Zgodovina skozi “prizmo humanosti”. Kaj je uspeh? Katere zgodbe izberemo in izpostavimo? Je pomembna zgodovinska osebnost nekdo, ki je močno zaznamoval in spremenil svet, ali je to nekdo, ki ga je spremenil korak bližje k večji humanosti? Svet moramo gledati v celoti, eno dejanje rodi neko drugo, vendar pa vprašanje ostaja: kakšen pristop k izbiri in interpretaciji izbira zgodovina kot veda? Moj prvi naslovnik za vprašanje je Skupnost muzejev.
Spoštovani,
ukvarjam se s tematiko t. i. nove paradigme vodenja. Ta je produkt znanosti in je osnovana, da ponudi model vodenja za maksimalno aktivacijo človeškega potenciala. Pri raziskovanju tematike je jasno, da se uresničevanje danega koncepta dotika številnih področij in med temi prepoznavam tudi zgodovinsko narativo oz. način komentiranja preteklih dogodkov.
Imam vprašanje in sicer: ali se muzeji v Sloveniji posvečajo prikazu preteklih dogodkov skozi “prizmo humanosti”? Dano vprašanje bom pojasnil v naslednjem odstavku.
Pri ogledu dokumentarne serije sem zasledil ime Epaminodas. Ime mi je zanimivo iz dveh vidikov in sicer: 1) imena predhodno nisem poznal in 2) gre za visoko načelnega, etičnega, po mojem mnenju izjemnega vladarja v Stari Grčiji. Kombinacija obeh točk je zame zaskrbljujoča. Zadnji del serije se je razvil okoli delovanja Aleksandra Velikega, ki pa je zelo znana osebnost zgodovine. Zato se postavi vprašanje: zakaj me je zgodovina naučila ogromno o Aleksandru Velikemu, ki naj bi se “pognal v vojskovanje zaradi osebnih sebičnih interesov, želje po veličini in po tem, da bi prekosil Herakleja in Ahila, za katera mu je bilo povedano, da sta njegova prednika”, in zakaj me zgodovina (skozi šolo) ni naučila o Epaminodasu, ki je v vojno šel, da bi osvobodil v Šparti zasužnjane Mesence (špartanski heloti), ki je mesencem pomagal zgraditi svojo državo in jim pomagal k lastni samostojnosti in neodvisnosti ter ki je vztrajno zavračal podkupnine Perzijcev, da Tebe podkori njihovi oblasti? Gre za sodobnika. In, če je bistvo sveta ustvariti pravičen, human svet, potem bi morala zgodovina kot veda vsekakor omeniti in tudi izpostaviti Epaminodasa in na Aleksadra gledati z zelo kritičnimi očmi. Če tega ne naredi, se (najverjetneje) upravičeno vprašam, kakšne so vrednote in poslanstvo zgodovine kot vede.
Umetni inteligenci (UI) sem postavil vprašanja. Zadal sem nalogo, naj bi preteklost po posameznih obdobjih predstavi skozi prizmo klasične zgodovine in naj enako stori skozi prizmo humane zgodovine. V slogu klasične zgodovine je UI predstavljala dogodke, ki so najbolj spremenili svet, in posameznike, ki so imeli največjo moč in vpliv; v slogu humane zgodovine se je UI osredotočila na dogodke in posameznike, ki so največ prispevali k sistemskim spremembam v smeri razvoja civilizacij in udejanjanja vrednot humanosti. Primer pripenjam v prilogo.
Pripravljam javne predstavitve in razstavo pripravljenega materiala. Zgodovinska narativa močno vpliva na naše delovanje, saj nam že s samo izbiro izpostavljenih dogodkov, enako pa z vsebino komentarja, gradi naše podzavestne vzorce – čemu sledimo, česa si želimo, kaj razumemo kot samoizpolnitev. Zato me zanima, kaj menite o dani tematiki in ali je v slovenski narativi (torej tudi muzejski dejavnosti) prostor za tovrstno “humano zgodovino”.
Hvala, Projekt Paradim
Na odgovor še čakam …
Paradim 