V prejšnjih zapisih smo raziskali, zakaj ob stiku z družbo čutimo pritiske in nelagodje. Ugotovili smo, da gre deloma za arhaično zapuščino naših prednikov, deloma pa za vpliv zunanjih sil – zrcalnih nevronov, fizičnih prostorov in socialnih skriptov. Ko vse te elemente prepoznamo in poimenujemo, pridemo do ključnega vprašanja: Kaj zdaj? Kako s tem znanjem ravnati v vsakdanjem življenju, da nas ti vplivi ne bi več ustavljali? Odgovor se skriva v prehodu iz socialnega objekta v socialnega subjekta.

Razlika med objektom in subjektom

Dokler so družbeni pritiski za nas le »neznana gmota občutkov«, delujemo kot socialni objekti. To pomeni, da se na dražljaje iz okolja odzivamo nagonsko. Ko nas alfa oseba s svojim nastopom potisne v kot, se podredimo ali umaknemo. Ko začutimo odpor množice, utihnemo. V tem stanju okolje določa naše vedenje; smo le tarča vplivov, ki nas oblikujejo po meri stare paradigme.

Postati socialni subjekt pa pomeni obrniti to smer. Subjekt je tisti, ki prepozna, da je v določeni situaciji tarča vpliva, a se odloči, da mu ne bo podlegel. Subjektivizacija je proces, v katerem ponovno prevzamemo avtorstvo nad lastnim ravnanjem. Ne gre za to, da pritiski izginejo, temveč za to, da jim odvzamemo moč nad našo identiteto.

Refleksivna distanca: Milimeter svobode

Glavno orodje socialnega subjekta je refleksivna distanca. Gre za sposobnost, da v trenutku, ko se v nas zbudi stres, ne odreagiramo takoj. V tistem milimetru časa med dražljajem in našim odzivom se zgodi dekonstrukcija.

V stiku z alfa osebo se socialni subjekt ne sprašuje več: »Kaj je narobe z mano, da sem tako nesiguren?«, temveč si reče: »Prepoznavam arhaični alarm v svojem telesu in vidim socialni skript, ki ga ta oseba izvaja. Ta napetost pripada situaciji, ne meni.« S tem dejanjem subjekt loči svojo notranjo vrednost od zunanjega socialnega hrupa. Refleksija nam omogoči, da na situacijo pogledamo »od zunaj«, kot detektivi, ki raziskujejo fiziko socialnih silnic.

Tihi upor in avtonomija

Cilj subjektivizacije ni nujno glasen upor ali konflikt. Nasprotno, najmočnejša oblika delovanja po novi paradigmi je pogosto tihi upor. To je stanje, ko ostanemo zvesti svojim prepričanjem in viziji (npr. ideji Paradima), kljub temu da okolje od nas pričakuje nekaj drugega.

Socialni subjekt razume osrednji družbeni konflikt – tisto nenehno trenje med željo po pripadnosti in potrebo po avtonomiji. Ko vemo, da je strah pred izločitvijo le biološki odmev, lahko zavestno izberemo avtonomijo. Naša osebna odpornost zraste iz spoznanja, da nas cinično okolje ne more zares ogroziti, če mu sami ne podelimo te moči.

Zaključek

Postati socialni subjekt pomeni postati arhitekt lastnega odziva. Namesto da bi bili ujetniki stare strukture, postanemo opazovalci, ki razumejo pravila stare igre, a se odločijo igrati svojo. To nam prinaša neizmerno olajšanje in lahkotnost.

Zaupanje v pozitivne spremembe tako ni več le idealistična želja, temveč postane realna možnost. Ko nehamo trošiti energijo za boj z lastnimi (arhaičnimi) občutki ali za prilagajanje socialnim skriptom, nam ta energija ostane za ustvarjanje novega. Za delovanje po novi paradigmi, kjer nismo več objekti sistemov, temveč subjekti lastne svobode.

Ostajam torej pri govorjenju o novi paradigmi v svetu stare. In pri negativnih reakcijah ter občutkih, ki tem sledijo. Kaj pomenijo?

Iščem konkretne objekte vpliva, s katerimi si lahko lažje razlagam(o) in tako poimenujemo silnico, ki vpliva na nas. Zapis “Arhaični odziv” poda prvi tak objekt in sicer predstavi, da je en nivo našega telesnega odziva in občutka zapuščina človekove preteklosti. Naslednje pomembne tovrstne objekte pa predstavljam v nadaljevanju tega zapisa.

