Na kaj ciljam, ko izberem besedno zvezo družbeni konteksti? Razmišljam o razlikah, ki so med nami. Razmišljam o tem, da obstaja nekaj takega, kot je besedno okolje: kako ljudje okoli nas komentirajo dogodke, kako pojasnjujejo različne poteze, čemu pripisujejo vzroke in podobno. Da nekdo, ki se ukvarja s človeškim telesom, z medicino vidi ene stvari, nekdo, ki se ukvarja s človeško psiho, druge, tisti tretji, ki je poslovnež, podjetnik vidi svet na tretji način.

Razmišljam ali se zavedamo ter v kolikšni meri se zavedamo teh razlik, različnih izhodiščnih točk, ki so nam postavljene; da pogosto nima smisla ocenjevati, vrednotiti, da je nekaj najbolj normalnega, da so naši cilji in druge življenjske smernice postavljene različno. Razmišljam, kaj vse to pomeni za družbeno dinamiko, za medsebojno razumevanje, za kakovostno sodelovanje, vključevanje ljudi in na koncu že izpostavljene družbene izkušnje.

Kratka opredelitev

Družbeni konteksti so kompleksen splet dejavnikov, ki oblikujejo naše življenje. Oblikujejo naše razmišljanje, naše izkušnje in vrednotenje teh izkušenj, naše lekcije, naša obilja, primanjkljaje in potrebe, ki jih razvijemo v sebi, naše dojemanje sveta in tako dalje. Ker se ti konteksti med posamezniki in skupinami (tudi močno) razlikujejo, se razlikujejo tudi naša življenja. Zavedanje o tej raznolikosti je ravno tista vsebina, ki nam daje zavedanje družbenega sveta okoli nas.

Teoretično verjetno poznamo besede, ki pomenijo naše družbeno okolje. Kaj pa praktično?

Socio-ekonomski položaj

V to kategorijo se uvrsti dohodek, izobrazba, poklic, ekonomski status. Če se nekdo od naših staršev ukvarja s psihologijo in razumevanjem človeških misli, kako nam razloži nemotiviranost? Najverjetneje ne uporabi besede, da “ste leni”, temveč nam lahko pojasni, da si je potrebno razčistiti določena vprašanja, določene dvome, če želimo imeti motivacijo. Neuspevanje pri reševanju določenega problema ni potrebno ovrednotiti kot odsotnost zmožnosti za rešitev, temveč lahko to vidimo kot potrebo po novem pristopu, novi poti v razreševanju problema. Menim, da je to gromozanska sprememba, razlika v tem, kako živimo svoje življenje; pa gre le za en dejavnik v tej prvi skupini dejavnikov družbenih kontekstov.

Kultura in religija

Kulturne norme, vrednote, običaji, verska prepričanja. Imam na primer tremo pred nastopanjem? Kako razmišljam ali kakšna prepričanja imam o tem, kaj pomeni izraziti se pred drugimi? Razmišljam o sebi in svojih izrazih, ali razmišljam o tem, kaj bodo mislili drugi? Je dobro imeti sebi lastne značilnosti ali se je mogoče potrebno znati prilagoditi okolici? Teoretično lahko naštevamo norme, vrednote, običaje in prepričanja, praktično pa je pomembno razumevanje, kaj te pomenijo. Strah pred nastopanjem ne pomeni prestrašenega posameznika, temveč kaže na vzorec razmišljanja o nastopanju, o izražanju in tako dalje. Vzorec, ki je nastal v danem okolju, in vzorec, ki se bo z drugačnimi mislimi spremenil. Vzorec, ki kaže na osebne izkušnje in izzive, s katerimi se je soočala dana oseba.

Drugi dejavniki

Geografska lokacija oz. to, ali živimo v mestu ali na podeželju. Identiteta in skupnost, kar cilja na spol, starost, raso, etnično pripadnost, spolno usmerjenost ipd. Zgodovinske izkušnje družine, pomembni dogodki, vojne in politične sile, izkušnje z boleznimi in drugi travmatični dogodki.

Pomen družbenega zavedanja

Zavedanje družbenih kontekstov je temeljni kamen za družbeni napredek. S tem ne ciljam ekonomskega ali drugega sistemskega napredka (ki so tu posredni rezultati), temveč napredek v družbeni dinamiki ali v kakovosti družbenih izkušenj.

Sodba ali empatija? V zapisani dvojici gre najverjetneje kar definitivno za alternativi, t. j. dve medsebojno izključujoči se možnosti. Sodba oddaljuje, empatija zbližuje. Sodba gradi in povečuje predsodke, empatija odkriva resničnost in ustvarja razumevanje. S sodbami ostajamo vsak na svojem polu, brez komunikacije, brez sodelovanja in brez reševanja skupnih problemov, z empatijo pa lahko ta tok preusmerimo v obratno smer.

In kaj prinaša to moje razmišljanje? Poteze človeka ne moremo nikoli zares poznati in ugotoviti njenega sporočila, če ne poznamo zgodbe v ozadju. Zares nikoli. Zakaj hitimo k vrednotenju? Zakaj izberemo sodbo namesto empatije? Zakaj rečemo “neumnost” in ne preprosto “ne vem, ne razumem”. In spet … koliko so pomembna takšna vprašanja? Koliko je pomembna skrb za družbene izkušnje?

