Še naprej sem pri tematiki kulture in vrednot. Še naprej sem pri izbirah, ki se nam zdijo samoumnevne, povsem naravne, kot da gre za univerzalno pravilo in da druge možnosti tako ali tako ni. Izbirah, ki pa so v resnici širše in so pokazateljice naših vrednot.

Investiranje

Kam vložite svoj denar? Če bi vlaganje svojega denarja izbirali delnice, bi izbrali tisto, katere vrednost bo po vašem mnenju najbolj rasla. Torej delnico, pri kateri imate največjo možnost plemenitenja vašega vložka: ima trenutno relativno nizko ali zmerno vrednot in bo (enkrat kaj kmalu) poskočila nekam precej višje. Poimenujmo to malo bolj “po poslovno”: sledili bi maksimizaciji premoženja.

Za kaj podjetja delujejo? Ena od teorij pravi, da zato, da maksimizirajo premoženje lastnikov. V primeru vlaganja v podjetja in nakupa delnic, vi postanete delni lastniki tega podjetja. Po tej t. i. teoriji delničarjev ali angl. shareholder theory, bo podjetje uspešno takrat, ko ustvarja dobičke in ko s tem vrednost podjetja raste. In če vlagate zato, da bi se vaš vložek oplemenitil in kaj najbolj zrasel, so to podjetja, ki so za vas bolj oz. najbolj mamljiva.

Druga teorija je t. . teorija deležnikov ali angl. stakeholder theory. Deležnik je vsaka oseba ali skupina, na katero delovanje podjetja vpliva. Podjetja, ki delujejo po principih teorije deležnikov, želijo ustvariti kar se da veliko vrednost za vse svoje deležnike. Torej, želijo, da stranke dobijo dobre, kakovostne izdelke, da se zaposleni dobro počutijo in osebno razvijajo, da imajo dober odnos z institucijami, kot so šole, organi lokalnega upravljanja in druge, da imajo dober odnos z javnostjo, pozitiven vpliv na okolje itd.

Torej: kam bi vložili svoj denar?

Namesto neomejenosti opredeljeni cilji

Recimo temu, da vam želim predstaviti en delček kulture namena. Življenjske miselnosti, za katero velja redna navada tega, da se vprašamo vprašanji Zakaj? in Kaj je namen tega?

V tej kulturi ima posameznik svoje finančne cilje opredeljene. Koliko denarja potrebujem, zakaj ga potrebujem, kakšen mesečni prihodek in velikost premoženja mi pomenita varnost in stabilnost, kaj potrebujem za kakovostno življenje in osebno zadovoljstvo. Posameznik torej razmišlja, da ima denar oz. imajo finance (kot vsak drug element življenja) svoj jasen namen. Iz tega pa izhaja tudi, da obstaja precej jasna številka, ki ta namen izpolnjuje.

Obstoj te številke pomeni veliko razliko. Pomeni, da smo se prestavili stran od shareholderske miselnosti, po kateri je treba premoženje maksimizirati. Ko razporejamo svoje premoženje, ga želimo na primer ohranjati ali pa doseči neko zmerno povečanje tega premoženja. Namesto, da bi želeli vso vrednost ustvariti na finančnem področju (teorija delničarjev), se lahko odločimo, da želimo vrednost ustvariti širše (teorija deležnikov). Odločamo se torej po drugih motivih (t. j. po drugih vrednotah): Kaj bo to podjetje storilo z denarjem, ki ga dobi od mene? Kako se bo obnašalo do zaposlenih, do lokalne javnosti, do okolja, do etičnih problemov in vprašanj? Kako bo uporabilo moč?

Etično investiranje, etični nakupi

Don’t look up je film posnet v letu 2022. Proti zemlji prihaja komet, ki bo uničil življenje. Približuje se našem planetu, znanstveniki nanj glasno opozarjajo, komet je viden že tudi s prostim očesom in pogledom v nebo, vseeno pa določeni posamezniki uspejo prepričati ljudi, da svoj pogled držijo stran od neba; kot da je “tisto tam gori, tisto povsem jasno vidno,” nekakšna manipulacija.

Mislim da v današnjem svetu pomen etike ne more biti več vprašljiv. Ne more več biti označen za nek koncept striktno omejen na “pravljične misli idealistov”, saj ne moremo mimo vplivov neetičnosti, pa četudi smo osredotočeni zgolj na naše lastno življenje. Kam dam svoj denar? Katera podjetja podpiram? Čigave izdelke kupujem? Čigave storitve uporabljam? Komu dajem svoj glas, svojo pozornost? Kaj bo ta (npr. podjetja ali slavni posameznik) s tem denarjem, s prejeto močjo (v takšni ali drugačni obliki) naredil?

Se vprašate takšna vprašanja? Mislim, da je čas za to. Da je čas za kulturo namena.

Harmonija um-telo-duša. Zame osebno dolgo časa zelo abstraktna, zelo neoprijemljiva misel. Pripisoval sem jo vzhodnjaškem svetu, ki je v več različnih delih drugačen od našega, in mogoče malo oddaljeno od naših navad in idej, ki jih iščemo o življenju in nam pomagajo na poti izzivov. Vseeno pa se pogled spreminja.

Duša in spiritualnost postajata vedno bolj konkretni; na primer v preprostem vprašanju zakaj? in poznavanju namena in pomena stvari, ki jih delamo (tako vlaganje našega časa v dano stvar ohrani smisel). Telo tako ali tako slej kot prej pokaže, da je zanj potrebno dobro skrbeti, saj brez zdravja in telesne moči ni mogoče praktično nič. Bolečina vpliva na presojo, vpliva na počutje, na energijo za osebne projekte. Um je tisti, ki vnaša racionalnost, racionalnost pa je trdna, jasna (vedno ohranja eno in isto podobo, medtem ko čustva nihajo) ter je vir stabilnosti v življenju.

Pomen te notranje harmonije se mi torej razkriva, rad pa bi se posvetil točno določenemu delu. In sicer navezi um-duša.

