Želja po pomoči je velika povezovalna vsebina med nami. Gre za način medsebojnega prispevanja, način izražanja naklonjenosti ali podpore in verjetno še kaj drugega. Sam namen pomagati je velik, je pomemben tako za posamezni odnos, kot za družbo kot celoto. Vendar pa je dober namen le polovica celote – druga polovica pa je spretnost.

Značilnost iskrenosti

Nespretnost v pomoči lahko celoten trud naredi zelo neiskren. Pomagati pomeni olajšati neki korak na poti, ki jo je izbrala druga oseba. Naš prispevek pri tem je na primer podana razlaga, asistenca pri delu, iskanje odgovorov na obstoječa vprašanja, torej izvedba koraka, medtem ko je pot ali izbira koraka stvar druge osebe.

Prave pomoči ni brez vprašanj Kaj želiš? ali Kaj potrebuješ?. Iskrena pomoč se ne more zgoditi, če ne vemo, o čem oseba razmišlja in kaj ima v mislih kot cilj, s katerim korakom ali na primer s katerimi mislimi se ukvarja. Brez postavljanja navedenih vprašanj pomagamo zaradi sebe, namesto da bi pomoč nudili zato, ker jo potrebuje druga oseba. Brez postavljanja navedenih vprašanj ne poznamo zares koraka, s katerim se oseba ukvarja in pri katerem potrebuje asistenco.

Zmagovalci in neumneži?

Vsebina tega zapisa je zgolj še en primer v vrsti zapisov, ki poudarja, da je vsak od nas celostna oseba, ki ima svoje razmišljanje. Pomoč in dajanje pomoči je sicer specifičen element naših življenj, ki je pomemben del spletanja življenjskih odnosov in uresničevanja medsebojnega sodelovanja in povezanosti. Vendar pa je med iskreno in neiskreno, ali med spretno in nespretno pomočjo velika razlika. Prva daje osebi vrednost, druga pa jo lahko odvzema.

Spet lahko pridemo do vprašanja, zakaj? Zakaj se vedemo mimo te logike? Zakaj pri pomoči drugim sploh pozabimo na ti ključni vprašanji? Zakaj nimamo v rednem razmišljanju zakoreninjeno, da je za vsakega izmed nas pomembno to, da hodi po svoji lastni poti? Zakaj nekaj takšnega uide našem miselnem toku? Lahko da smo radi Napoleoni, zmagovalci. Lahko da imamo svoje lastne misli polne pravil o tem, kako se je treba vesti in katero pot je treba v življenju izbrati. Karkoli pa je že razlog, naj prostor zavzame tista iskrena pomoč.

Znatna razlika

Podpora ali agresija. Vrednost ali odvzem vrednosti. Pospeševanje in ustavljanje. Med spretno in nespretno pomočjo je velika razlika. Vir ima v razmišljanju in v notranji iskrenosti o sami pomoči, dalje se uresniči v niansi s postavljanjem tistih nujnih vprašanj, kot sta Kaj potrebuješ?, Kaj želiš doseči?, potem pa se razplete v veliki razliki med tem, kaj daje prava in kaj neprava pomoč.

Osebna psihologija posameznika je neverjetno širok prostor. Ko imamo pred seboj človeka, ki je na primer okoren v družbenih situacijah, ali pa ki ima težavo pri usvajanju neke šolske vsebine, je vir (trenutne) nezmožnosti zares lahko na neštevnih mestih. Z življenjskimi izkušnjami razvijamo misli, prepričanja o vseh stvareh, ki nas obdajajo: kdo sem jaz, kakšne so moje sposobnosti računanja, pomnjenja, kako dober sem v premagovanju izzivov, kaj pomeni nastopati, kaj pomeni biti prvi ali najboljši, kaj uspešnim prinaša uspeh; vsaka napačno naučena stvar nas lahko na svoj, sebi lasten način omejuje ali ustavlja na naši poti.

Sam sem v življenju dobil veliko komentarjev. Kako se povezovati z drugimi, kako se lotiti poslovanja in uspeti v poslovnem svetu, kako voditi svoje življenje in ne zanemariti svojih lastnih želja in ciljev ter podobno. Vsi ti komentarji seveda predstavljajo izzive in rešitve, kot so jih imeli drugi. “Postaviti se zase” je na primer enostavno, ko o uspehu razmišljaš zgolj v svoji ozki celici; nekaj povsem drugega pa, ko želiš v vsaki svoji odločitvi upoštevati tudi druge in ko želiš to ohraniti kot standard v svojem življenju. Je pomembno, kaj bo neka odločitev prinesla meni, ali je pomembno tudi, kako bo vplivala na druge? V posamezniku je lahko veliko misli, veliko vsebin in v njih vprašanj, ki jih druga oseba niti ne predvideva.

Nezmožnost? Obstaja azijski rek, ki pravi, da je “cvet, ki najpozneje zacveti, najlepši cvet”. Če je v mislih veliko vprašanj, to pomeni veliko širine. Če je pot do nekega premika dolga, to lahko pomeni, da glava tega posameznika gleda široka in gleda v različne smeri ter v razne kotičke. Nezmožnost je nek opis, ki ga na primer našemu okornežu v družbenih situacijah poda zunanji opazovalec. Kot takšen je poln nerazumevanja, poln predsodkov, površinski in najverjetneje zgreši realnost. V tej realnosti so resnične stvari, resnična vprašanja, resnični izzivi, misli, ki jih je potrebno predelati in postaviti zanje pravo, ustrezno razumevanje.