Čutimo tudi čustva drugih

V sebi imamo t. i. zrcalne nevrone. Ti nam omogočijo zrcaljenje notranjega doživljanja druge osebe in t. i. ekonomijo ali izmenjavo čustev. Čustva in občutki, ki jih doživimo v sebi, tako niso le “naša”, temveč so lahko predmet te izmenjave. Začutimo žalost, jezo, začutimo stres in ujetost drugih; vse to ujemamo preko skeniranja oseb okoli sebe, ki nam je ostalo kot zapuščina iz preteklosti (po mehanizmih, ki jih navaja predhodni zapis). Na primer spoštljivo ravnanje in reakcijo našega sogovornika lahko brez skrbi postavimo kot pravo ravnanje, ko v neki situaciji sami izražamo lastno mnenje ali predstavljamo svojo idejo. Ravnanje drugačno od tega je rezultat nekega prebujenega čustva, ki se potem prevaja do nas.

Teorija tukaj opozori, da lahko takšen stres ali takšno občutenje neobremenjeno vrnemo lastniku. Da torej ni nujno, da je rezultat naših notranjih vzgibov, temveč lahko gre za delovanje zrcalnih nevronov: čutimo torej čustva drugih. V stiku z drugimi, torej v socialnih interakcijah, v tem smislu delujemo kot prevodniki zunanjih sil; te preprosto vstopijo in gredo skozi naše telo.

Čutimo socialne konstrukcije

V stiku z družbo vpliv na nas ustvarjajo tudi razne ideje o življenju. Če so te ideje blizu našim (našim pogledom, prepričanjem), nam bo v stiku z njimi prijetno; če pa se od naših razlikujejo, lahko doživimo neprijetnost.

Vstop v klasični poslovni prostor. Fizični prostor ni le nabor nekih elementov pohištva, temveč gre tudi za opredmetenje idej. Tako obstaja značilna ureditev prostora na primer za bolj poslovne, bolj birokratske ali bolj svobodnjaške, umetniške dejavnosti. Kot privrženec nove paradigme delovanja v delovnem prostoru zelo hitro opazim, ko je prostor organiziram po nasprotnih idejah. Ko je na primer v ureditvi pisarn poudarjena hierarhičnost in razlikovanje med zaposlenimi ali ko je prisotno izkazovanje moči s premoženjem, ob tem čutim neprijetnosti. Fizični prostor je torej tu reprezentant idej, naš občutek pa radar, da smo vstopili v prostor, ki je razlikuje ali celo nasprotuje našim lastnim idejam.

Stik z “alfa osebo”. Primere t. i. alfa osebe (v evolucijski teoriji bo to nosilo ime “alfa samec”) izpostavljam večkrat, saj se je ideja močno integrirala v našo kulturo in se zdi nekako vseprisotna. Oblikovano imamo skupno družbeno idejo o tem, kaj pomeni biti dominantna, na primer posebej uspešna oseba. Ta oseba ima določen način razmišljanja in komuniciranja, določen videz, določene materialne posesti in podobno. Veliko ljudi (nezavedno ali zavedno) tej podobi sledi, s pridobivanjem teh posameznih značilnosti (t. i. artefaktov) želijo postati te dominantne oz. alfa osebe, saj je ta ideja v družbi zelo prisotna in zelo vplivna, oseba sama pa je pogosto deležna posebnega odnosa. Vendar pa po teoriji socialne psihologije oseba tu ni tista, ki je v središču, temveč središčna vloga pripada t. i. socialni skripti. Gre za idejo, ki jo je oblikovala družba in na številne pripadnike te družbe izredno močno vpliva.

Nasprotovanje množice. Na primer, da sem v veliki predavalnici s tristo študenti ekonomske fakultete – in želim govoriti o ideji nove paradigme. Gre za prostor, ki (posplošeno gledano, seveda) združuje ljudi, ki sanjajo o ekonomskem uspehu lastnih projektov. Prostor posameznikov, ki pogledujejo proti uspešnim podjetjem (ki večinoma ravnajo po stari paradigmi) in si želijo enake zgodbe tudi zase. Če spregovorim o novi paradigmi, sem lahko deležen nasprotovanja te množice. Spet sledi vprašanje: so to nespoštljivi posamezniki ali gre za delovanje družbenih silnic? Kakšno idejo imamo o tem, kaj pomeni biti ekonomist, razmišljati kot ekonomist, komunicirati kot ekonomist? Kakšno ravnanje oz. reakcija se torej od ekonomista pričakuje?