Besede, ki jih slišimo, usmerjajo naše misli. Vse česar smo deležni v komunikaciji v življenju, po svoje oblikuje našo osebno psihologijo. Imamo sicer veliko lastne moči pri tem, kako si interpretiramo slišana sporočila, torej, kako si razložimo njihov pomen. Vendar pa je besedno okolje del okolja, v katerem živimo; in primerna komunikacija, recimo temu spoštljiva in sprejemajoča komunikacija, dodaja h kakovosti tega življenjskega okolja.

Vprašanje v naslovu se nanaša na pravičnost. Izrečemo seveda lahko prav vsako stvar, ki si jo zamislimo. Vsekakor tudi gre za nekaj, kar je pomembno za naše počutje in kakovost življenja. Vseeno pa se še na kratko ustavljam pri vprašanju: ali je prav in pravično, da postavimo takšno zahtevo?

Vidik nepravičnost

Različne življenjske zgodbe. Zahteva, čeprav ena in ista za vse ljudi, v resnici pomeni različno zahtevo za vsakega izmed teh. Razlog so osebne poti in osebna ozadja vsakega izmed teh posameznikov. Kaj je nekdo doživel, s čim se je moral spopasti, česa so ga učili in tako naprej. Širši konteksti iz katerih izhajamo, se med nami lahko tudi zelo močno razlikujejo.

V danem primeru lahko govorimo o subjektivni nepravičnosti. Torej o osebnem vidiku, specifičnem za vsakega posameznika. Ista zahteva pomeni različno breme in različen vložek za vsakega naslovnika. S čim se mora spopasti, da bo prišel do končnega rezultata? V katere osebne občutke in življenjske dogodke bo moral pogledati? Koliko časa in energijskega vložka to od te osebe zahteva?

Vidik pravičnosti

Jaz se trudim za komunikacijo, torej je prav, da se tudi ti. Za kakovost odnosa sta vedno odgovorni obe strani v tem odnosu. Če smo v situaciji, ko se za izbiro pravih besed, za spoštljivost in pravičnost trudi le ena stran, potem v tej situaciji obstaja veliko neravnotežje. Če je eni osebi pomembno, kakšne besede so izrečene, potem je pri drugi osebi pomembno, da pokaže skrbnost do tega, kaj pove. Eno brez drugega preprosto na eno osebo odvrže preveliko breme za osebno razčiščevanje, iskanje pravega razumevanja slišanih sporočil, ki pomeni velik potrošek časa in energije.

Drugi vidik je vidik objektivne pravičnosti. Vidik, ki pravi, da je zahteva enaka za vse. Komunikacija je osnova naših odnosov. Je eden od zares osnovnih elementov našega življenja. Primerna komunikacija, ki pomeni, da bomo deležni pravičnosti in v nas ne bo spodkopavala celostne samopodobe, je na koncu vseeno ena tistih minimalnih zahtev. Z izbiro komunikacije, kot z vsako drugo izbiro v življenju, pokažemo, kakšne vrednote imamo in v kolikšni meri cenimo dani element življenja, v tem pa koliko energije smo pripravljeni dati ljudem, s katerimi smo v stiku.

Zaključek

Agresivna dejanja imajo razlage, nimajo pa opravičil. Ko sem se o komunikaciji, natančneje o slabih, invazivnih oblikah komunikacije, pogovarjal s terapevtko, mi je dala to zelo pomembno opozorilo. Smo družbena bitja in slišane besede ali tudi druga prejeta sporočila neizpodbitno vplivajo na nas. Osebna zgodba in subjektivni element, ki ga opisujem zgoraj, je vsekakor resničen. Je razlaga, ki nam pomaga osebo razumeti. Razumevanje ima tu vrednost v zmožnosti, da na trenutno ravnanje odreagiramo odprto in s potrpežljivostjo, ne pomeni pa, da naj sprejemamo kritike in neprimerna ravnanja tudi v prihodnje (in posebej ne v nedogled).

Kot velja subjektivni del (ne)pravičnosti, velja tudi objektivni element. Razumevanje pomaga, kakovost besednega (ter celostnega življenjskega okolja) pa tudi veliko velja in je zanjo potrebno skrbeti. Odgovornost za to je del življenja in svoj del odgovornosti nosimo prav vsi.

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V tretjem zapisu o komunikacijah obravnavam asertivno komunikacijo.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Pojem asertivnosti

Vljudna odločnost. Tako so nam tekom študija na fakulteti v najbolj skrajšani obliki predstavili, kaj pomeni asertivnost v komunikaciji. Kot si danes razlagam, del vljudnosti vidim v tem, da nismo na agresivni strani komunikacije ter da jasno upoštevamo drugo osebo v pogovoru. Drugi del, del odločnosti, pa pomeni, da izražamo lastno mnenje in ga ne umikamo v stiku z drugimi.

Asertivna komunikacija je način razmišljanja o ljudeh in o družbi. Pri učenju o asertivni komunikaciji sem večkrat zasledil podajanje receptov, t. j. predstavljanje jasnih smernic za asertivno komuniciranje; kako začeti pogovor, kako ga voditi, nadaljevati dalje. Zame je bistvo asertivne komunikacije v miselnosti v ozadju. Asertivno komunicirajo med nami tisti, ki razumejo, da je vsak človek celostna oseba, ki mora sledili svojim lastnim razmišljanjem, življenjskim vodilom, kriterijem uspešnosti in tako naprej. Tako komunicirajo tisti, ki ljudi v svetu okoli sebe vidijo kot enakovredne, osebna mnenja ali pa osebne želje štejejo kot enakovredne.