Duša

V nas so različne potrebe. Bodisi v ljubezni in drugih odnosih, ko si želimo takšnega ali drugačnega stika z neko drugo osebo. Bodisi v smislu dela, da želimo ustvariti nek doprinos, zagotoviti pravičnost ali drugo podobno. Lahko gre seveda tudi za druge vsebine; izpostaviti želim notranje sile, kot so hrepenenja, sanje, notranje potrebe, ki se izražajo v različnih oblikah.

Sledenje tem je potrebno. Mogoče kultura sicer temu ni dovolj naklonjena in želimo včasih predstaviti te vsebine kot manj vredne ali manj relevantne – neizpolnitev bo vodila v izgorelost (ali vitalno izčrpanost), v čustveno izčrpanost (ki se bo na primer videla v razvoju cinizma pri posamezniku) ter v druge posledice. Če temu ne sledimo, pač sledi določen občutek izpraznjenosti in odsotnosti smisla.

Izziv je verjetno takrat, ko logika govori proti temu. Ali pa celo samo takrat, ko za to ni miselne podpore. Tukaj zame pride do situacije, ki jo lahko poimenujemo z besedami iz vzhodnjaškega opisa notranje harmonije. Situacija se nanaša na navezo um-duša. In tukaj en del tega ravnovesja manjka.

Um

Imam logiko. Razumem in znam opisati z besedami. Znam … argumentirati.

Čustveni vzgibi so po naravi iracionalni. Čutimo določeno silo, lahko ji rečemo želja ali hrepenenje, ne znamo pa (nujno) pojasniti, zakaj. V osnovi je to seveda povsem dovolj, da se upoštevamo in sledimo tem vzgibom in na ta način naši lastni celostni samoizpolnitvi. Se pa lahko kdaj tudi zaplete. Kaj ko pride do konfliktnih situacij, ko ta pot do izpolnitve ni prosta? Obstaja določeno nasprotovanje, ki se lahko pokaže v različnih oblikah. Obstajajo mogoče neposredne kritike ali pa zgolj nasprotujoče mnenje v splošni kulturi ali miselnosti ljudi okoli nas. Mogoče gre zgolj za povsem napačno interpretacijo naših hotenj s strani drugih – vseeno pa to pomeni, da stanje (lahko) v nas ustvari notranji nemir.

V tej točki sam vidim veliko vrednost v vzpostavljeni harmoniji. V tem, da vložimo potreben napor ter da vsebino duše povežemo in podpremo z močjo uma. Svoja lastna hotenja si lahko razložimo in opišemo z razumom. Vsebinam čutnih sil lahko damo besede, s čimer bomo tem veliko lažje sledili; v primeru nasprotujočih argumentacij bomo pač tudi mi imeli svoje, ki nas podpirajo. Sledenje osebni samoizpolnitvi je tako veliko bliže in veliko lahkotnejše.

Zaključek

Splošna kultura ali miselnost družbe lahko ima različne podobe. To nas usmerja v smer, ki je s to kulturo skladna; notranja težnja po tem, da bi izbrali drugačno pot pa lahko naleti na notranji nemir, vzbujanje strahov, tudi večje stiske. Grajenje harmonije med dušo in umom verjetno ni recept, ki bi ga vzeli in skušali uporabiti za vsak delček naših notranjih vzgibov. V tistih, kjer se soočamo z nasprotovanjem in stisko, pa je vsekakor način, ki nam lahko pomaga podpreti naša lastna hotenja in nas v življenju (v zasledovanju osebnih vrednot in prepričanj, sledenju osebni samoizpolnitvi) naredi precej močnejše.

Oddaja prostora je poslovni dogovor med lastnikom stanovanja in najemnikom. V izmenjavi bosta stremela vsak k svojim interesom in tako, po denarni plati, imela nasprotujoče cilje: najemodajalec želi čim višji ceno, najemojemalec čim nižjo. Seveda, gre za logične zaključke. Kaj pa če niso? Kaj pa če je ta “absolutna logičnost” samo odsev sodobne miselnosti – samo pokazatelj značilnosti naše kulture (ki je torej ustvarjena in je zato lahko tudi drugačna)?

Kaj zares pomenijo vrednote?

Odnos (s komerkoli) je kompleksna vsebina. Med seboj imamo razna sporočila, osebna srečanja, smo na skupnih dogodkih, lahko komentiramo dejanja drugega in s tem medsebojno vplivamo na življenje drugega; veliko dogodkov, ki nas lahko veselijo, lahko žalostijo, jezijo ali frustrirajo. Če je naša vrednota kakovost življenja, v tem pa tudi kakovost odnosov, potem si želimo, da bi se tudi z najemnikom ali najemodajalcem dobro razumeli.

Če ima ta transakcijski odnos (torej denarna plat najema stanovanja) zmagovalca, torej če je eden od obeh vpletenih uspel tehnico prevesiti bolj na svojo stran, potem obstaja napetost oz. nezadovoljstvo na drugi strani. To lahko pomeni prisotnost nelagodja, od zavijanja z očmi do prej naštetih čustvenih reakcij, ki se poznajo v širokem naboru dejanj. Bistvo je, da se nelagodje v poslovnem delu odnosa pač preloži tudi na ostale nivoje ali plasti tega odnosa. Nastajajo lahko novi in novi konflikti, ki sami po sebi nimajo nobene prave osnove – vse samo zaradi zaznane ali občutene nepravičnosti v dogovorjeni denarni izmenjavi.

Kaj je kakovostno življenje?

Vprašanje je namenjeno vsakemu posamezniku posebej: kaj je kakovostno življenje za vas? Bi bili pri oddaji stanovanja zadovoljni (in se čutili uspešne), ko pri tej oddaji iztržete najvišjo možno ceno, ali pa, ko pri oddaji določite karseda pravično ceno? Enako se seveda lahko vprašate kot najemojemalec. Izbira je zelo preprosto vezana na osebne vrednote in na osebne poglede na kakovost življenja. Kaj vam je bistveno? Kje vidite vsebine, ki vam prinašajo zadovoljstvo in gradijo tisto, kar sami doživljate kot kakovostno življenje?

