o tem, kaj bi lahko bilo ali za kaj naj bi se šlo.

Je to dovolj? Je ta pogojna možnost, ta ideja v naših mislih dovolj, da oblikuje odnos, ki ga gojimo do neke osebe? Da določi naš pogled, naše besede, naš celosten odziv? Na slišane besede se moramo odzvati; bodisi v lastni notranjosti razumeti, kaj so pomenile, bodisi z oblikovanjem našega lastnega odgovora na to. Ta odziv nas torej oblikuje, oblikuje naše misli, naše razmišljanje, pa našo samozavest, samopodobo, naš odnos do družbenih izkušenj in ljudi v splošnem smislu.

S tem, ko se prepustimo predsodku, zaščitimo sebe in ukvarjanje z bremenom prepustimo drugemu. Sebe razrešimo odgovornosti pravične reakcije, t. j. poslušanja, pozornosti, poskušanja razumeti, ter pustimo, da trud v celoti vloži druga oseba.

Občutek (ne)pravičnosti

Ob rednem prestavljanju na zgodovinske dokumentarne kanale je srečanje z dokumentarnimi filmi o tragedijah druge svetovne vojne pogost dogodek. Čeprav je v preteklosti človeštva veliko zgodb, ki kažejo na veliko moč družbenih izkušenj, je ena iz tega zgodovinskega dogodka še posebej izstopajoča.

Gre se o Adolfu Hitlerju. Nemški voditelj in (recimo mu) glavni ideolog svetovne vojne. V tem razmišljanju se ne bom spuščal v podrobnosti; je pa verjetno vsem dobro poznan njegov negativen, sovražen odnos do judovskega prebivalstva. V svojih zapisih in (po)govorih je večkrat omenjal dogodek iz otroštva, za katerega se zato predvideva, da ga je posebej zaznamoval in bi kaj lahko bil pomemben zametek ustvarjenega sovraštva. Gre se za kritiko, za zaznano neprimerno komentiranje njegovega učitelja umetnosti. Hitler je bil sam (v mladosti) velik navdušenec nad umetnostjo. Predvidevamo lahko, da se je z njo močno poistovetil ter jo razumel kot del sebe. Sebe, mogoče, razumel kot umetnika, kot naravnega ustvarjalca danih izraznih oblik. Kritika, ki je bila mogoče tudi zares izrečena neprimerno ali ležerno, z neupravičeno slabo voljo, je kaj lahko bila primer predsodkovne obravnave in s tem nepravične družbene izkušnje.

Predsodki so velika družbena sila. Jasno je, seveda, da zadostnih opravičil za ravnanje, kot ga je bilo deležno človeštvo v času druge svetovne vojne, preprosto ni. Zapisani primer pa, kot številni drugi, jasno govorijo o tem, da so naše družbene izkušnje brez dvoma izjemno pomembna družbena sila. Da oblikujejo našo miselnost in naše vedenjske namere, naša ravnanja in cilje, ki si jih zadamo v življenju; da nas oblikujejo nadvse celostno. Dogodek, ki je tako močno ostal v Hitlerjevem spominu, je zares moral imeti posebno vlogo pri oblikovanju njegove psihe.

Zaključek

Ko v družbenih situacijah ego zmaga nad resničnostjo, nastane občutek nepravičnosti z vsemi svojimi posledicami. Smo v dobi zvezdništva, v dobi, ko je popularno biti močen, odločen in se ne meniti za druge ljudi okoli sebe. Smo v dobi, ko je ignoriranje sveta okoli sebe ali hladnost do doživljanj drugih pri mnogih videno kot osebna moč (namesto nemoč). Moje misli menim, da so jasne: družbene izkušnje štejejo in štejejo veliko, prav vsi pa moramo prevzeti del odgovornosti zanje.

Predsodki pomenijo sodbo namesto poslušanja in prinašajo razdvajanje namesto povezanosti. So uničujoča sila. Se lahko naučimo gledati skozi oz. preko njih?

Zrcaljenje je komunikacijska veščina. Pomeni spretnost, da v komunikaciji tako miselno kot čustveno zaživimo perspektivi osebe. O izzivih razmišljamo z njenimi pogledi in idejami, korake izbiramo z njenimi načini in spretnostmi ter tako dalje. Pri zrcaljenju svoje notranje vsebine za določen čas pustimo ob strani in vstopimo v svet druge osebe.

Govoriva o meni ali o tebi?

Komunikacija je srečanje dveh svetov. Ta svetova vsebujeta veliko sestavin: misli, čustva, pretekle izkušnje, priljubljene navade in načine dela, oblike komunikacije in tako dalje. Del družbene inteligence je prepoznavanje tega, v katerem od svetov se v nekem trenutku nahajamo in kateri nabor teh sestavin je zato relevanten.

Komunikacijske veščine so temeljni del kakovosti naših družbenih izkušenj. Zgradijo nam sposobnost udejanjanja idej in občutkov, kot so sprejemanje in spoštovanje. Ko nekaj takega uspemo vnesti v naše naravno delovanje, so naši pogovori odprti in enostavni ter lahko stečejo z malodane komerkoli. Izražati lastne ideje, govoriti o lastnih ciljih in razmišljati o tem, kako jih izpolniti – če ob takšnih sporočilih dobimo ustrezen odziv, ki temelji na vseh predhodno podanih sporočilih, potem je takšna komunikacija prijetna in teče naravno.

Jasno prepoznavanje tega, da smo celostne osebe, ki živimo po svojih življenjskih smernicah; da nasprotno mnenje druge osebe ne pomeni nič posebnega za to, kako mislim jaz in kaj bo moja naslednja izbira v življenju; je dobra podlaga k temu, da bomo imeli z ljudmi okoli nas dobre pogovore in kakovostne odnose. Govoriva o meni ali o tebi? je pri tem vodilno vprašanje, ki zgovorno sporoča, da je pogovor med dvema osebama izmenjava med enim in drugim svetom, pri čemer pa je pomembno, v katerem se nahajamo v posameznem trenutku.

Pomen zrcaljenja

Komuniciramo lahko na več načinov. Naše komuniciranje lahko ima strukturo, ki je zgrajena na takšnih zelo pomembnih in pomenljivih temeljih, lahko pa je povsem naključna. Učiti se komunikacije pomeni ponotranjanje teh temeljev in vnašanje te strukture v naš vsakdan in vsakodnevne pogovore. Z nespretno komunikacijo lahko izpademo kot nespoštljivi ali nesprejemajoči, celo kot agresivni (četudi je naš osebni namen lahko pozitiven). Lahko se počutimo odtujene, izključene, nesprejete, le ker ne izbiramo pravega načina za izraz naših sporočil.

Torej … učite se komunikacije, zavedajte se “svetov” in drugih temeljev, pa bodo pogovori lahkotnejši, besede prijaznejše, občutki lepši in odnosi veliko trdnejši.