Dekonstruiranje

Vsi ti primeri so primeri t. i. družbenih konstrukcij. Kot že zapisano, gre za skupne ideje ali dogovore v družbi. Sama beseda “konstrukcija” nakazuje, da je to nekaj, kar je zgrajeno in ustvarjeno – ne gre za naravni zakon, nespremenljivo dejstvo, temveč je produkt družbenih dogovorov. Kakšna je vloga športa? Kakšen je družbeni status zvezdnikov in kam nas to pelje? Družbene konstrukcije so ustvarjene, lahko pa jih tudi dekonstruiramo in ustvarimo na novo. Pomembno pa je zavedanje njihovega močnega vpliva. Če želimo spremeniti delčke sveta, potem nas označevanje posameznikov ne vodi v dobro smer (najverjetneje le v nasprotovanje in sovražnosti). Bistveno je osredotočenje ravno na te družbene konstrukcije.

Zasledovanje načel nove paradigme bo v svetu stare paradigme žal neizogibno prineslo negativne odzive. Je kriv svet, so krivi posamezni ljudje, imajo neprimeren odpor do sprememb? Lahko gre za komunikacijo z eno naključno osebo nekje zunaj, lahko za neko osebo na položaju, lahko za vplivneža z množico sledilcev ali pa kar množico v neposrednem stiku. Občutke tovrstnih zavrnitev v sebi želim razumeti. In iskanje zdaj usmerjam k evolucijski psihologiji.

Že poznani boj ali beg

Boj ali beg je eden od arhaičnih odzivov telesa. Torej se je razvil nekje daleč v preteklosti, v močno drugačnem, neciviliziranem svetu. Ljudje smo bitja, ki imamo za sabo že kar dolgo zgodovino in koščke te zgodovine preprosto nosimo v sebi.

V situaciji, ko sem tarča, je zahtevno (včasih nemogoče) dostopati do mojih razlag in na splošno dostopati do mojega uma. Odziv boj ali beg razlaga ravno to. Nek splošen oris za razumevanje je razmeroma enostaven: v stiku z nevarnostjo (npr. levom ali tigrom) je bilo edino pomembno preživetje. To pomeni, da je moralo telo našem predniku v takšnem trenutku omogočiti, da je imel vso energijo na voljo bodisi za boj z nevarnostjo bodisi za beg stran od nje. Čeprav danes v sodobni situaciji nimam neposredne življenjske nevarnosti, je ta arhaični odziv telesa ostal. V situacijah, ko smo tarča nekega nevarnega pritiska, izgubimo zavednost in razsodnost, bodisi govorimo iz čustvenih nagonov bodisi se umaknemo (s tišino ali dejanskim umikom).

Pogled na boj ali beg je pogled na enega od “programov”, ki jih imamo in so prvinski del naše psihe. Gre za mehanizem, ki se vključi, ko zaznamo nevarnost, in gre za zasnovo močnih občutkov. Zakaj je to povezano z današnjimi družbenimi izzivi? Misel razvijam naprej …

Dva specifična strahova

Če se spet vrnemo k našem predniku v življenje v, recimo temu, divjini, potem izpostavimo dva bistvena strahova, pod težo katerih je živel. Prvi je 1) nevarnost za izločitev, drugi pa 2) stik z alfa samcem.

Nevarnost za izločitev. Izločitev nekega posameznika iz skupnosti je v takratnem času pomenila najverjetnejšo smrt. V primeru nekakšnega izgona je bil posameznik proti drugim bitjem v divjini (ali na primer boleznim in drugim nevarnostim) razmeroma nemočen. Strah pred takšnim dogodkom je seveda za takratnega človeka zelo upravičen, prav tako moč ali intenzivnost tega strahu. Človeški možgani so iz tega ohranili sposobnost in navado (natančnega) skeniranja odzivov drugih ljudi, hkrati pa iskanja ugajanja skupini, kateri želijo pripadati, paničnega iskanja odgovorov, ko se takšna vez oslabi ali razpade in podobno.