Uspešnost pomeni delati prave stvari. Pomeni izbirati in uresničiti vsebine, ki nam pomagajo uresničiti naše osebne cilje oz. nam pomagajo korakati v naši izbrani smeri. Ena izmed omejevalnih dejavnikov pri tem (ki nam torej zoža svobodo in nas, nezavedno, lahko omejuje pri osebnih odločitvah) je družbeni pogled na uspešnost. Je uspešen tisti, ki je na najvišjem položaju, ki je prvi na lestvici, ki je najbolj premožen? V resnici to nima odgovora. Uspešen je tisti, ki glede na svoje poglede, svoje vrednote, svoja prepričanja in drugo, kar ga opredeljuje, izbira in uresničuje prave stvari. Uspešnost je pač, vsaj v mojem pogledu, zelo subjektivna kategorija.

Zavedanje naše kulture …

Nezavedni avtopilot, za katerega sploh ne vemo, da je vključen, ali zares naša lastna izbira? Menim, da je to vedno zanimivo in dobro vprašanje. Na koncu se gre za kakovostno življenje in za izpolnjevanje tistega, kar nam dejansko, iskreno zares nekaj pomeni, ali ne?

Veselje do življenja. Ideja pozitivne psihologije je doseganje trajnega in stabilnega osebnega zadovoljstva v življenju. Obstaja sicer ena oblika, ko je to razumljeno napačno in sicer, da pozitivna psihologija pomeni osredotočanje (zgolj ali izključno) na pozitivne plati življenja. Uresničeno na primer skozi zapisovanje stvari v življenju, za katere smo hvaležni, ali udejanjanje takšnega razmišljanja skozi druge podobne navade, nas (lahko) vodi do tega, da se izogibamo žalosti, jezi in drugim težjim čustvom in občutkom. Ti so seveda normalen in vedno prisoten del življenja, ignoriranje in izogibanje pa vodi le v toliko slabšo ali kar izgubljeno sposobnost soočanja s temi platmi življenja.

Kakšna pa je drugačna razlaga pozitivne psihologije?

Ohranjanje rdeče niti

Izzivi so nekaj drugega, ko gre za lastne izbire. Če se ukvarjamo s stvarmi, ki niso zares naša izbira, se bomo borili z dvomi oz. razmišljanji, ali je to res prav, smiselno, dobro in podobno; če se ukvarjamo s tem, kar je naša izbira, se bomo borili z dejanskimi izzivi na poti uresničevanja le-tega. Če si želite boljših odnosov, potem delajte na odnosih. Če si želite smisla pri delu, potem se lotite prav tega. Če te želje obstajajo v vas, potem so resnične, smiselne in prave. Zadajte si jih, razumite jih in poiščite odgovore ter poti.

Zakaj? Vprašanje se pogosto povezuje z nekakšno abstraktno spiritualnostjo, vendar pa je spiritualna inteligence in tudi samo vprašanje nekaj zelo konkretnega. Zakaj izvajam neko dejavnost? Zakaj imam postavljene dane cilje? Zakaj k neki tematiki pristopam ravno na ta način? Spiritualna inteligenca pomeni sposobnost odgovarjanja na tovrstna vprašanja. V prizmi osebne izkušnje pa to pomeni poznavanje smisla, razčiščene dvome, mirne in čiste misli glede aktivnosti, ki nam polnijo dneve, osebno mirnost, osebno zadovoljstvo; in skupno gledano korakanje proti samoizpolnitvi.

Samoizpolnitev je rdeča nit avtentičnega življenja. Rdeča nit te miselnosti, ki jo predstavlja izraz joie de vivre ali veselje do življenja; in osnovni gradnik zadovoljstva, ki je zares lahko trajno in stabilno. Ne glede na zahtevnost izzivov se gre za izzive, ki so naši osebni, ki smo jih izbrali sami, in – najpomembneje – vemo, zakaj želimo iti čeznje.

Internalizirana regulacija

Dodajam še en izraz, ki veliko pove o vsebini osebnega zadovoljstva. Internalizirana regulacija pomeni sprejemanje odločitev in usmerjanje svojega ravnanja po lastnih kriterijih.

Kaj se nam zdi prav in kaj narobe? V bistvu ni potrebno iti veliko dlje od tega osnovnega vprašanja, da razumemo, kaj pomeni internalizacija regulacije (internalizacija pri tem označuje usmerjenost navznoter, druga beseda za regulacijo pa je uravnavanje [vedenja, izbir]). Vsebina, ki jo to naslavlja, so osebne vrednote, osebna prepričanja in drugi pogledi. Je to tisto, na kar se naslonimo, ko sprejemamo naše odločitve, ali pa v teh odločitvah prevaga zunanji pritisk; torej to, kar delajo drugi, kako razmišljajo in kako komentirajo ali bi komentirali naše odločitve (temu nasprotju pravimo eksternalizirana regulacija).

Velja kratek poudarek. Smo namreč pri osebnih odločitvah – teh, ki so naše lastne. Če smo npr. v poziciji odločevalca za večjo skupino ljudi, je seveda jasno, da se te odločitve tičejo vseh nas in je potrebno upoštevati vse druge.

Mnenja drugih govorijo (le) o njih. V resnici vsak komentar, vsaka beseda, ki jo nekdo izreče, govori o tej osebi. Bodisi gre za jasno izraženo osebno mnenje bodisi za neposredno kritiko ali hvalo našega vedenja, kar nekdo pove ali stori govori o tem, kakšno je osebno dojemanje te osebe. Za dojemanjem (ali percepcijo; ki je po definiciji osebna interpretacija dogodkov) se skriva ali pa tudi odkriva predvsem to, o čem ta oseba razmišlja, s čim se ukvarja, v kakšnem okolju živi ali kakšno miselnost pri sebi gradi. In, kot sporoča vodilna misel v odstavku, mnenja drugih, četudi kritična do nas, govorijo predvsem in prioritetno o ljudeh, ki jih izrečejo.