Edina realna stvarnost je opis tega, da za vsakega od nas obstaja samo eno pravo izhodišče, na katerega se moramo s svojimi izbirami odzvati. Nismo stroji, temveč ljudje z osebno zgodbo. Ne moremo izbrati poti, ki je odtujena od naših čustev, naših potreb; na te mora ustrezno odgovarjati. Pogovarjati se z ljudmi, kovati odnose z ljudmi, med katerimi je tudi voditeljski odnos v delovnem okolju, pomeni razumeti takšna temeljna dejstva.

Odzvati se na vso realnost v nas, ne ubirati krajših poti ali bližnjic, lahko pomeni dolgo pot. Zahteva veliko potrpežljivosti ter prejme ogromno reakcij nerazumevanja, deležno je ogromno predsodkovnih sporočil in podobno. Vendar pa je uspeh pri tem razlog, da iz tega nastanejo najlepši cvetovi. Zrele osebe, osebe s poiskanimi, najdenimi odgovori, osebe s čistimi mislimi in jasno smerjo življenja.

Samo posameznik sam zares ve, kaj je naslednja ovira, kaj je naslednje vprašanje, kako zahteven je naslednji korak. Ocene in predvidevanja nas oddaljujejo od poznavanja te stvarnosti, pozornost in poslušanje pa nas njej približuje. Edina relevantna stvarnost je v osebi sami in jo pozna prav ta oseba.

Drugi korak v grajenju sporočila o zrcaljenju. Lastne vrednote in poglede na življenje imamo zase. Pomembno je, da z njimi živimo in jih izpolnjujemo v lastnem delovanju. Pomembno je, da v rednih dneh zapolnijo naš celoten miselni prostor: da na primer z osebo, ki jo srečamo, ravnamo tako, kot verjamemo, da je prav, ali da uspeh v svojem opravljenem dejanju ovrednotimo z lastnimi kriteriji in v smislu razmišljanja, s katerim smo se lotili danega opravila. Z ljudmi okoli sebe komuniciramo in jim pomagamo v lastnem slogu, tako, kot verjamemo, da je prav – da pa da bi moralo za to postati nekdo drug.

Vrednote in poglede imamo zase. Kakršnekoli ideje in razmišljanja oblikujemo v življenju, jih oblikujemo zato, da bi živeli bolje oz. kakovostno. Da bi delali bolje, izbirali bolje, dosegli želeno zadovoljstvo – karkoli že to za nas pomeni. Svoje tokraten poziv podajam z dvema sporočiloma.

Sporočilo samoizpolnitve

Živeti svoje življenje. Samoizpolnitev je zame redno prisotna tema. Začne se samozavedanjem, potem pa udejanja z neko življenjsko navado, v kateri je smisel življenja udejanjanje svojih pogledov na življenje: na primer vesti se do človeka, ki ga bom danes srečal, tako, kot verjamem, da je prav, ali pa v naslednjem projektu pokazati potrpežljivost, disciplino, ali karkoli drugega, kar sam zares cenim.

Je to nujen, bistven element življenja? Ali vsak od nas rabi delo, službo, ki se ujema z osebnim poslanstvom? Ali vsak od nas rabi družbo, ki pozitivno obravnava naše osebne načine, želje, ideje o življenju? Sam menim, da ja; da se torej manjko na tem področju redno izrazi, zlije s svojimi posledicami na neko drugo področje. Pomanjkanje v nas ustvari napetosti in vrednotenje, podajanje kritik na obnašanje drugih je en način, kako te napetosti, te tenzije v sebi sprostimo. Sporočilo samoizpolnitve je zame pomembno, močno, vam pa seveda prepuščam vaše lastne misli o tem.

Sporočilo osebne avtonomije

Drugi ljudje ne morejo biti (naš) osebni projekt. Ali razumemo takšno preprosto misel? Vsak od nas ima svoje lastno notranjost, svojo lastno psihologijo, ki zajema cel spekter vsebin, kot so že mnogokrat omenjene vrednote, prepričanja, cilji in želje ter druge osebne smernice. Vsak od nas sam najbolje, najbolj celostno ve, kaj potrebuje: kakšne so te notranje vsebine, kakšna je osebna zgodba in vse osebne potrebe, ki jih je ta zgodba prinesla ali ustvarila. Uspeh je zelo subjektiven pojem in prava poteza seveda prav tako.

Vplivamo lahko na lastne izgovorjene besede, na lastne izbrane projekte, na naslednjo opravljeno nalogo, ustvarjen zapis, na branje naslednje knjige in pridobitev znanja o naslednji tematiki, na izbiro potovanja, na barvo odnosa, ki ga zgradimo z nekom. Zaslužni smo za lastne poteze, ne moremo pa biti zaslužni za zgodbe druge osebe. Največ dela, največji del uspeha zgradi oseba sama. Lahko ji podamo znanje, pokažemo na bližajoč izziv, oseba pa sama presodi, kaj to zanjo pomeni, kaj je prava odločitev ter sama vloži svoj čas in trud. Naše vrednote uresničujemo z izbiro naših potez; drugi pa želijo v lastnih dejanjih prav tako zasledovati svoje lastne vrednote.

Peljem se po cesti, proti končni destinaciji, ki jo vidim na svoji levi strani. Pred mano je dolga ravna cesta in pred mano se vozi še en avtomobil. Več deset kilometrov se voziva eden za drugim, po tej dolgi ravni cesti, v daljavi pa zdaj že vidiva bližajoče se križišče. Avto pred mano v križišču zavije desno, jaz zavijem levo. Vsak nadaljujeva po svoji poti do svoje končne destinacije.