Stik z alfa osebo. Ta drugi strah opisuje stik z dominantno osebo, osebo višjega družbenega statusa, večje moči in podobno. Bodisi zaradi telesne ali fizične moči (in možnosti fizične, nasilne nadvlade) bodisi zaradi statusa in množice ali večine, ki jo ima za sabo, se je v stiku z alfa osebo prav tako razvil poseben strah. Današnji ekvivalent so zvezdniki in drugi vplivneži, ljudje z višjim družbenim statusom. Človeški možgani so iz tega vira razvili sposobnost in navado skeniranja družbenega statusa, zato hitro prepoznamo razne rekvizite, kot je že na primer sam izgled ali drag avto, ter druge značilnosti, ki razkrivajo družbeni status.

Ob sprožitvi obeh strahov, bodisi ob potencialni izločitvi iz neke skupine bodisi ob stiku z alfa osebo, se sproži telesni odziv boja ali bega. Odziv, v katerem v resnici nimamo dostopa do razsodnosti oz. dostopa do našega uma. Ne glede na to, kakšne imamo lastne ideje, nas takrat v večji (ali celotni) meri vodi nezavedni del.

Kaj ta vsebina pomeni?

Zasledovanje načel nove paradigme bo v svetu stare paradigme žal neizogibno prineslo negativne odzive in občutke v meni. Kako si jih razložim? Evolucijska psihologija razlaga prvi nivo tega občutka. Gre za stari arhaični odziv telesa, ki kaže na situacijo ali okolje, v katerem so živeli naši predniki. Gre za stari arhaični odziv telesa, ki ga v sodobnem času še naprej doživljamo in občutimo, vendar pa ni potrebe po tem, da mu verjamemo. Lahko nas na nevarnost opozori povsem upravičeno (na primer resnično prihaja zavrnitev s strani nekoga), vendar pa prave biološke življenjske nevarnosti v teh sodobnih situacijah v resnici ni. Za olajšanje občutka je pomembno, da razumemo, da ne gre za naš lastni občutek, ki ga je potrebno raziskati in razdelati, temveč za zapuščino preteklosti, ki jo želimo sprostiti.

Prva beseda, na katero sem naletel v raziskovanju, je situacionizem. Iz svojega samoraziskovanja sem se naučil, da odzivi drugih ljudi pogosto nimajo veliko opraviti s tem, kar sem sam naredil ali rekel, ampak gre za reakcijo teh drugih ljudi. Določen del to pojasni, vendar pa še vedno obstaja nepojasnjen prostor. Nerad označujem ljudi, zato ne želim postavljati nekih slabih oznak. Ta dana beseda je dodala pomemben dodatek: ljudje se ne ravnajo le po svoji vesti, temveč tudi pod pritiski dane situacije. In določene situacije nas popeljejo v vedenje, ki je povsem v nasprotju z našim značajem. Pozornost zdaj torej gre iz mene in drugih ljudi še na situacijo.

Temeljna atribucijska napaka in socialni kontekst

Izraz atribucija v psihologiji pomeni pripis. Ko vidimo neko dejanje, ko na primer dobim neko reakcijo, čemu lahko to pripišem? Kaj je razlog oz. kaj mi ta reakcija pove? Temeljna atribucijska napaka pravi, da pri tovrstnem razmišljanju precenjujemo vlogo značaja in podcenjujemo vlogo situacije. Drugače bi lahko to opisali tudi s tem, da pri dejanjih, ki nam niso všeč, radi kritiziramo (ali označujemo) druge ljudi, ne pomislimo pa na pritiske situacije, ki pri tem obstajajo.

Sam sem razumel, da ljudje delajo ne le stvari, ki jih želijo delati, temveč tudi tiste druge, ki jih ne želijo. Vendar pa mi je vseeno manjkalo več konkretnosti, ki bi jo lahko v stikih opazil in zaznal. Nadaljeval sem do izraza socialni kontekst. Ko teorija opisuje socialni vpliv, tega oriše z naslednjim modelom. Sestavljajo ga vir vpliva, proces vpliva (na primer dejanje, izrečene besede, neverbalni znak drugemu) in tarča vpliva. Zadnji element pa je socialni kontekst. Ta beseda nadalje razlaga, da neka sporočila nimajo vedno iste veljave in moči. Da je pomembno, v kakšni vlogi smo, v katerem fizičnem prostoru, kakšna so pravila v družbi okoli nas. Vsak vpliv se dogaja v kontekstu … in več o tem bo povedala nadaljnja vsebina.