Zdrava komunikacija

Zdrava komunikacija ohranja in razvija osebno identiteto vključenih oseb. Pojem zdrave komunikacije je moj lasten, s čimer mislim na to, da ga nisem vzel iz katere od raziskav ali ustaljenih teorij. Zame tu gre za obliko komunikacije, v kateri in s katero vključeni posamezniki ohranjajo in razvijajo svojo samozaupanje, svojo samopodobo, razvijajo svojo ideje o življenju in so usmerjeni na poti k življenju po lastnih pogledih na življenje (t. j. na poti k celotni samoizpolnitvi).

Ko govorimo o sodobnem, resnično demokratičnem svetu, je takšna komunikacija eno izmed bistev. Demokratična družba in njen sistem potrebuje zrele posameznike, ki se neprestano razvijajo kot celostne osebe. Potrebuje razsvetljene ljudi, ki nas ne vodijo predsodki in ki znamo pravično vrednotiti vse kar vidimo okoli sebe (ki torej razumemo, da ima vsak od nas za seboj svojo lastno zgodbo). Če asertivna komunikacija kdaj postane standard oz. če jo bomo mi sami kdaj postavili kot standard komuniciranja, potem bomo dobili svet enakovrednih ljudi, s tem pa tudi dejanski, resnično demokratični svet.

Smo pripravljeni narediti ta premik? Smo pripravljeni vlagati v odnose in skrbeti za zdravo medsebojno komunikacijo?

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V drugem zapisu o komunikacijah obravnavam dvojico manipulativna-nasilna komunikacija.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Manipulativna komunikacija

Bistvo manipulativne komunikacije je doseganje lastnega cilja. Do manipulativnosti v komuniciranju pride, ko od nekoga nekaj potrebujemo in smo pripravljeni sporočila oblikovati tako, da to tudi dobimo. V oblikovanju naših lastnih sporočil torej ni toliko pomembno, kaj druga oseba dejansko želi, kaj bo za drugo osebo dejansko dobro ali najboljše, niti to, kaj je resnično (manipulativnost pogosto pride tudi z lažmi, izmišljevanjem in prilagajanjem resničnosti); pomembno je primarno to, kaj želimo od osebe pridobiti.

Manipulacija je pomembna in zelo močna negativna družbena sila. Njena vsebina je pogosto v podajanju raznih oznak raznim posameznikom; oznak, ki nimajo nobene resnične povezave s nekim dejanjem te osebe, temveč so v celoti plod cilja, ki ga ima za dano komunikacijo manipulator. V temelju so zato manipulacije sporočila z ničelno vsebinsko vrednostjo, zaradi česar je tudi pravilno, da jih ignoriramo oz. jim ne posvečamo pozornosti (vendar upravičenost ignoriranja se nanaša na sporočila, ne pa na osebo za temi sporočili).

Nasilna komunikacija

Bistvo nasilne komunikacije je ustavljanje druge osebe. Do nasilnosti v komunikaciji pride, ko želimo drugo osebo ustaviti v njenih dejanjih ali pa tudi izsiliti neko dejanje, ki ga oseba v resnici ne želi narediti – ali pa ga ne želi izvesti na dani način. Komunikacijska sila pomeni posredovanje sporočil (besednih ali nebesednih), ki jih druga oseba razume ali doživi kot nevarnost ali nevarno silo. Podobno kot pri manipulaciji za ta namen uporabimo razna sredstva, kot so oznake, žalitve, ustrahovanja in podobno. In podobno kot pri manipulaciji je namen komunikacije jasen in dobi prednost pred resničnostjo ali avtentičnostjo izjav.

Tudi nasilna komunikacija ima jasen negativni družbeni vpliv. Nasilneži z glasnejšim glasom, z grožnjami, z raznimi prijemi skušajo ustaviti neko drugo osebo pri njenih dejanjih. Ko to obliko komunikacije pospremi tudi dejansko fizično nasilje, nam je verjetno veliko bolj jasno, da gre za neprimerno vedenje. Ko pa gre “zgolj” za besedno ustavljanje, pa nismo tako odločni pri naših odgovorih. Prav je, da imamo svoje lastne poglede, načine in vsa druga vodila in smernice v življenju. In ustavljanje ravnanja po teh osebnih vodilih je oblika nasilja.

Zaključek

“Manipulativna komunikacija je nespretnost.” Tako je zapisal Daniel Goleman, ki je javnosti znan predvsem v povezavi s pojmoma čustvene in socialne inteligence. Družbi je želel posredovati poziv, naj spremenimo naš pogled na t. i. “spretnost manipulacije” in jo začnemo obravnavati kot komunikacijsko nespretnost ali nedovršenost. Manipulirajo torej posamezniki, ki ne znajo primerno komunicirati ter se morajo primerne zdrave komunikacije še naučiti. Z vsebnostjo sile je nasilna komunikacija večinoma lažje razločna, lažje nanjo pokažemo in jo tudi lažje ovrednotimo kot neprimerno oz. nedopustno.

Prepričanost o lastni nezmožnosti, potlačevanje lastnih idej o življenju, slaba, predvsem pa z resničnostjo neskladna (ali lažna) samopodoba so samo nekatere posledice teh neprimernih oblik komunikacij. Sila je sama po sebi odkrito neprimerna, manipulacije pa so pogosto zamaskirane in jih težko prepoznamo; tako lahko povsem izgubimo zavedanje o tem, kaj so naša lastna prepričanja in kakšno življenje bi sami zares radi živeli.