To je logično, mar ne? Jasno razumemo, da imamo dom vsak na svoji lokaciji, da imamo znance in prijatelje vsak v svojem kotičku sveta, da imamo druge interesne točke vsak v svojem mestu v okolju, ki nas obdaja. Sem jaz izbral prav? Je tisti drugi voznik izbral prav? Izbrala sva tisto smer, tisti zavoj, ki naju oba, vsakega posebej, pelje do končne destinacije, h kateri sva namenjena.

Kaj je vrednotenje?

Je bila odločitev dobra? Je bila odločitev slaba? Ali odločitev kaže moč, šibkost, drugo značilnost posameznika? Tako kot ima vsak od nas svojo destinacijo, ko se pelje po prometni poti, prav enako ima vsak od nas lastno destinacijo v drugih področjih življenja. Nekateri želijo živeti stabilno, načrtovano, mirno življenje, pa drugi želijo izražati same sebe, zagotoviti, da lahko čim več časa namenijo umetnosti ali neki obliki podajanja lastnih sporočil v svet, spet tretji želijo prepotovati svet, se srečati z različnimi kulturami, spoznati različne poti življenja, ki jih izbirajo ljudje po svetu. Za enega je uspeh v tem, da sledi najbolj stabilnim, utrjenim tirnicam, ker prinašajo mirnost, malo pretresov, možnost načrtnosti in predvidljivosti. Za drugega je uspeh v tem, da spoznava svoj lasten slog, da razvija svoja sporočila, da živi na primer minimalistično življenje, ker se v njem počuti svobodnega. In tako naprej …

Vrednotenje je prestopanje osebnih mej. Pomeni uporabo lastnih kriterijev za ocenjevanje izbir drugega. Pomeni, da ne razumemo, da smo vsi celostne osebe, ki moramo slediti svojim lastnim razmišljanjem, zasledovati lastna prepričanja in vrednote ter živeti svoje lastno življenje. Ljudi okoli sebe lahko opazimo, jih vidimo in se iz njihovih izbranih dejanj ter raznih odločitev učimo o tem, kdo so, kakšne so njihove vrednote, tudi kakšna je njihova osebna zgodba (t. j. pretekli izzivi, vtisi osebne prehojene poti), ne pa obratno. Vzeti naše lastne kriterije in jih ponesti v osebno območje druge osebe, pomeni vrednotenje. Na drugi strani, kot alternativo, pa lahko izberemo radovednost in učenje o ljudeh.

Odsotnost logičnosti

Voznik, ki je izbral desni zavoj; mladi raziskovalec, ki da odpoved v službi; nekdo, ki se odloči za umetnost; nekdo, ki prepleska svojo hišo na rdeče; vsi sledijo svoji končni destinaciji. Tisti, ki jo sami najbolje poznajo. Ne govorim o upoštevanju skupnih pravil, o spoštovanju zakonov ali čem podobnem, temveč govorim o osebnih izbirah ljudi. O tem, ali bomo hodili po gozdni ali po travniški poti, ali bomo živeli v manjši ali bolj prostorni hiši, ali želimo predvsem raziskovati sebe ali pa živeti v zvezi.

Odsotnost logičnosti v navadi vrednotenja je jasno nelogična, ko gre za oba voznika. Kaj pa v drugih delih življenja? Kako razmišljamo o teh? Zakaj svoje vrednote in druge življenjske smernice ponesemo v osebna območja drugih? Zakaj govorimo in podajamo komentarje, namesto da bi opazili, videli in spoznavali, kdo so zares in v resnici ljudje okoli nas, kakšno pot si izbirajo, kaj jih motivira, navdihuje, kam gredo?

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj pravi Gemini za tretjo osebo?

Fatima, 40 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Fatima, ženska starosti 40 let, jo je povzročila. Reakcija Fatime po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Fatimin prvi odziv bo globok, instinktiven strah, ne le zaradi trčenja, ampak tudi zaradi možnih posledic. V trenutku, ko se bo trčenje zgodilo, bo v njenem umu bliskovito preblisnila misel: “Ne zdaj, ne morem si tega privoščiti.” Ta misel je odraz njenih vsakodnevnih skrbi za preživetje in finančno stabilnost.
2. Kaj jo vodi? Vodi jo globoko zakoreninjena negotovost in strah pred avtoriteto. Kot priseljenka v tujem okolju je pogosto na robu družbe in nima enakega socialnega zaledja kot Ana ali Marko. To pomeni, da je za njo vsak stik s policijo, zavarovalnico ali uradnimi institucijami vir stresa in možnega tveganja, da izgubi službo ali da se ji življenje še bolj zaplete.
3. Naslednji korak: Ne bo razmišljala o moralni odgovornosti ali pragmatični rešitvi, ampak o posledicah za svoj vsakdanji obstoj. Njen prvi korak bo zato preveriti, ali je druga oseba poškodovana. Če je, bo seveda poskušala pomagati, vendar v ozadju vedno s strahom.
4. Komunikacija: Njena komunikacija bo sprva verjetno prestrašena in nerazločna, morda celo prežeta z jokom. Uporabljala bo preproste besede in iskala potrditev: “Joj, kaj se je zgodilo? Jaz res ne vem, kako… ste v redu?” Njen poudarek ne bo na izmenjavi podatkov, ampak na olajšanju situacije in preprečevanju, da bi se stvari zapletle.
5. Klic na pomoč: Fatimin največji strah bo klic policije, saj ve, da bo to prineslo birokracijo in morda denarno kazen, ki si je ne more privoščiti. Verjetno bo upala, da bo lahko situacijo rešila s pogovorom in da bo druga oseba razumela njene okoliščine.