Osrednji družbeni konflikt in osebna odpornost

Pomembno sporočilo mi je dal zapis o t. i. osrednjem družbenem konfliktu. Pri obravnavanju tematike socialnega ali družbenega vpliva je imenovani konflikt nekakšno osnovno stičišče obravnave. Pomeni, da kot posamezniki težimo k lastni avtonomnosti in jasni osebni identiteti (ravnanje po lastnih prepričanjih, živeti po lastnih idejah) ter hkrati k sprejetju v družbi in pripadnosti. Izpostavljeno je, da je to nekakšen temeljni trk v družabnem življenju in da je iskanje pravih potez v tem trenju del našega vsakodnevnega življenja.

Naslednji izraz je osebna odpornost. Medtem ko so silnice socialnega vpliva dejanski ali neizpodbiten del življenja, osebna odpornost pomeni sposobnosti, da kljub tem silnicam ohranjamo svojo avtonomnost. Ta osebna odpornost se ustvari s sposobnostjo reflektiranja, torej s sposobnostjo prepoznavanja teh silnic v našem življenju in razumevanjem njihove vsebine. Če torej vemo, kaj vpliva na nas, v kakšni situaciji smo se znašli in iz česa izhaja moč vpliva (na primer neke osebe na nas), potem lahko temu vplivu odvzamemo moč in precej bolj lahkotno nadaljujemo na svoji poti. Socialnim vplivom in negativnim pritiskom se ni treba zoperstaviti s silo, pač pa lahko z umom razrešimo in razorožimo ta vpliv.

Socialni subjekt in subjektivizacija

Socialni subjekt je pojem, ki zavzame bistvo učenja tovrstne tematike. Izraz opisuje ravnanje osebe, ko ta zna prepoznati socialne vplive oz. družbene silnice okoli sebe ter nadaljevati delovanje po svoji lastni (avtentični) poti. Je torej stanje zavednosti tovrstnih vplivov. Nasprotje opisuje izraz socialni objekt. Dokler vse te silnice na nas delujejo nezavedno (jih torej ne poznamo in v življenju ne uspemo spremljati, opaziti oz. prepoznati), se jim nagonsko prepustimo. Odzovemo se na občutke v nas, teh ne znamo opredeliti in jim pripisati resničnega vira, ter naredimo tako, kot nam velevajo.

Subjektivizacija je ime za celoten proces, torej za naše učenje o socialnih vplivih. Ime za korake, s katerimi začnemo prepoznavati socialne vplive in se proti tem postaviti z lastnimi pogledi in razmišljanjem. Ne želimo, da nas takšni vplivi nezavedno obvladajo – da torej ne znamo pojasniti, zakaj nekaj delamo, kot delamo – temveč da sprejemamo lastne odločitve o tem, kako se bomo ravnali v družbi.

Kako razložiti in razumeti občutke v telesu, ki pridemo v stik z družbo? Lahko smo prepričani vase in v svoje lastne poglede, vrednote, lahko je naš um (naša logika) povsem jasna, pa je govorjenje o tem, predstavljanje tega še vedno naporno. To je bilo zame vodilo pri tem novem učenju in vstopu na novi področji psihologije.

Nekaj konteksta

V predhodnih dveh zapisih sem obravnaval idealizem. Če govorimo o zaupanju v pozitivne spremembe, vidim idealizem kot eno središčnih tem. Ko posameznika zanimajo ozadja, ko torej ni skoncentriran le na “materializiran objekt ali subjekt” pred njim, pač pa ga zanima več, takrat začne delovati kot idealist. Zanimajo ga potenciali, alternative, dodatne možnosti. Označevanje idealistov za “slabiče” ali idealizma za “izgubo stika z realnostjo” je kot rezanje veje, na kateri sedimo: sami sebi spodkopavamo možnosti za pozitivne spremembe.