Zaključek

Zapis zaključuje nabor zapisov pod poglavjem z naslovom “Posameznik”. Celoten sklop je namenjen sporočilu o avtentičnem življenju ali pa kar o ideji razsvetljenega življenja. Na to vsebino pogleda z nekaterih vidikov, ki sem jih izbral (ali ki jih sam razumem) kot ključne.

Pomembno je zavedanje, da imamo možnosti v življenju odprte. Avtentičnost nas uči, da se lahko vrnemo nazaj k originalu (avtentično pomeni pristno, prvinsko, originalno), k temu, kar smo bili pred določeno (slabšo) lekcijo in se opredelimo ponovno. Še enkrat pa ponavljam drugo od osrednjih sporočil: z razumevanjem avtentičnosti lahko naredimo razliko med tem, da “smo, kar se nam je zgodilo, oz. da smo, kar sami želimo biti”.

Česar ne ozavestimo, to kopiramo. Bistvo avtentičnosti (lahko tudi rečemo ideje razsvetljenega življenja) je zavedanje in oblikovanje lastnih odločitev, načinov po dejanski lastni presoji. Zato se pri razvijanju avtentičnosti sprehodimo skozi pretekle izkušnje, da jih lahko z bolj odraslo glavo še enkrat premislimo. Zato želimo bolje spoznati nezavedni del nas samih. Nasprotje tega je avtopilot; v tem pa so zbrani vsi vzorci razmišljanja in vedenja, ki smo jih prevzeli nezavedno. In če se o nekem ravnanju, neki naši lastnosti nikoli nismo spraševali in odločali, potem smo jo preprosto od nekoga kopirali in zanjo ne moremo reci, da je avtentična.

Filmi, glasba, mediji, …

V filmih in serijah, ki jih gledamo, glasbi, ki jo poslušamo, v medijih in na družbenih omrežjih, na oglasih, … Vsepovsod lahko opazimo polno globoko zakoreninjenih vzorcev. Vzorcev, ki nam utrjujejo ali na nek način hranijo naše avtopilotske odzive, če se boste začeli ukvarjati z osebnimi tematikami, pa jih boste kaj kmalu začeli prepoznavati.

Na primer vedenja upadanja v odločitve drugih in želje po usmerjanju življenja drugih po svojih lastnih prepričanjih; normaliziranje ljubosumnega vedenja, ki ima (vsaj v mojem mišljenju) zelo malo ali pa nič skupnega z ljubeznijo in veliko skupnega z obsesijo; prikazovanje dominance nad drugimi in odločanja zgolj po svoji volji kot osebne moči ter prikazovanje upoštevanja drugih in težnje po sledenju pravičnosti kot osebne šibkosti; označevanje čustvenih stisk z različnimi oznakami in podpiranje predsodkov ter zavračanja in izločanja posameznikov v družbenih interakcijah; in tako naprej.

Gre se za veliko slabih vzorcev, ki so tako pogosti in vseprisotni, da jih začnemo normalizirati in tudi sami kopirati. Vzorcev, s katerimi se je težko (ali kar nemogoče) neprestano boriti, temveč jih je potrebno (če želimo zase kakovostno osebno življenje) začeti umikati; na nas pač delujejo na nezavedni ravni z oblikovanjem avtopilotskih reakcij.

Emeli Sandé, Clown
I guess it’s funnier from where you’re standing
‘Cause from over here I missed the joke
Clear the way for my crash landing
I’ve done it again
Another number for your notes

Opazimo mogoče glasbo čustveno in družbeno bolj inteligentnih avtorjev? Zgornji zapis je iz pesmi Clown avtorice Emeli Sandé. “Verjetno je s tvojega mesta bolj smešno, ker od tukaj ne razumem šale. Pripravite prostor za moj ponovni ponesrečen pristanek; za nov zapisek v vaše beležke.” Najbrž med nami obstaja več interpretacij, ampak gre za doživet opis posmehovanja, morebiti norčevanja ene osebe usmerjenega proti drugi osebi. Oseba z nizko samopodobo bi verjetno našla kritike v sebi oz. proti sebi; oseba z nižjim družbenim zavedanjem bi verjetno udarila nazaj in to norčevanje dodobra oblatila. Avtorica v pesmi preprosto pove, da takšnega odziva ne razume, saj iz njene perspektive v situaciji ne vidi nič smešnega. Izkaže visoko pravo samozavest in ji posmeh ne pomeni dokaza o lastni šibkosti; hkrati izkaže empatijo in pokaže, da ne more blatiti dejanj drugega, saj jih preprosto ne pozna in ne razume.

Žal tovrstna inteligenca ni pogosta oz. je v mainstreamovski glasbi verjetno redkost.

Zaključek

S čim hranimo naše misli? je zato pomembno vprašanje. Avtentičnost, še enkrat, pomeni oblikovati življenje po lastni volji. T. j. v skladu z lastnimi pogledi, presojami, lastnimi vrednotami, željami in podobno. Grajenje takšne avtentičnosti je naloga, ki zahteva energijo in čas, vse skupaj pa postane toliko bolj zahtevno, stresno ali kar nemogoče, če se ob tem prepuščamo vplivu vzorcev, ki si jih zase v resnici ne bi želeli. Ali povedano drugače, vse je veliko lažje, če pri tem izbiramo prave stvari, prave filme in glasbo, prave vzornike, pravo delovno okolje in tako naprej.