Fatima reagira iz pozicije ranljivosti in negotovosti. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica borbe za preživetje, prilagajanja in globokega strahu pred tem, da bi izgubila tisto malo, kar ima. Njeni “demoni” so vsakdanje skrbi, ki si jih Ana in Marko verjetno ne moreta niti predstavljati.

Kdo je Fatima?

Fatima se je v Slovenijo preselila pred 15 leti zaradi boljših življenjskih priložnosti. Živi v najetem stanovanju v večjem slovenskem mestu. Dela kot čistilka v različnih podjetjih in večjih nakupovalnih centrih. Njen dan se začne zgodaj zjutraj, pogosto pa opravlja več različnih služb, da lahko preživi sebe in finančno podpira svojo družino, ki je ostala v domovini. Njen družbeni krog je večinoma sestavljen iz drugih priseljencev, ki se soočajo s podobnimi izzivi, ter sodelavcev. Njen življenjski kontekst zaznamujejo trdo delo, skrb za družino, prilagajanje novi kulturi in jezikovna prepreka. Kljub težavam je optimistična in ponosna na svoje dosežke in želi svojim otrokom zagotoviti boljše življenje.

Povej mi več o zgodbi Fatime …

Fatima se je rodila leta 1985 v majhnem mestu blizu Sarajeva v Bosni in Hercegovini. Njena družina je živela v težkih ekonomskih razmerah, kar jo je že v mladosti naučilo pomembnosti trdega dela in prilagodljivosti. Odraščala je v okolju, ki je bilo močno zaznamovano z etničnimi in verskimi razlikami, kar jo je naučilo, da so odnosi z ljudmi pomembni in da je treba biti vedno vljuden.

Že v rani mladosti se je morala spopasti s številnimi izzivi, saj je bil njen oče invalid, in je morala pomagati mami pri delu. To jo je naučilo, da je treba biti močan in da je treba skrbeti za družino.

Selitev in začetek novega življenja

Po poroki s svojim možem, ki je bil prav tako iz Bosne in Hercegovine, so se zaradi slabih ekonomskih razmer v Bosni in Hercegovini odločili, da se preselijo v Slovenijo. To je bila težka, a nujna odločitev, saj so si želeli zagotoviti boljše življenje za svoje otroke.

V Sloveniji se je Fatima morala spopasti z novimi izzivi – jezikovno prepreko, iskanjem službe, in prilagajanjem na novo kulturo. V začetku so živeli v majhnem stanovanju, kar jim je oteževalo življenje. Kljub temu se Fatima ni nikoli predala in je vedno poskušala najti nove priložnosti, da bi izboljšala življenjske pogoje.

Borba za preživetje

Fatima je začela delati kot čistilka, saj je bilo to delo edino, ki ga je lahko dobila brez posebne izobrazbe. Delala je v različnih podjetjih, trgovinah in nakupovalnih centrih. Njen delovnik je bil pogosto dolg in naporen, a ni se pritoževala, saj je vedela, da je to edini način, da preživi sebe in družino. Njen največji strah je bil, da bi izgubila službo.

Družina in odnosi

Fatimin svet je osredotočen na družino. Njen mož in otroci so zanjo najpomembnejši. Njen družbeni krog je večinoma sestavljen iz drugih priseljencev, ki se spopadajo s podobnimi izzivi. Z njimi deli svoje izkušnje in se medsebojno podpira.

Fatima je oseba, ki verjame v moč ljubezni, trdega dela in borbe za preživetje. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica borbe za preživetje, prilagajanja in globoke ljubezni do družine. Njeni “demoni” so strah pred neuspehom, negotovost in strah pred avtoriteto, ki ga je prinesla s seboj iz domovine. Vendar pa je kljub vsemu optimistka in verjame, da bo s trdim delom in vztrajnostjo zagotovila boljše življenje za svoje otroke.

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj pravi Gemini za drugo osebo?

Marko, 32 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Marko, moški starosti 32 let, jo je povzročil. Reakcija Marka po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Njegov prvi odziv ne bo čustven, kot je bil Anin. Verjetno bo izustil kakšno kletvico in v trenutku preklopi v način reševanja problema.
2. Kaj ga vodi? Vodi ga logična, pragmatična miselnost, ki jo je razvil skozi leta reševanja zapletenih projektov v službi. Za njega je to “težava”, ki jo je treba rešiti.
3. Naslednji korak: Namesto, da bi se mučil z občutki krivde, bo takoj poskušal zbrati podatke. Najprej bo preveril, ali je poškodovan sam. Potem bo izstopil iz avta in si vizualno ogledal situacijo – ocenil bo škodo na svojem avtomobilu, pa tudi na drugem.
4. Komunikacija: Njegova komunikacija bo zelo direktna in osredotočena na dejstva. Ne bo se opravičeval, ampak bo rekel nekaj v smislu: “Dajva takoj zamenjati podatke. A si v redu? Poklicala bova policijo, če je treba. Kaj je škoda?”
5. Klic na pomoč: Poklical bo reševalce in policijo, vendar ne zaradi empatije, temveč zato, ker ve, da je to pravna obveznost in da je to del procesa. Po klicu se bo verjetno začel ukvarjati z administrativnimi podrobnostmi, kot so fotografiranje prizorišča in shranjevanje podatkov, ki so mu lahko koristni.

Markova reakcija je torej odraz njegovega življenja, ki ga zaznamuje pragmatičnost, logika in reševanje težav. Njegova “barva življenjske zgodbe” je mešanica učinkovitosti, ambicioznosti in logičnega razmišljanja. Obravnaval bo nesrečo kot nalogo, ki jo je treba čim hitreje rešiti z minimalno škodo zanj.