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V prvem zapisu o komunikacijah obravnavam dvojico pasivna-agresivna komunikacija.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Pasivna komunikacija

Pasivna komunikacija pomeni umik. Bistvo te oblike komuniciranja je, da v stiku z raznolikostjo (drugačnimi pogledi na življenje) svoje poglede umaknemo. Če se tega poslužimo v neki enkratni situaciji, je to način, da se izognemo vrednotenju ali konfliktu. Ko pasivna komunikacija postane navada, je v ozadju določen stalni razlog: lahko lastne poglede vidimo kot inferiorne ali manjvredne, lahko pa smo tudi v rednem stiku z (v komuniciranju) izrazito agresivno osebo in je pri tem ne znamo ustaviti. Svoje poglede torej umaknemo in privzamemo poglede druge osebe. Na primer, sprejmemo kritiko, čeprav smo se za neko aktivnost odločili s povsem drugačnimi kriteriji, kot jo je nato ocenila druga oseba (je pomembnejši naš osebni kriterij ali kriterij te druge osebe?).

Pasivna komunikacija je varna v smislu izogibanja konfliktov, vendar pa bremenilna v smislu neizražanja. Imamo namreč svoje poglede na svet, ki jih v stiku z drugimi (v družbi bodisi v zasebnem življenju bodisi pri delu) ne živimo. Takšno stanje pomeni potrebo po ogromno prilagajanja, ogromno samonadzora in samoregulacije (torej ravnanja ne po lastnem občutku, temveč po zunanjih kriterijih); s tem pa veliko porabljene energije in izčrpanost.

Agresivna komunikacija

Agresivna komunikacija pomeni dominanco. Bistvo te komunikacije je, da v stiku z raznolikostjo (drugačnimi pogledi na življenje) s svojimi pogledi dominiramo nad drugimi. S to obliko komunikacije dobimo hiter odgovor in hitro rešitev za situacijo; ne pa tudi prave rešitve. Redno posluževanje nakazuje, da svoje lastno razmišljanje in poglede razumemo kot prave za vse in kot superiorne ali večvredne. Svoje poglede začnemo vsiljevati drugim, z lastnimi kriteriji ocenjujemo dejanja drugih ali pa predvidevamo, da so naši izbrani načini pravi tudi za druge ljudi.

Medtem ko je pasivna komunikacija bremenilna za osebo samo, je agresivna komunikacija bremenilna za druge ljudi okoli nas. V sredici gre v tej obliki za prestopanje osebnih mej. Bistvo zdravih odnosov (in na koncu seveda tudi kakovostnega življenja) je v tem, da vsaka oseba ohrani svojo lastno identiteto in zasleduje osebno samoizpolnitev.

Zaključek

Pasivna in agresivna komunikacija sta komunikacijski nespretnosti. Predvsem ko gre za redno, dalj časa trajajoče vedenje, tako pasivna kot agresivna komunikacija prinašata pomembne negativne ali bremenilne posledice. Za tiste med nami, ki se poslužujemo bolj pasivne oblike komunikacije, je pomembno, da se zavzamemo za lastna življenjska vodila; tudi sami moramo lastna dejanja vrednotiti po lastnih kriterijih. Če smo lastne poglede v sebi pomanjšali, je čas, da zdaj postanejo večji. Za tiste, ki se poslužujemo bolj agresivnih oblik komunikacije, je pomembno razumevanje, da ima vsak od nas svoje lastne pristope, svojo zgodbo in svojo izbrano pot. In naše lastne poglede imamo za naše lastno življenje.

Če smo naklonjeni skrbi za odnose, potem si želimo v družbi tako 1) ohranjanja lastnih osebnih identitet vseh članov te družbe kot hkratno tudi 2) dobro sodelovanje in sobivanje. Do tega stanja nas vodi le eno – posvečanje družbenim izkušnjam in s tem razvoj komunikacijskih spretnosti.

Kako pomembne so družbene izkušnje? Mislim, da se (danes) čutimo zelo močne, ko rečemo, da nam mnenje drugih ne pomeni veliko. Da lahko preprosto pogledamo mimo reakcij ali odnosa drugih. Mogoče je to trenutno popularno, ali pa gre za splošno nagnjenost k občutku osebne moči, nedotakljivosti in podobno. Na drugi strani imamo potem tisti izraz, da smo “ljudje, preprosto, družbena bitja”. Po eni strani potrebujemo družbo in pripadnost, po drugi pa se tudi v reakcijah ljudi okoli nas gradi naša samopodoba. Kar želim poudariti, je to, da so družbene izkušnje še kako pomemben element našega življenja.

Vsebina poglavja

Skrb za družbene izkušnje je naslov novega poglavja. Za prvim, t. j. Nova paradigma vodenja, drugim, t. j. Avtentično življenje, ta zapis torej odpira tretje poglavje na tem blogu. Vsebina poglavja je zame osebno vodič v grajenju odnosov z drugimi in mi pri tem predvsem daje pomembna opozorila za spoštovanje razlik, bodisi osebnostnih bodisi izhajajočih iz osebnih zgodb, ter celostno sprejemanje drugih.