Menim, da lahko mirno trdim eno stvar. V svetu, v družbi, v kateri že dolgo govorimo o krizi vrednot, o slabi politični, poslovni in drugih subkulturah, o množici težavnih odnosov lahko nedvoumno ugotovimo, da osebna zrelost ter uglašena prepričanja in pogledi na ljudi okoli nas nista rezultata, ki bi bila samoumevna oz. mi bi prišla sama od sebe. Urejene osebne misli, razčiščeni osebni dogodki in posledično zavedno ravnanje do drugih je nekaj, kar je rezultat dela in vlaganja. Osebna rast in razvoj, kot skupek vseh teh vsebin, je zato nujna navada, ki nam manjka v naših življenjih.

Lestvica osebnih prioritet

Tisoč dejanj ali eno pravo? To je ena vodilnih misli, ki ponuja argument za razvoj osebnega zavedanja. V angleškem jeziku z izrazom distractability izpostavljajo, da smo trenutno kot družba svojevrstni mojstri v odvračanju pozornosti od bistev; da se zamotimo oz. smo dovzetni za motnje, ki nam jih ponujajo mediji, zabave in drugi viri.

Kaj nam pomeni bistvo v življenju? Čemu želimo posvečati naš čas? Kaj so naše osebne prioritete – kje na tej lestvici je osebna psihologija ali pa odlike, kot so osebna mirnost, prava samozavest, samozaupanje in drugo; kje na lestvici je kakovost odnosa z ljudmi okoli nas, bodisi v osebnem bodisi v profesionalnem življenju; kje na tej lestvici je vprašanje, čemu namenjamo ves svoj čas preživet za delo oz. kaj je namen, poslanstvo mojega dela? Odgovori na takšna vprašanja so odgovori na to, zakaj imamo takšno skupno kulturo, zakaj se soočamo s krizo vrednot in zakaj se z osebno rastjo ukvarjamo v premajhni meri.

Menim, da živimo v svetu, ko se raje kot z iskanjem pravih, boljših odgovorov na ta vprašanja raje zamotimo z neko drugo dejavnostjo. Raje kot z razmišljanja se lotimo zabave, potovanja; česarkoli, kar nam bo misli odneslo stran od zavedanja, da nam določeni odgovori preprosto manjkajo.

Kaj stoji na poti?

Kakšen je status osebne rasti? Kakšen je status aktivnosti razmišljanja o osebnih tematikah? Je na poti strah? Ali imamo res premalo časa za to, da bi razmišljali, za kaj porabljamo svoj čas?

Osebna rast kot zapravljanje časa. Celotno ukvarjanje z osebno rastjo je pogosto razumljeno kot zapravljanje časa. Takšno dojemanje lahko najverjetneje povežemo s tem, da ustvarja neotipljive, manj ekzaktne rezultate; seveda pa so produkti te dejavnosti zelo pomembni. Kaj se uvršča vanje? Na to odgovarja kopica predhodnih zapisov na tem blogu.

Ukvarjanje s mislimi in čustvi kot, malodane, norost. Kaj pa druge zelo ostre družbene oznake? Poglabljanje v čustva pomeni zbujanje močnih čustev. Razčiščevanje misli pomeni ukvarjanje z deli razmišljanja in življenja, ki so za nas (v danem trenutku) kaotični. Zakaj imamo o tem negativno mnenje? Gre pač za preprosto, naravno človečnost; nekaj, kar je del vsakega izmed nas.

Strah? “Ljudje smo pripravljeni narediti vse, še tako absurdnega, da e izognemo soočenju z lastno dušo” (Carl Gustav Jung). Soočanje s samim seboj prinaša številna spoznanja o sebi; tudi kakšna precej zahtevna. Vendar pa ta obstajajo ravno zato, ker se jih izogibamo. Zavedanje je namreč zanje zelo učinkovito zdravilo.

Zaključek

Kje na lestvici prioritet pa je zate osebna rast?

S ponovno ilustracijo in analogijo smo tokrat na kolesarski dirki. Na razgibani etapi se je kolesarju uspelo ločiti od vodilne ekipe in je sam na čelu dirke, torej v vodstvu na etapi. Sam v ospredju prekolesari več 10 kilometrov, nato pa ga, tudi na presenečenje samega kolesarja, dohiti eden od tekmecev. V kolesarju se sproži neke vrste panični odziv; to se “po njegovo” ne bi smelo zgoditi. Njegove misli sprožijo alarm, telo pa začne pospešeno poganjati pedala.

V trenutku šoka ali presenečenja se v telo kolesarja sprostita adrenalin in kortizol. V prvem trenutku kolesar dobi veliko dozo dodatne energije in moči, kar mu omogoča hitro in odločno reakcijo, vendar pa temu potem sledi drugačna slika. Veliki dodatni dozi namreč sledi upad energije, stresni hormon kortizol pa dodatno mišice tudi zakrči.

Kakšno povezavo ima to s sporočilom o ponotranjitvi?

Psihološka priprava

V samem trenutku dogajanja lahko računamo le na naš avtopilotski odziv. Če kolesarjeva prepričanja velevajo, da se nekaj takšnega nikakor ne bi smelo zgoditi, potem ob tem dogodku nedvoumno prihaja določen šok. Psihološka priprava športnikov je usmerjena ravno v to, da svoje naravno delovanje misli spremenijo na način, da do takšnega odziva ne pride. Ne glede na razplet dogodkov pri sebi ne želijo panike, pač pa trezen odziv. Ne želijo načeti lastnih sposobnosti, temveč želijo na preizkušnji dati vse od sebe. Vrline kot je skromnost ali pa sposobnost sprejemanja dogodkov takšnih, kot se ustvarijo, poskušajo zato ponotranjiti – t. j. integrirati globoko v svoje razmišljanje.

Psihološka pripravljenost ni potrebna le za šport(nike), pač pa enako za druge aktivnosti in tudi v izzivih v osebnem življenju (takrat ji verjetno ne bomo rekli “psihološka pripravljenost”, vendar pa poteka po enakih mehanizmih). Pripravljene misli so urejene misli; imajo odgovorjena vprašanja, razrešene dvome in nejasnosti, vse to pa je doseženo ne le na zavedni, temveč tudi na podzavestni ravni.