Zdaj se prestavljam k novi temi. Zdaj me zanima, kako si razložiti vse tisto, kar se zgodi, ko preidemo v stik z drugimi. Ko želim sam na primer govoriti o novi paradigmi vodenja in splošnega delovanja pri delu. Če se pri tem usmerim vase, občutim gmote nelagodja. Kaj so? Razumevanje avtentičnosti mi pomaga raziskati samega sebe, raziskati svoje preteklo življenje, vendar ima doseg te sposobnosti svoje meje. Nadaljevanje poti sem našel na področju evolucijske psihologije in socialne psihologije.

Kaj je evolucijska psihologija?

S samoraziskovanjem in vsemi prijemi, ki jih razlaga vsebina avtentičnosti in gradnje samozavedanja, dobimo uvid v to, kako smo se oblikovali v našem lastnem življenju. Lahko se sprehodimo po svojem življenju, po različnih dogodkih; nanje lahko pogledamo na nov način (z zrelo glavo oz. bolj razvitim razmišljanjem) ter na ta način po delčkih preoblikujemo našo osebno identiteto in sprostimo ovire v sebi. Vendar pa poleg dobe našega lastnega življenja obstaja še drugi del. Recimo temu “naši prvinski možgani”. Oz. tisto, kar se je razvilo v dolgi dobi razvoja človeškega bitja.

Evolucijska psihologija razlaga te najbolj prvinske občutke v nas. Človek se je tvoril v okolju, ki se je močno razlikovalo od sedanjega. Kako bi se obnašali, če bi živeli v svetu brez institucij, torej v svetu brez pravil, brez policije, brez sodstva, v katerem ljudje za nasilje, za krajo in podobna dejanja niso kaznovani? V takšnem svetu ima prav tisti, ki je močnejši. Lahko uporabi nasilje v neomejeni meri, brez zadržka, brez strahu, da bo za to kaznovan. Velja, torej, pravilo močnejšega in naši možgani so se v tistem času učili, kako se takšnemu okolju prilagoditi in v njem preživeti. Ter zgradili svojo prvinsko zasnovo.

Kaj je socialna psihologija?

Druga meja samoraziskovanja je v tem, da vseh občutkov v sebi ne moremo pojasniti z našo preteklo zgodbo (niti z znanjem evolucijske psihologije). V našem družbenem okolju so številne silnice, številni vplivi, ki sprožajo odzive v nas. Vse te silnice nam narekujejo neko obliko vedenja in tudi mišljenja. Medtem ko evolucijska psihologija razlaga, zakaj imamo neke občutke v sebi, zakaj in kako so se (skozi razvoj človeka) tvorili, nam socialna psihologija razlaga, kateri so danes elementi v okolju, ki nam te občutke sprožajo (danes ne srečamo več levov in tigrov, ki bi nam lahko ogrozili življenje, pa vseeno doživljamo reakcijo znano pod imenom “boj ali beg”).

Pri obravnavi socialne psihologije želim izpostaviti pojme, kot so situacionizem in socialni kontekst, socialni vpliv, konflikt med avtonomnostjo in pripadnostjo, osebna odpornost na socialni konflikt, socialni konstrukt in postati socialni subjekt. Morda se slišijo malo zapleteno, a menim, da so (ali da bodo na koncu) nadvse razumljivi in praktični pojmi, ki pomagajo narediti naš vsakdan bolj lahkoten in tudi bolj avtentičen. Nekakšen končni cilj učenja vsebine socialne psihologije je, da postanemo t. i. socialni subjekti. Socialni objekti smo takrat in v tistih situacijah, ko nas vodijo pričakovanja drugih. Socialni subjekti smo takrat, ko uspemo družbene vplive prepoznati ter naprej ravnati avtonomno in v skladu s svojimi prepričanji.

Zaključek

Pri obravnavi vidim kot zelo pomembno ravno dopolnjevanje obeh predstavljenih področij. Če se bi pri razlagi osredotočal le na evolucijsko psihologijo, bi se najverjetneje naučili fatalizma ali vdanosti v usodo: “takšen pač sem, moji geni mi ukazujejo ta občutek, ta stres”. Če bi odprli le temo socialne psihologije, bi lahko na koncu prišli v frustracijo z razmišljanjem kot na primer: “zakaj moje telo ne posluša moje pameti?! Zakaj še vedno občutek v meni, če pa povsem dobro razumem te zunanje silnice?”. Obe področji znanja skupaj pa dajeta trdno celoto.