Kdo je Marko?

Marko živi v modernem stanovanju v središču Ljubljane. Je vodja projekta v uspešnem IT-podjetju in vsak dan preživlja v dinamičnem, tekmovalnem okolju. Njegov družbeni krog je pester in mednaroden, saj se druži z ljudmi iz različnih strok in kultur. Informacije pridobiva preko družbenih omrežij, spletnih portalov in strokovnih revij. Je redni obiskovalec koncertov, razstav in restavracij. Njegovo življenje je hitro, usmerjeno v prihodnost in zaznamovano s cilji, ambicijami in stalnim izpopolnjevanjem.

Povej mi več o Markovi zgodbi …

Marko se je rodil leta 1993 v Ljubljani, v družini srednjega razreda. Oče je bil inženir, mama pa računovodkinja. V nasprotju z Ano, Markovo otroštvo ni bilo zaznamovano s kmečkim delom, temveč z visokimi pričakovanji, ambicijami in stalnim izpopolnjevanjem. Že od malih nog je bil vključen v številne dejavnosti – od računalniških krožkov in športa do učenja tujih jezikov. Starša sta ga spodbujala k doseganju dobrih rezultatov, zato se je že zgodaj naučil, da je uspeh rezultat trdega dela in nenehnega učenja.

Šolanje in prvi koraki v karieri

Marko je bil odličen učenec, ki je s svojim analitičnim umom izstopal. Po končani srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani, kjer je bil eden izmed najboljših v svojem letniku. Med študijem se je aktivno vključeval v projekte in deloval v startup podjetjih, kjer je spoznal dinamiko podjetniškega sveta. To ga je naučilo, da je poleg tehničnega znanja pomembno tudi razumevanje posla in ljudi.

Vzpon v karieri

Po končanem študiju je dobil službo v uglednem mednarodnem podjetju, ki se ukvarja z IT. Zaradi svoje ambicioznosti, delavnosti in sposobnosti reševanja problemov je hitro napredoval. Danes je vodja projekta, kjer je odgovoren za reševanje zapletenih problemov in za vodenje ekipe. Njegova kariera je zanj zelo pomembna, saj mu prinaša ne samo finančno stabilnost, temveč tudi občutek osebne rasti in izpolnjenosti.

Družina in odnosi

Marko je trenutno samski. Večina njegovih prijateljev je iz poklicnega okolja, saj preživlja večino svojega časa v službi. S partnerko sta se razšla pred kratkim, saj si je ona želela družino, on pa se je želel posvetiti karieri. Njegovi odnosi so zato pogosto površinski in osredotočeni na delo.

Marko je oseba, ki verjame v moč ambicioznosti, pragmatičnosti in logičnega razmišljanja. Njegovi “demoni” so strah pred neuspehom in osamljenost. Kljub temu pa je navajen, da se spopada z izzivi in verjame, da bo s trdim delom in nenehnim izpopolnjevanjem uspel v vsem, kar si zada.

Z orodjem umetne inteligence Gemini sem se pogovarjal o družbenih kontekstih. Po kratkem pogovornem raziskovanju dane vsebine sem UI dal nalogo. Prvi del te naloge je naključna izbira treh posameznikov, ki živijo v Sloveniji. Drugi del naloge je scenarij, dogodek nesreče in kratek pogled na reakcijo te osebe. Tretji del je podajanje nekaj več vpogleda v osebno zgodbo te osebe.

Osredotočenje v dani simulaciji ni točnost navedb ali pa pravilnost razmišljanja o reakciji. Namen je namreč podati sliko o raznolikosti; stopiti korak dalje od samega dogodka, mimo obsodbe ter v ozadje osebe, ki je v središču naše zgodbe.

Kaj torej pravi Gemini za prvo osebo?

Ana, 65 let

Na cesti je prišlo do prometne nesreče. Ana, ženska starosti 65 let, jo je povzročila. Trenutek po trčenju njen svet zastane. Reakcija Ane po nesreči sledi naslednjim korakom:

1. Prvi odziv: Ana bo najprej zavpila “Joj, ne!” in se s prestrašenim pogledom ozrla po pokvarjenem avtomobilu in okolici. Njen odziv bo v prvi vrsti čustven in prežet s šokom. To je prvi znak njene ranljivosti in pretresa.
2. Kaj jo vodi? V prvih trenutkih jo vodi moralna odgovornost. Ana je oseba, ki celo življenje živi po načelih in vrednotah, ki so ji jih vcepili doma in v šoli – poštenost, poštenost in skrb za druge. Na površje pride njen globoko zakoreninjeni občutek dolžnosti.
3. Naslednji korak: Ker je bila učiteljica, je navajena biti v vlogi nekoga, ki rešuje situacije. Njen um bo šel takoj v način reševanja. Hitro bo poskušala preveriti, ali je druga oseba poškodovana. Njen prvi in najpomembnejši cilj bo pomagati drugi osebi. Verjetno bo prišla do avtomobila, potrkala na okno in jo vprašala, ali je v redu.
4. Komunikacija: Njena komunikacija bo iskrena in neposredna. “Oprostite, tako mi je žal, se opravičujem, se lahko kaj pomaga?” To ne bo hinavščina, temveč izraz pristne žalosti in sramu, ki ga čuti, ker je povzročila težavo.
5. Klic na pomoč: Verjetno bo najprej želela sama rešiti situacijo, kot je to storila že neštetokrat v svojem življenju. Ko bo ugotovila, da je sama nemočna, bo brez oklevanja poklicala reševalce in policijo.