Proceduralno učenje

Ponotranjitev lahko predstavim še z naslednjo dvojico izrazov. Ta dvojica je razjasnjevalno učenje (angl. claritive learning) in proceduralno učenje (angl. procedural learning).

Razjasnjevalno učenje verjetno vsi dobro poznamo. Gre za učenje, s katerim želimo razumeti določen pojem oz. si ga želimo ustrezno pojasniti. Pridobivamo znanje in nekega vira in odgovarjamo na (lastna) vprašanja in zanimanja glede dane tematike. Proceduralno učenje je razmišljanje. Gre za to, da (npr. po prvi obliki učenja in pridobljenem znanju ali zavedanju) želimo spremeniti svoje misli. Pa vas na tem mestu vprašam: kakšno je vaše mnenje o razmišljanju? Koliko časa si vzamete za razmišljanje in predelovanje osebnih vprašanj? Se znanja le naučite ali tudi dopustite, da vas spremeni? Navsezadnje … je namen znanja izboljšanje naših življenj.

Ko pridobimo razjasnjevalno znanje, potem vemo. Ko pridobimo proceduralno znanje, smo naredili osebno spremembo.

Zaključek

Naše notranje razmišljanje je navada. Naš notranji govor (t. i. narativa) je navada in tudi za naše zaznavanje tega, kdo smo, velja enako. Navade nastanejo in navade se tudi lahko spremenijo. Dejstvo, ki je pomembno, je, da imamo moč nad našimi mislimi.

Želim vas spodbuditi k razmišljanju o lastnih potencialih, ki je drugačno od pogostih vzorcev v družbi, ki jih sam poznam. Razsvetljenstvo, v vsakem od svojih valov prisotnosti, nam želi odpreti razmišljanje in nas osvoboditi v razmišljanju o tem, kaj je možno in kaj smo lahko. Eden izmed teh valov je razvoj pozitivne psihologije in še posebej ideje psihološke avtentičnosti. Vredno je slediti osebni rasti in razvoju, osebni izpolnitvi (karkoli že to za vas pomeni), eden temeljnih dogodkov na tej poti pa so tudi osebne spremembe.

Za raziskovalce novega sveta je (bilo) vstopanje v neznane dežele nekaj normalnega. Vstopili so v divjino, v nepoznano okolja, spoznavali njegovo podobo in razsežnost ter zraven, korak po koraku in delček po delčku, risali zemljevid novega kraja. Potem so prišli kolonisti, postavili prvo infrastrukturo, utrdili poti, razvijali področje dalje … vse do tega, da se je v tej deželi začelo življenje civilizacije.

Odpiranje novih navad pogosto vidim kot mapiranje novega sveta. Pri vsaki navadi in pri tem, kdo smo, zelo pomembno vlogo igra naša narativa oz. notranji govor. Če se vidimo kot discipliniranega ali nediscipliniranega, kot uspešnega ali neupešnega, kot jeznega ali veselega, ali drugo podobno, se temu prilagodi tudi naš notranji govor. Razumemo, kaj pomeni razmišljati kot nedisciplinirani človek. Za to imamo besede oz. izraze, za to imamo v mislih podobe in dogodke, poznamo citate in pesmi, ipd. Vendar pa: notranji govor je, preprosto, navada.

Vstop v novo navado pomeni, da rabimo nove besede, da potrebujemo v mislih nove podobe in dogodke, nove citate in pesmi ter drugo. Pomeni, da se učimo, kaj pomeni biti drugačen in delovati drugače. Na primer, kaj pomeni imeti vztrajnost in potrpežljivost – kako si moramo pri tem razložiti dogodke, kako se moramo za ta cilj spodbujati oz. na sploh in v širšem: kakšno narativo za to potrebujemo. Korakanje po tej poti je podobno temu, da na primer vzamete zobno krtačko ali pisalo v drugo roko ter se pričnete na novo učiti potez.

Sprememba in zamrznitev

Z oblikovanjem rešitve naslavljam ravno to potrebo po zavestnem oblikovanju odgovora na to, kaj pomeni delovati po spremenjenem načinu. Gre za kopico vprašanj, kopico odzivov na dogodke, na ljudi, kopico novih poti skozi naloge in situacije. Počasi, korak po koraku, se učimo, kaj pomeni misliti drugače, delati drugače in na koncu v vsem skupaj biti drugačen. Bodisi se učimo novih potez s pisalom bodisi novih reakcij na besede ljudi okoli nas; osnovni principi (in pot, ki je pred nami) ostajajo enaki.

Druga vsebina tega zapisa je vizualizacija. Medtem ko oblikovanje rešitve označuje spremembo, je vizualizacija orodje, ki ga lahko uporabimo za zamrznitev oz. za dokončanje procesa spremembe. Seveda ni edini način – enak učinek imajo neposredne izkušnje ali vsak način izvajanja dejanja po novem vzorcu – je pa način, s katerim se lahko mirno soočimo z novostmi ter se vanje usmerjamo zares postopno.

Soočenje z odporom

Odpor je beseda, ki jo vedno tesno povezujemo s spremembami. Osebno odpor, ki ga opisujejo čtiva o sistemskih spremembah, vidim v odporu, ki ga kot posamezniki doživljamo v lastnem telesu. Ko se več let usmerjamo v določeno smer in se učimo, da je nek vzorec ravnanja za nas pravi ali pa mogoče tudi edini, potem se to sporočilo razširi globoko po telesu. Pomeni, da nam bo telo, z nervozo, žalostjo, raznimi stresnimi reakcijami, dajalo signal, da gremo v napačno smer – drugačno od tiste, ki smo se jo učili.

Delo proti samemu sebi je naravni sestavni del procesa spremembe. Smiselno je seveda (le) takrat, ko smo prepoznali napako v preteklem načinu in si želimo novosti – razumemo, predvsem, zakaj si želimo iti skozi ta celoten proces. V izvajanju korakov pa telo počasi, korak po koraku, učimo novega načina ter navajamo na novo razmišljanje, nova dejanja ali ravnanja in na novo navado.