Pisal sem že tem, da je v današnji družbi pomembna raznolikost. Da je solidarnost preteklih družb bila zgrajena na enakosti, solidarnost današnje družbe pa na medsebojni odvisnosti. Od tega, da smo živeli razmeroma enaka življenja in se držali miselnosti, da “smo vsi na istem čolnu”, do tega, da imamo danes različna življenja, različne poklice, se učimo različnih spretnosti, zaradi česar smo predvsem medsebojno odvisni. Raznolikost je preprosto naravni del sodobne družbe; ne samo, da je tukaj, temveč jo še kako potrebujemo. Pa znamo živeti z njo? Jo znamo spodbuditi, jo razvijati, jo sprejeti? Jo razumemo?

Vsak od nas je celostna oseba. Vsak od nas ima svoje želje, cilje in sanje, svoje vrednote, prepričanja in načela, svoje pristope k delu, k spopadanju z izzivi in k reševanju problemov, svoje talente in priljubljene načine delovanja, svojo priljubljeno obliko komunikacije, ki mu najbolj ustreza, in tako naprej. Bistvo je, da posameznik razvija svoje življenje in stopa po tej svoji poti. Da razvija svoje lastne ideje, dobi poskuša po svojih zamislih in se tako uči o samem sebi. Sposobnost družbenega zrcaljenja pomeni, da smo se sposobni v pogovoru z nekom vživeti v takšen celosten svet te osebe. Sposobnost asertivnosti v komuniciranju pomeni, da smo sposobni lastne načine in načine druge osebe obravnavati kot enakovredne. Lasten ego je tisti, ki nam je v napoto, ko ravnanje drugih ljudi vrednotimo po svojih kriterijih, ko označujemo, namesto da bi vprašali; in ko nas v obnašanju preplavijo predsodki.

Odgovornost

Kako visoko vrednotimo družbene izkušnje? Preprosto lahko razmislimo o tem, koliko časa in energije namenimo odnosom, temu, kako odgovorimo na neko sporočilo ali pa se odzovemo na neko dejanje druge osebe; koliko časa in energije namenimo razmišljanju o odnosih, o tem, s kakšnim sporočilom ter v kakšnem vzdušju in občutkih bomo pustili drugo osebo po skupnem srečanju; kakšno pomembnost oz. kakšno mesto imajo ljudje in kakovost družbenih izkušenj v naših odločitvah.

Sile, kot so družbena izključenost in družbena zavrnitev, so zelo pomembni določevalci življenj. Tega, kam se razvijejo, kako posamezniki razmišljajo, kaj delajo in na koncu … kako se obnašajo do drugih ljudi okoli sebe. Ali jim je pomembna etika, ali jim je pomemben vpliv na okolico, na okolje. To skupno vzdušje, ki se ustvari v naših medsebojnih stikih in komunikaciji, imenujemo kultura – in vsi, prav vsak izmed nas, nosi svoj delček odgovornosti za to, kakšno kulturo ustvarjamo.

Danes sem bil na zdravstvenem posegu pri zobnem kirurgu. Imel sem oboleli zob, petico na levi strani zgoraj: zobu je počila korenina, se zagnojila in ga je bilo zato potrebno odstraniti. Čakalne dobe v javnem zdravstvu so dolge, ognojek je bil že velik in mi je osebni zobozdravnik svetoval, da poseg izvedem čim prej, t. j. samoplačniško.

Termin sem dobil kmalu, približno 20 dni po mojem povpraševanju. Na dan pisanja tega zapisa, t. j. ponedeljek 14. julija ob 10:45. Na uro sem pogledal, ko sem prejel izvid zdravnika in zapustil stavbo. Ura je bila 10:51.

Pri vstopu v ordinacijo doktor brska po dnevnem urniku in si ureja svoj lasten dnevni načrt, asistent pa mu medtem pripravi rentgenske slike mojega zobovja, ki sem jih dostavil približno tri tedne pred pregledom. Zdravnik se usede zraven mene, pogleda moje zobovje in oboleli zob ter potem še rentgensko sliko. Pravi, da bi sam dal 60-70 odstotno možnost apikotomiji – postopku, ki bi lahko ohranila zob. To je bila zame nova informacija, saj so mi predhodno sporočili, da glede na sliko ta poseg ni mogoč.

Dejstvo sem izrecno izrazil. Prosil sem, če lahko torej na novo greva skozi dejstva. Na kratko jih je povedal, medtem ko je brskal po svojem urniku in asistentu zraven naročal, da naj neko druga stranko danes prenaroči na kasnejši čas. Potem sem prosil, če lahko zaradi novih dejstev poskušam poklicati osebnega zobozdravnika, saj da sem zdaj v dvomih glede stanja in rešitev: v sebi sem ves ta čas imel dejstvo, da rešitev zoba ni možna (medtem ko je 60-70 odstotna možnost seveda povsem druga slika). Možnost je zavrnil in rekel, da morava dalje in opraviti zadevo. V mojih mislih mi ni preostalo drugega kot hitra, instinktivna odločitev: bom pač zaupal osebnemu zobozdravniku, ki mogoče bolje pozna moje specifično stanje, in odstranil zob.