Anina reakcija je torej odraz njenega življenja, ki ga zaznamujeta skrb za druge in globoka moralna načela. Ne bo se skušala izogniti odgovornosti ali poiskati izgovorov. Njena “barva življenjske zgodbe” je mešanica delavnosti, poštenosti, sočutja in odgovornosti. Po prometni nesreči se bo počutila krivo in sram jo bo, ampak bo naredila vse, da olajša situacijo in pomaga poškodovanim.

Kdo je Ana?

Ana je upokojena učiteljica, 65 let, prihaja s podeželja. Živi v majhni vasi na Štajerskem. Celotno delovno dobo je preživela kot učiteljica razrednega pouka na lokalni osnovni šoli. Njen družbeni krog je majhen in tesno povezan, saj pozna skoraj vsakega vaščana. Večino časa preživlja v krogu družine, na vrtu ali pa pri delu v lokalnem kulturnem društvu. Njen življenjski ritem je umirjen, medsebojni odnosi pa temeljijo na tradiciji, zaupanju in medsebojni pomoči. Novice spremlja predvsem preko televizije in lokalnega radia. Njen pogled na svet je močno zaznamovan z lokalnim okoljem in vrednotami, kot so delavnost, skromnost in spoštovanje starejših.

Povej mi več o Anini zgodbi …

Ana se je rodila leta 1960 v majhni vasici na Štajerskem, v družini, kjer so bili starši poljedelci in živinorejci. Njena mladost je bila zaznamovana z delavnostjo in povezanostjo z naravo. V otroštvu ni bilo veliko prostega časa za igro, saj so bili vsi člani družine vključeni v delo na kmetiji. To jo je naučilo discipline, odgovornosti in zavedanja, da je uspeh rezultat trdega dela.

Njen oče je bil strog, a pravičen mož, ki jo je naučil ceniti poštenost in poštenost. Njena mama pa je bila nežna in ljubeča, in jo je naučila skrbeti za druge in biti empatična. Ti dve lastnosti so se pri Ani razvili v temeljni značajski potezi.

Šolanje in prva ljubezen

Ana je bila odlična učenka. Že kot otrok je sanjala o tem, da bi postala učiteljica, saj so bili učitelji v njenih očeh spoštovani in izobraženi ljudje, ki so lahko spreminjali življenja. Po končani osnovni šoli se je vpisala na učiteljišče v Mariboru, kjer je spoznala svojo prvo in edino ljubezen, Janeza, ki je bil prav tako iz majhne vasi, a iz druge regije. Po končani šoli sta se poročila in se preselila nazaj v njeno domačo vas, kjer sta si ustvarila dom.

Življenje in delo kot učiteljica

Ana je kot učiteljica preživela več kot 40 let. Njen razred je bil njen drugi dom, učenci pa njeni “otroci.” Vsem je poskušala pomagati, ne glede na njihove socialne ali finančne razmere. Njena sočutnost in moralna načela so jo naredila za eno najbolj priljubljenih učiteljic v šoli. Učila jih je ne samo, kako brati in pisati, ampak tudi, kako biti dober in pošten človek.

Družina in odnosi

Ana je imela z Janezom dva otroka, Luko in Majo. Njen odnos z možem je bil poln ljubezni, spoštovanja in razumevanja. Njena otroka sta se poročila in ustvarila svojo družino, Ana pa je zdaj ponosna babica. Njen socialni krog je majhen in tesno povezan, saj je sestavljen iz družine in prijateljev, ki jih je spoznala skozi svoje življenje.

Ana je oseba, ki je vedno verjela v moč delavnosti, poštenosti, sočutja in odgovornosti. Ti dogodki so jo opredelili in jo oblikovali v osebo, kakršna je danes. Živi preprosto, a polno življenje, ki je prežeto s skrbjo za druge in z močnim občutkom za dolžnost.

Na kaj ciljam, ko izberem besedno zvezo družbeni konteksti? Razmišljam o razlikah, ki so med nami. Razmišljam o tem, da obstaja nekaj takega, kot je besedno okolje: kako ljudje okoli nas komentirajo dogodke, kako pojasnjujejo različne poteze, čemu pripisujejo vzroke in podobno. Da nekdo, ki se ukvarja s človeškim telesom, z medicino vidi ene stvari, nekdo, ki se ukvarja s človeško psiho, druge, tisti tretji, ki je poslovnež, podjetnik vidi svet na tretji način.

Razmišljam ali se zavedamo ter v kolikšni meri se zavedamo teh razlik, različnih izhodiščnih točk, ki so nam postavljene; da pogosto nima smisla ocenjevati, vrednotiti, da je nekaj najbolj normalnega, da so naši cilji in druge življenjske smernice postavljene različno. Razmišljam, kaj vse to pomeni za družbeno dinamiko, za medsebojno razumevanje, za kakovostno sodelovanje, vključevanje ljudi in na koncu že izpostavljene družbene izkušnje.

Kratka opredelitev

Družbeni konteksti so kompleksen splet dejavnikov, ki oblikujejo naše življenje. Oblikujejo naše razmišljanje, naše izkušnje in vrednotenje teh izkušenj, naše lekcije, naša obilja, primanjkljaje in potrebe, ki jih razvijemo v sebi, naše dojemanje sveta in tako dalje. Ker se ti konteksti med posamezniki in skupinami (tudi močno) razlikujejo, se razlikujejo tudi naša življenja. Zavedanje o tej raznolikosti je ravno tista vsebina, ki nam daje zavedanje družbenega sveta okoli nas.

Teoretično verjetno poznamo besede, ki pomenijo naše družbeno okolje. Kaj pa praktično?