Vizualizacija je tehnika, s katero se v mislih postavimo v situacijo, na kateri delamo. V procesu sprememb bomo s tehniko vizualizacije želeli doživeti dano situacijo kolikor je možno pristno in resnično. Na primer postavimo se na oder pred gledalce; pred osebo, ki proti nam usmerja ostre besede; pred velik delovni ali osebni izziv, ki od nas zahteva veliko mero discipline; vendar pa tokrat izberemo našo novo smer – našo oblikovano rešitev. To bo sprožilo veliko telesnih odzivov, veliko misli, ki smo jih kopičili skozi pretekla leta, ko smo utrjevali naš predhodni vzorec. Z vztrajanjem pri naši rešitvi bodo te nasprotujoče misli počasi ugasnile, nove misli pa se vse bolj utrdile in zasidrale v podzavest. Vse do končnega rezultata, ki je ponotranjenje spremembe (ali sprememba lastne narave).

Zaključek

Faza oblikovanja rešitve je zavestni izziv, v katerem želimo najti ali sestaviti odgovore, začrtati nove poti, razviti (najbolje karseda pristna, lastna, avtentična) dejanja ter vzorce ravnanja in razmišljanja, ki jih želimo zase. Faza vizualizacije je energijsko naporen, čustveno in miselno intenziven proces, v katerem se soočimo z lastnim odporom, naš cilj pa je telo navaditi na spremenjeno delovanje. Rezultat celotnega procesa osebne spremembe, ki ga resnično in zares pripeljemo do končne točke, je spremenjena osebna narava – olajšan občutek ali občutek lahkotnosti, ko bomo naslednjič vstopili v dano situacijo.

Skozi življenje se neprestano učimo, te lekcije pa se nalagajo ena na drugo. Tako se ustvarijo prvotna prepričanja in npr. oblikuje naša lastna identiteta, na podlagi te se ravnamo v naslednjih izkušnjah in zbiramo nove lekcije ter gradimo nova prepričanja. Kaj pa, če je bila katera od teh lekcij napačna?

Nelagodni odzivi telesa, kaotične misli ali pa sprožitev nekega zahtevnega čustveno-miselnega cikla ima izhodišče v takšni napačno razumljeni situaciji. Psihoanaliza je, v poenostavljenem pogledu, način, da gremo nazaj do tega preteklega dogodka (ali ponavljajočih manjših dogodkov), si ga pogledamo še enkrat, si ustvarimo natančnejšo sliko o situaciji in … spremenimo svojo zgodovino. Drugačna razlaga pomembnih preteklih dogodkov nam namreč lahko poda nov pogled na našo osebno identiteto.

Zakaj?

Zakaj, zakaj in zakaj? Ko želimo določen lasten odziv bolje razumeti, je to navadno tista serija vprašanj, ki si jo zastavljamo – in s tem potujemo v svojo preteklo zgodbo. Eno je ustvariti zavedanje o tem, kakšne so naše misli ob danem dogodku; te misli so tiste, ki nas vodijo v ravnanje po nekem vzorcu. Pokažejo nam sliko pogledov in prepričanj, ki nas pelje v dani tok. Vendar pa v tej točki iščemo korak dlje.

Vprašamo se lahko, zakaj imam takšne poglede? Kaj jih je ustvarilo? Če nas iztiri nek preprosti dogodek, kot da na primer ne dobimo povratnega sporočila ali klica od določene osebe, se lahko vprašamo: zakaj sem prišel ravno do te interpretacije? Za neodzivnost obstaja zelo veliko možnih vzrokov in razlag; torej, kaj me je vodilo ravno do te, ki mi sproža neprijetna čustva? Je to smiselna, logična reakcija, ali pa je mogoče pretirana in nepotrebna? Če je odgovor pri tej drugi možnosti, je verjetno to prava situacija, da gremo z mislimi še malo globlje v sebe.

Odmrznitev

Intenziven čustveni dogodek (ali serija dogodkov) se lahko zelo močno vtisne v nas in potem pomembno opredeli naše prihodnje reakcije. Ker se nezavedno spomin vedno vrača v pretekli dogodek oz. smo si tam pomembno določili svojo osebno identiteto (kdo sem, kako ravnam, kako se odzivam, kaj o meni mislijo drugi in podobno), je potrebno iti nazaj do tega dogodka in ga razčistiti.

Kaj se je zares zgodilo v tem dogodku? Kaj so bila moja dejanja in kaj dejanja druge osebe? Kaj je vplivalo na potek teka dogodka? Iz česa so izhajale izgovorjene besede in kaj so v resnici pomenile? Mogoče nam je nekdo podal določeno oznako zaradi stresa v življenju, zaradi slabega dneva ali jeze. Mogoče smo bili tarča manipulativne komunikacije. Boljše kot bo ustvarjeno zavedanje te pretekle situacije, bolj ustrezna in bližje realnosti bo tudi vaša osebna samopodoba oz. prenovljena identiteta.

To je del procesa, ki nam omogoča doseči “odmrznitev” (iz poimenovanja v prvem zapisu v tem poglavju). Rezultat tega procesa je, da se bomo osvobodili teh preteklih izkušenj in se v prihodnje ravnali bolj trezno oz. bolj po naših željah – brez sile teh preteklih (nepojasnjenih) izkušenj, ki nas vleče v zapovedani vzorec.

Zaključek

Odmrznitvi sledi sprememba in nato zamrznitev novega želenega vzorca vedenja. To pa je tema prihodnjega zapisa.

Grajenje samozavedanje od nas zahteva veliko iskrenosti in odprtosti. Gradimo ga seveda zase. Prva, iskrenost, pomeni, da smo jasni, odkriti in si priznamo to, kar se o sebi naučimo. Odprtost pa nas vodi k temu, da vso doživljanje v sebi razumemo kot normalno in človeško. Oboje izpostavljam zato, ker za kaotičnimi občutki preprosto storijo tudi kaotične misli; v družbi pa le-te velikokrat označujemo s slabimi oznakami.