Postopek traja minuto, največ minuto in pol. Zob je odstranil, očistil praznino, mi v usta potisnil vato, rekel »ugrizni in drži pol ure« ter dodal »končali smo, lep dan vam želim«. Vstal sem iz stola, vzel svoj nahrbtnik. Med tem je zdravnik dodal še, da priporoča hlajenje in da lahko vzamem protibolečinska sredstva, vendar ne Aspirina. Vprašam, ali je kaj posebnega glede prehrane in drugih zadev, kaj omejitev. Zdravnik je že vznemirjen, pokaže mi s prstom proti vratom in zraven reče: »nič, bolj mehko hrano, pa jejte na drugi strani«.

Na recepciji dobim račun. Znesek posega je 130 eur. Račun plačam in grem.

Kaj vse skupaj pomeni?

Račun je imel dve postavki. Prva je 1) specialistični prvi pregled, druga pa 2) komplicirana ekstrakcija. V ordinaciji sem bil 4-5 minut. Kdaj se je zgodil specialistični pregled? Poseg je trajal minuto, največ minuto in pol, dobil sem protibolečinsko injekcijo, uporabljeno pa so bili samo enostavni ročni pripomočki. Kaj je potemtakem enostavna oz. nekomplicirana ekstrakcija? In zakaj za 130 eur nisem dobil več časa in v tem na primer možnosti, da poklicem osebnega zobozdravnika? Mojih vprašanj in pa neumnosti, ki sem jih doživel, je več.

Kaj je strokovnost, kaj je profesionalnost?

Ko je poslovna dejavnost vodena profesionalno, se v delovanje sistematično integrira vse temeljne poslovne funkcije in se skrbi za vse vidike poslovanja. Trženjski strokovnjaki vam bodo na primer povedali, da izkušnjo posameznika določa »šest P-jev«: Price oz. cena izdelka, Product oz. izdelek sam po sebi, Placement oz. dostop do izdelka ter Promotion kot oglaševanje sestavljajo tradicionalne štiri P-je, potem sta pa zraven še Physical evidence oz. primernost ali prijetnost fizičnega okolja ter People oz. človeška izkušnja.

Kot mnogi, je zdravniku, ki je bil v stiku z mano, očitno pomembno, da je dober v zobozdravstvu oz. zobni kirurgiji, vse drugo pa je nepomembno. Lahko govorimo torej o profesionalnosti na tehničnem področju, ne moremo pa govoriti o profesionalnosti v odnosu; zdravniku je bilo očitno nepomembno, kakšen je »šesti P« njegove storitve oz. se z izkušnjo stranke očitno ne ukvarja. Ja, profesionalnost pač pomeni, da naj bi se svojega posla lotili celostno …

Zastarela kvantitativa namesto kvalitative

Kaj pa organizacija? Kako se opredelijo cilji? Kako se opredeli poslanstvo? Kako je opredeljen dnevni urnik? Zakaj je bilo za moj poseg (in za plačanih 130 eur) rezerviranih le teh približno pet minut?

V organizaciji imajo očitno stvari opredeljene po zastareli kvantitativni logiki. V ospredju torej ni vsebina oz. kvaliteta (kar je kvalitativna logika), saj bi to pomenilo, da jih je najbolj pomembno, kako dobro so obravnavali stranko in kako dobro storitev so ponudili. Bolj je bilo torej pomembno, da že čaka naslednja stranka in je torej treba iti dalje – »obračati številke«. To je pokazatelj kvantitativne logike, v kateri so v ospredju številke. Če malo karikiram (in tudi pretiravam; pa ni zares veliko pretiravanja), človek vstopi, stopi na industrijski trak in ko ga trak pripelje do izhoda, mora ven.

Kaj povedati za konec?

Zdaj je ura 20:59. Zvečer sem se usedel za računalnik in pogledal račun, videl njegove postavke in … videl neumnosti, ki so se danes zgodile na obisku. Pisal sem tudi na njihov naslov in prosil za pojasnilo računa – razlago tega, kaj sem dejansko plačal.

Ko govorimo o stanju v družbi, se dostikrat borimo proti zaslužkarstvu in v tem vidimo boj za družbene ideje, boj za nas same. Pa mislim da ni to sredica tega, kar je pomembno. Zahtevajmo kakovost. Iščimo kakovost. Poslužujmo se storitev pri tistih ponudnikih, ki so svoj posel ustanovili, da bi vam dostavili nek izdelek ali pa storitev ter da bi to naredili dobro. To bo izločilo tiste, ki v poslu gradijo »industrijske trakove« z željo po »obračanju« čim večjih številk. To bo izločilo neprofesionalne, ki na posel ne gledajo celostno in ga oblikujejo le na-pol. In izločilo bo organizacije, ki v resnici in zares nimajo poslanstva, ki bi ga uresničevale.

Družbeni strah je ena izmed oznak, ki jih sam dajem med oznake “zunanjega opazovalca”. S tem namreč ciljam na to, da sam ne vidim, da bi šlo za prisotnost prestrašenosti ali odsotnost poguma, temveč da gre enostavno za določena ne povsem ustrezna ali pa napačna razumevanja: dogodkov, lastne identitete ipd. In v povezavi s tem razmišljam o dveh predlogih za razmišljanje (za oblikovanje vaše lastne miselnosti), ki ju bi rad delil v tem zapisu.

Jasna slika lastnih pogledov

Delati stvari sam zase, tudi v samoti, pomeni biti izpostavljen zgolj svojim lastnim mislim in pogledom. Izhodišča so jasna, jasni so motivi in izbire načinov. Gremo v dejanje, dejanje se zgodi, vidimo razplet, se nekaj naučimo itd. Na takšen način je naslonitev na svoje lastne predstave zelo intuitivna. Izhajamo iz svojih lastnih prepričanj in dejanja ovrednotimo s svojimi lastnimi vrednotami.