Socio-ekonomski položaj

V to kategorijo se uvrsti dohodek, izobrazba, poklic, ekonomski status. Če se nekdo od naših staršev ukvarja s psihologijo in razumevanjem človeških misli, kako nam razloži nemotiviranost? Najverjetneje ne uporabi besede, da “ste leni”, temveč nam lahko pojasni, da si je potrebno razčistiti določena vprašanja, določene dvome, če želimo imeti motivacijo. Neuspevanje pri reševanju določenega problema ni potrebno ovrednotiti kot odsotnost zmožnosti za rešitev, temveč lahko to vidimo kot potrebo po novem pristopu, novi poti v razreševanju problema. Menim, da je to gromozanska sprememba, razlika v tem, kako živimo svoje življenje; pa gre le za en dejavnik v tej prvi skupini dejavnikov družbenih kontekstov.

Kultura in religija

Kulturne norme, vrednote, običaji, verska prepričanja. Imam na primer tremo pred nastopanjem? Kako razmišljam ali kakšna prepričanja imam o tem, kaj pomeni izraziti se pred drugimi? Razmišljam o sebi in svojih izrazih, ali razmišljam o tem, kaj bodo mislili drugi? Je dobro imeti sebi lastne značilnosti ali se je mogoče potrebno znati prilagoditi okolici? Teoretično lahko naštevamo norme, vrednote, običaje in prepričanja, praktično pa je pomembno razumevanje, kaj te pomenijo. Strah pred nastopanjem ne pomeni prestrašenega posameznika, temveč kaže na vzorec razmišljanja o nastopanju, o izražanju in tako dalje. Vzorec, ki je nastal v danem okolju, in vzorec, ki se bo z drugačnimi mislimi spremenil. Vzorec, ki kaže na osebne izkušnje in izzive, s katerimi se je soočala dana oseba.

Drugi dejavniki

Geografska lokacija oz. to, ali živimo v mestu ali na podeželju. Identiteta in skupnost, kar cilja na spol, starost, raso, etnično pripadnost, spolno usmerjenost ipd. Zgodovinske izkušnje družine, pomembni dogodki, vojne in politične sile, izkušnje z boleznimi in drugi travmatični dogodki.

Pomen družbenega zavedanja

Zavedanje družbenih kontekstov je temeljni kamen za družbeni napredek. S tem ne ciljam ekonomskega ali drugega sistemskega napredka (ki so tu posredni rezultati), temveč napredek v družbeni dinamiki ali v kakovosti družbenih izkušenj.

Sodba ali empatija? V zapisani dvojici gre najverjetneje kar definitivno za alternativi, t. j. dve medsebojno izključujoči se možnosti. Sodba oddaljuje, empatija zbližuje. Sodba gradi in povečuje predsodke, empatija odkriva resničnost in ustvarja razumevanje. S sodbami ostajamo vsak na svojem polu, brez komunikacije, brez sodelovanja in brez reševanja skupnih problemov, z empatijo pa lahko ta tok preusmerimo v obratno smer.

In kaj prinaša to moje razmišljanje? Poteze človeka ne moremo nikoli zares poznati in ugotoviti njenega sporočila, če ne poznamo zgodbe v ozadju. Zares nikoli. Zakaj hitimo k vrednotenju? Zakaj izberemo sodbo namesto empatije? Zakaj rečemo “neumnost” in ne preprosto “ne vem, ne razumem”. In spet … koliko so pomembna takšna vprašanja? Koliko je pomembna skrb za družbene izkušnje?

Besede, ki jih slišimo, usmerjajo naše misli. Vse česar smo deležni v komunikaciji v življenju, po svoje oblikuje našo osebno psihologijo. Imamo sicer veliko lastne moči pri tem, kako si interpretiramo slišana sporočila, torej, kako si razložimo njihov pomen. Vendar pa je besedno okolje del okolja, v katerem živimo; in primerna komunikacija, recimo temu spoštljiva in sprejemajoča komunikacija, dodaja h kakovosti tega življenjskega okolja.

Vprašanje v naslovu se nanaša na pravičnost. Izrečemo seveda lahko prav vsako stvar, ki si jo zamislimo. Vsekakor tudi gre za nekaj, kar je pomembno za naše počutje in kakovost življenja. Vseeno pa se še na kratko ustavljam pri vprašanju: ali je prav in pravično, da postavimo takšno zahtevo?

Vidik nepravičnost

Različne življenjske zgodbe. Zahteva, čeprav ena in ista za vse ljudi, v resnici pomeni različno zahtevo za vsakega izmed teh. Razlog so osebne poti in osebna ozadja vsakega izmed teh posameznikov. Kaj je nekdo doživel, s čim se je moral spopasti, česa so ga učili in tako naprej. Širši konteksti iz katerih izhajamo, se med nami lahko tudi zelo močno razlikujejo.

V danem primeru lahko govorimo o subjektivni nepravičnosti. Torej o osebnem vidiku, specifičnem za vsakega posameznika. Ista zahteva pomeni različno breme in različen vložek za vsakega naslovnika. S čim se mora spopasti, da bo prišel do končnega rezultata? V katere osebne občutke in življenjske dogodke bo moral pogledati? Koliko časa in energijskega vložka to od te osebe zahteva?

Vidik pravičnosti

Jaz se trudim za komunikacijo, torej je prav, da se tudi ti. Za kakovost odnosa sta vedno odgovorni obe strani v tem odnosu. Če smo v situaciji, ko se za izbiro pravih besed, za spoštljivost in pravičnost trudi le ena stran, potem v tej situaciji obstaja veliko neravnotežje. Če je eni osebi pomembno, kakšne besede so izrečene, potem je pri drugi osebi pomembno, da pokaže skrbnost do tega, kaj pove. Eno brez drugega preprosto na eno osebo odvrže preveliko breme za osebno razčiščevanje, iskanje pravega razumevanja slišanih sporočil, ki pomeni velik potrošek časa in energije.