Za ta prvi nauk si bom ponovno sposodil nekaj besed Carla Gustava Junga: “Razsvetljenost se ne doseže s tem, da sebe sanjamo v soju luči, temveč na način, da si osvetlimo temne prostore v nas.” Osvetlitev pa pri tem ne pomeni nič drugega kot to, da lastne značilnosti prepoznamo, jih znamo poimenovati, opisati oz. da se jih zavedamo.

Sproženje postopka

Globoko zakoreninjene navade imajo eno pomembno lastnost: nam so tako domače in naravne, da se jih preprosto ne zavedamo. S kakšnimi besedami pospremite svoje uspehe in s kakšnimi svoje neuspehe? Govorim o notranjem glasu oz. t. i. osebni narativi. Zakaj ravno na ta način in kje ste ta način razvili? Kako razmišljate o drugih ljudeh, kako razmišljate o pomoči, o kraji, o varanju v ljubezenskem odnosu? Kakšno imate mnenje o sebi? Kako se počutite in za kaj ste danes porabili svojo energijo – je bilo službeno delo, ukvarjanje z odnosi, mogoče preigravanje notranjih misli oz. stres?

Navadno živimo v svojih zgodaj pridobljenih vzorcih (v bistvu v našem avtopilotu), dokler ne naletimo na enega od sprožilcev grajenja zavedanja (glej zapis Sprožilci razvoja avtentičnosti). Ko se npr. srečamo z osebo, ki ima do določene tematike ali osebne navade, do določene skupine ljudi ali do določenih dejanj povsem drugačen pogled, takrat se začnemo zavedati 1) vsebine naših misli, 2) izvora oz. razloga nastanka naših prepričanj in 3) da so bile te misli ustvarjene; in bi lahko bile ravno tako ustvarjene na drugačen način in z drugačno vsebino.

Samozavedanje je na splošno širok izraz, ki zajema po vsebini različno védenje o sebi. Zavedanje je seveda osnova in nujen korak, da lahko začnemo kakršen koli proces osebne rasti in razvoja. Poglejmo še nekaj pojmov: samoraziskovanje je proces pridobivanja znanja o sebi; introspekcija pomeni usmeritev zbranosti navznoter v naše misli oz. naš notranji svet; refleksija je poglobljeno razmišljanje in samorefleksija je razmišljanje o lastnih dogodkih, lastnem čustvovanju, mislih in dejanjih ter razlogih za temi; meditacija je aktivnost in orodje namenjeno grajenju samozavedanja in samosprejemanja.

Zapisovanje

Zapisovanje je zelo enostaven način, da pridemo do določenega nivoja samozavedanja. Eno je razmišljati in biti ujet v toku misli, ko te švigajo sem in tja, drugo pa misli zapisati, jim torej dati eno jasno obliko in jih postaviti predse. Z zapisovanjem razmišljanja (npr. o nekem dogodku ali o lastnem odzivu na dogodek) dobimo jasno sliko tega, kakšni so naši pogledi na to in kakšna prepričanja imamo o tem. Zapisovanje lahko apliciramo na katerokoli vsebino in do kakršne koli globine se pač odločimo.

Meditacija

Ni dihalna vaja! V prvih poskusih ukvarjanja z meditacijo mi je bila ta predstavljena kot preprosta dihalna vaja ali vaja za sprostitev. To sam jemljem kot površinsko in zmotno dojemanje tega, kaj ta vaja dejansko je in za kaj se pri njej gre.

Meditacija je vaja za razvoj samozavedanja in samosprejemanja. Začetnika bo vodena meditacija peljala v vajo, da spremlja bodisi svoje dihanje bodisi zvoke okoli sebe (ali druge enostavne dražljaje). Med izvajanjem tega bodo seveda na plano prihajale različne misli. Tukaj pridemo do točke, kjer pogosto naredimo napako: meditacija ni ustavljanje misli, temveč njihovo sprejemanje. Ne glede na to, katera misel pride do nas oz. kaj izvemo o sebi, lahko nadaljujemo z dihanjem. Ni potrebno, da se rešimo in razrešujemo; preprosto pustimo vse misli takšne, kot so – in se dalje osredotočimo na dihanje.

Ko nas razne misli presenetijo ali pa imamo kakšne zamere, negativne misli do sebe, nam bodo te ukradle pozornost. Ko je samozavedanje in samosprejemanje nizko, bo takšnih primerov več; ko se razvija, jih bo vse manj. Med učenjem meditacije bomo tako preskakovali med osredotočenostjo na dihanje, na zvoke, na opazovanje lastnih misli in podobno ter trenutki, ko bomo padli v tok misli (in recimo razreševali probleme, ki smo jih zaznali). Tako je meditacija tudi odlična vaja za urjenje zavestnih misli – za zmožnost, da se lotimo razmišljanja, ko imamo za to voljo in energijo, ter da se potegnemo ven iz teh misli, ko želimo oddih.

Zaključek

Samozavedanje je preprosto zavedanje o sebi. Poznavanje tega, kdo smo, kako razmišljamo, kako se odzivamo v raznih situacijah, kako preživljamo svoje dneve, kaj nam daje in kaj nam jemlje energijo, kakšna prepričanja imamo in kje smo jih zgradili ter tako naprej. Včasih bo že samo zavedanje dovolj, da se bodo sprožile pomembne spremembe, saj so lahko (v življenju pritiskov, stresa in tempa) številne stvari o nas preprosto skrite tudi pred nami samimi.

Moje osebno sporočilo pri tem pa je: vse, kar najdemo v sebi, je preprosto človeško. Od ničesar ni potrebno bežati, ničesar ni treba negirati oz. se tega bati. Svet je kompleksen in glede ogromno stvari imamo netočna ali tudi neustrezna prepričanja. Pot od kaotičnih do urejenih misli pa ni okoli, temveč skozi.