Vstop v družbo pomeni ustvarjen stik z drugimi in drugačnimi interpretacijami naših dejanj. Ljudje okoli nas lahko storjeno dejanje razumejo na povsem drugačen način. Samo po sebi je to povsem logično in prav; izhodišče vsakemu od nas so namreč lastne vrednote, pogledi in drugi deli naše osebne psihologije. Vendar pa to nekako pomeni ali nakazuje, da v instinktivni reakciji posameznik ocenjuje, kaj bi to dejanje pomenilo, če ga bi naredil on sam (jaz oz. vi pa ste mogoče izhajali iz drugačnega izhodišča in ima vaše dejanje drugo sporočilo).

Ohranite svoje poglede pred očmi. Pomembno je, da svoja dejanja vrednotimo po lastnih pogledih. Naša dejanja primarno nosijo naša sporočila (ne pa tistih, ki so jih zaznali drugi). Vsak vsak od nas ima v sebi zmožnost, da reflektira, da razmisli in presodi, kaj je prav in kaj ne. Če v nekaj verjamemo, je prav, da v skladu s tem tudi živimo. Zakaj sem nekaj naredil, zakaj sem izbral ta način? Imeti jasno sliko o sebi: sliko lastnih prepričanj in vrednot, lastnih pogledov na ključne elemente življenja je nekaj, s čimer veliko lažje vstopamo v družbo in v razne po tej plati kaotične situacije ter izzive. Takšna slika bo zgradila jasno in trdno osebno identiteto.

Besede govorijo primarno o človeku, ki jih izreče

Ogledalo za nas ali odsev zgodbe druge osebe? Če na primer nastopimo pred množico, bodisi pred skupino vrstnikov, skupino sodelavcev ali drugo, imam pred sabo (poljubno veliko) množico ljudi. Seveda, vsak od teh ima svojo zgodbo, svoje izkušnje, vrednote, prepričanja, poglede, vsak ima svoja morebitna nelagodja, ki jih doživi v takšnih ali drugačnih situacijah; globina takšnega pogleda je seveda neizmerna, zato tukaj ne bomo iskali prihoda do dna. Ko prejmemo reakcijo, je to sporočilo o našem dejanju ali o tem, kdo nas gleda?

Vsaka reakcija govori primarno o tem, kaj si oseba misli. Bodisi pozitivna bodisi negativna, karkoli je storjeno kot reakcija na neko dejanje, govorijo prvenstveno o tem, kako si oseba pri sebi interpretira dano dejanje. Med tem, ali v odzivih iščemo ogledalo za nas (na primer osebno potrditev) ali pa odsev druge osebe (spoznavamo njih kot celostne osebe), je pomembna razlika. To ogledalo, ki ga drugi držijo v rokah, so ti posamezniki ustvarili sami. Moj argument je, da najverjetneje pove veliko več o njih, kot pa o vrednosti vašega dejanja.

Zaključek

Jasna osebna identiteta je nekaj, kar potrebujemo in k čemur verjamem da tudi stremimo vsi. Če boste pogledali v vsebino pozitivne psihologije in avtentičnosti, med argumente za osebnostno čvrstost in stabilnost, boste slej kot prej prišli do nasveta, da si to identiteto oblikujete sami pri sebi. Sposobnost nasloniti se na lastno mnenje in lastno presojo je lahko vir zelo pomembne osebne moči. Takšna identiteta bo zares trdna in stabilna ter vam bo lahko dala prav takšno življenje. Hoditi po svetu, v katerem je okoli nas polno različnih odsevov tega, kdo smo, lahko ustvari veliko t. i. družbenega strahu. Hoditi po svetu, v katerem je okoli nas polno ljudi z različnimi osebnimi zgodbami – no … to pa je nekaj drugega.

Pogovor s starejšim zdravnikom. Delaven, garaški, nekje med 55 in 60 letom, vendar še vedno dela nadure, dela dodatno delo, da bi si zgradil in ustvaril dodatna sredstva. Kaj ga žene? Sam niti nima velikih potreb, velikih želja, ne predstavi posebnih materialnih ambicij; deluje skromno. No, v pogovoru sam pokaže na slabo vest. Trije otroci, veliko odsotnosti (bodisi fizične bodisi mentalne) in zelo malo posvečanja. Želi jim zgraditi hišo, želi jim kupiti avto, želi jim pustiti tudi neko zapuščino.

Kaj bi želeli dati otroku? Osnovno varnost in stabilnost – zagotovo. Kakovostno življenje, zdravo, kakovostno prehrano, možnosti in priložnosti v smislu izobrazbe ali pa različnih hobijev oz. prostočasnih dejavnosti in osebnega razvoja. Ljubezen, razvito zaupanje vase in celostno samozavest. Pa … znamo zgraditi ta drugi del? Ga sploh prepoznamo?

Kaj osebi sporoča to, če oče gara za to, da ji bo zgradil hišo, kupil avto? Kaj pa samozaupanje – jasno pokazati zaupanje v to, da je otrok vsega potrebnega sposoben sam, da je (lahko) samostojen in neodvisen, da lahko osvoji potrebne veščine, potrebna znanja in sposobnosti; da se lahko zanese sam nase?