Drugi vidik je vidik objektivne pravičnosti. Vidik, ki pravi, da je zahteva enaka za vse. Komunikacija je osnova naših odnosov. Je eden od zares osnovnih elementov našega življenja. Primerna komunikacija, ki pomeni, da bomo deležni pravičnosti in v nas ne bo spodkopavala celostne samopodobe, je na koncu vseeno ena tistih minimalnih zahtev. Z izbiro komunikacije, kot z vsako drugo izbiro v življenju, pokažemo, kakšne vrednote imamo in v kolikšni meri cenimo dani element življenja, v tem pa koliko energije smo pripravljeni dati ljudem, s katerimi smo v stiku.

Zaključek

Agresivna dejanja imajo razlage, nimajo pa opravičil. Ko sem se o komunikaciji, natančneje o slabih, invazivnih oblikah komunikacije, pogovarjal s terapevtko, mi je dala to zelo pomembno opozorilo. Smo družbena bitja in slišane besede ali tudi druga prejeta sporočila neizpodbitno vplivajo na nas. Osebna zgodba in subjektivni element, ki ga opisujem zgoraj, je vsekakor resničen. Je razlaga, ki nam pomaga osebo razumeti. Razumevanje ima tu vrednost v zmožnosti, da na trenutno ravnanje odreagiramo odprto in s potrpežljivostjo, ne pomeni pa, da naj sprejemamo kritike in neprimerna ravnanja tudi v prihodnje (in posebej ne v nedogled).

Kot velja subjektivni del (ne)pravičnosti, velja tudi objektivni element. Razumevanje pomaga, kakovost besednega (ter celostnega življenjskega okolja) pa tudi veliko velja in je zanjo potrebno skrbeti. Odgovornost za to je del življenja in svoj del odgovornosti nosimo prav vsi.

Osnovo stikov med nami je komunikacija. V širšem smislu komunikacija ne zajema le izgovorjenih besed, temveč v komunikacijo spada tudi tišina, neodzivanje, razne gestikulacije in mimika obraza (kar se imenuje kot nebesedna komunikacija). V tretjem zapisu o komunikacijah obravnavam asertivno komunikacijo.

V zdravi komunikaciji med dvema odraslima osebama oseba 1) govori o sebi. Govori, na primer, o lastnih projektih, o lastnih ciljih, o lastnih dogodkih včerajšnjega dne, o naslednjih življenjskih izzivih ali pa o problemih, ki osebo bremenijo. Oseba tudi 2) posluša drugo osebo. Poslušamo, kaj želi oseba povedati o sebi, kaj izraža, kakšna življenjska vodila ima; poglobimo se v svet druge osebe.

Pojem asertivnosti

Vljudna odločnost. Tako so nam tekom študija na fakulteti v najbolj skrajšani obliki predstavili, kaj pomeni asertivnost v komunikaciji. Kot si danes razlagam, del vljudnosti vidim v tem, da nismo na agresivni strani komunikacije ter da jasno upoštevamo drugo osebo v pogovoru. Drugi del, del odločnosti, pa pomeni, da izražamo lastno mnenje in ga ne umikamo v stiku z drugimi.

Asertivna komunikacija je način razmišljanja o ljudeh in o družbi. Pri učenju o asertivni komunikaciji sem večkrat zasledil podajanje receptov, t. j. predstavljanje jasnih smernic za asertivno komuniciranje; kako začeti pogovor, kako ga voditi, nadaljevati dalje. Zame je bistvo asertivne komunikacije v miselnosti v ozadju. Asertivno komunicirajo med nami tisti, ki razumejo, da je vsak človek celostna oseba, ki mora sledili svojim lastnim razmišljanjem, življenjskim vodilom, kriterijem uspešnosti in tako naprej. Tako komunicirajo tisti, ki ljudi v svetu okoli sebe vidijo kot enakovredne, osebna mnenja ali pa osebne želje štejejo kot enakovredne.

Zdrava komunikacija

Zdrava komunikacija ohranja in razvija osebno identiteto vključenih oseb. Pojem zdrave komunikacije je moj lasten, s čimer mislim na to, da ga nisem vzel iz katere od raziskav ali ustaljenih teorij. Zame tu gre za obliko komunikacije, v kateri in s katero vključeni posamezniki ohranjajo in razvijajo svojo samozaupanje, svojo samopodobo, razvijajo svojo ideje o življenju in so usmerjeni na poti k življenju po lastnih pogledih na življenje (t. j. na poti k celotni samoizpolnitvi).

Ko govorimo o sodobnem, resnično demokratičnem svetu, je takšna komunikacija eno izmed bistev. Demokratična družba in njen sistem potrebuje zrele posameznike, ki se neprestano razvijajo kot celostne osebe. Potrebuje razsvetljene ljudi, ki nas ne vodijo predsodki in ki znamo pravično vrednotiti vse kar vidimo okoli sebe (ki torej razumemo, da ima vsak od nas za seboj svojo lastno zgodbo). Če asertivna komunikacija kdaj postane standard oz. če jo bomo mi sami kdaj postavili kot standard komuniciranja, potem bomo dobili svet enakovrednih ljudi, s tem pa tudi dejanski, resnično demokratični svet.

Smo pripravljeni narediti ta premik? Smo pripravljeni vlagati v odnose in skrbeti za zdravo medsebojno komunikacijo?