Je za današnji čas res še ustrezno, da razmišljamo v smislu zapuščin in dedovanja? A ni naš cilj in smisel družbenega razvoja zrela populacija? Torej ljudje, ki so samostojni, neodvisni, ki zaupajo vase, razmišljajo s svojo glavo, delajo in življenje ustvarijo s svojimi lastnimi dejanji. In tudi ljudje, ki so sposobni zaupati drugemu, vzpostavljati enakovredne odnose. Sodelovati in spoštovati?

Zapuščina verjetno spada med tiste koncepte, ki so stari “toliko kot čas”. Pa vseeno: mislim, da je vreden premisleka.

Še naprej sem pri tematiki kulture in vrednot. Še naprej sem pri izbirah, ki se nam zdijo samoumnevne, povsem naravne, kot da gre za univerzalno pravilo in da druge možnosti tako ali tako ni. Izbirah, ki pa so v resnici širše in so pokazateljice naših vrednot.

Investiranje

Kam vložite svoj denar? Če bi vlaganje svojega denarja izbirali delnice, bi izbrali tisto, katere vrednost bo po vašem mnenju najbolj rasla. Torej delnico, pri kateri imate največjo možnost plemenitenja vašega vložka: ima trenutno relativno nizko ali zmerno vrednot in bo (enkrat kaj kmalu) poskočila nekam precej višje. Poimenujmo to malo bolj “po poslovno”: sledili bi maksimizaciji premoženja.

Za kaj podjetja delujejo? Ena od teorij pravi, da zato, da maksimizirajo premoženje lastnikov. V primeru vlaganja v podjetja in nakupa delnic, vi postanete delni lastniki tega podjetja. Po tej t. i. teoriji delničarjev ali angl. shareholder theory, bo podjetje uspešno takrat, ko ustvarja dobičke in ko s tem vrednost podjetja raste. In če vlagate zato, da bi se vaš vložek oplemenitil in kaj najbolj zrasel, so to podjetja, ki so za vas bolj oz. najbolj mamljiva.

Druga teorija je t. . teorija deležnikov ali angl. stakeholder theory. Deležnik je vsaka oseba ali skupina, na katero delovanje podjetja vpliva. Podjetja, ki delujejo po principih teorije deležnikov, želijo ustvariti kar se da veliko vrednost za vse svoje deležnike. Torej, želijo, da stranke dobijo dobre, kakovostne izdelke, da se zaposleni dobro počutijo in osebno razvijajo, da imajo dober odnos z institucijami, kot so šole, organi lokalnega upravljanja in druge, da imajo dober odnos z javnostjo, pozitiven vpliv na okolje itd.

Torej: kam bi vložili svoj denar?

Namesto neomejenosti opredeljeni cilji

Recimo temu, da vam želim predstaviti en delček kulture namena. Življenjske miselnosti, za katero velja redna navada tega, da se vprašamo vprašanji Zakaj? in Kaj je namen tega?

V tej kulturi ima posameznik svoje finančne cilje opredeljene. Koliko denarja potrebujem, zakaj ga potrebujem, kakšen mesečni prihodek in velikost premoženja mi pomenita varnost in stabilnost, kaj potrebujem za kakovostno življenje in osebno zadovoljstvo. Posameznik torej razmišlja, da ima denar oz. imajo finance (kot vsak drug element življenja) svoj jasen namen. Iz tega pa izhaja tudi, da obstaja precej jasna številka, ki ta namen izpolnjuje.

Obstoj te številke pomeni veliko razliko. Pomeni, da smo se prestavili stran od shareholderske miselnosti, po kateri je treba premoženje maksimizirati. Ko razporejamo svoje premoženje, ga želimo na primer ohranjati ali pa doseči neko zmerno povečanje tega premoženja. Namesto, da bi želeli vso vrednost ustvariti na finančnem področju (teorija delničarjev), se lahko odločimo, da želimo vrednost ustvariti širše (teorija deležnikov). Odločamo se torej po drugih motivih (t. j. po drugih vrednotah): Kaj bo to podjetje storilo z denarjem, ki ga dobi od mene? Kako se bo obnašalo do zaposlenih, do lokalne javnosti, do okolja, do etičnih problemov in vprašanj? Kako bo uporabilo moč?

Etično investiranje, etični nakupi

Don’t look up je film posnet v letu 2022. Proti zemlji prihaja komet, ki bo uničil življenje. Približuje se našem planetu, znanstveniki nanj glasno opozarjajo, komet je viden že tudi s prostim očesom in pogledom v nebo, vseeno pa določeni posamezniki uspejo prepričati ljudi, da svoj pogled držijo stran od neba; kot da je “tisto tam gori, tisto povsem jasno vidno,” nekakšna manipulacija.

Mislim da v današnjem svetu pomen etike ne more biti več vprašljiv. Ne more več biti označen za nek koncept striktno omejen na “pravljične misli idealistov”, saj ne moremo mimo vplivov neetičnosti, pa četudi smo osredotočeni zgolj na naše lastno življenje. Kam dam svoj denar? Katera podjetja podpiram? Čigave izdelke kupujem? Čigave storitve uporabljam? Komu dajem svoj glas, svojo pozornost? Kaj bo ta (npr. podjetja ali slavni posameznik) s tem denarjem, s prejeto močjo (v takšni ali drugačni obliki) naredil?

Se vprašate takšna vprašanja? Mislim, da je čas za to. Da je čas za kulturo namena.