Glava razmišlja, dno pa izvaja. Sistemska zakonodaja ne prepoznava (prav zares) t. i. delitve ali distribucije odgovornosti, čeprav jo organizacijska znanost že dolgo priznava kot nujo za sodobni svet. Še vedno podpisnik odgovarja, še vedno želimo eno osebo označiti za odgovorno, kar je temelj za razvoj avtokratskih oblik vodenja in delovnih odnosov. Ali lahko kdaj pričakujemo zasuk? Ali je mogoče ta prestop že v teku ali pa vsak načrtovan?
Spoštovani,
ukvarjam se s tematiko t. i. nove paradigme vodenja. Ta produkt znanosti je, na kratko, oblikovan kot model za karseda visoko aktivacijo človeških potencialov. Menim, da je temelj za vključenost, enakost oz. zmanjševanje neenakosti in druge značilnosti, ki so temelji vizije naše družbe. Udejanjanje danega koncepta odnosov oz. sodelovanja pri delu se dotika številih tematik, med njimi tudi pravne miselnosti oz. povezane sistemske zakonodaje.
Menim, da trenutni koncept pravnega sistema vzdržuje oz. ohranja staro paradigmo v veljavi, s tem pa tudi onemogoča razvoj ekonomske demokracije oz. manjšanja ekonomskih razlik in drugih želenih idej v družbi. Menim, da pravni sistem družbo še vedno razume v smislu, da “glava razmišlja, dno pa izvaja”. Poudarek (npr. statusni, denarni) damo na tiste, ki snujejo zakone, njihovo udejanjanje pa je zapostavljeno. Menim da pravih sprememb ne more biti, dokler ne začnemo kot družba enako ceniti odločanja (npr. oblikovanje zakonov) in tudi uresničevanja (delo z ljudmi): tudi najboljši zakoni in pravila ne štejejo nič, če se ne uresničujejo.
Bil sem učitelj na srednji šoli in asistent na fakulteti: v obeh primerih sem naletel na posameznike, ki so vizijo življenja videli v tem, da bodo našli poklic, v katerem “ne bo važno kaj delam”. To, da je življenje brez odgovornosti (v razumevanju nekoga) možno, bi moral biti alarm. Pomeni, da bo v tem življenju odsotna motivacija za učenje in napredovanje (kar nasprotuje programom vseživljenjskega učenja in samem pozitivnem dojemanju učenja). Vsaka vloga v družbi je pomembna in ima svoje poslanstvo. Vsaka vloga potrebuje motivirane ljudi, ki pridobijo (in tudi redno pridobivajo) potrebno znanje in razumevanje.
Moje primarno področje je znanstveno področje modelov vodenja. Ti modeli poudarjajo nujnost prehoda od hierarhičnih k bolj horizontalnim strukturam. Poudarjajo nujnost bolj partnerskih (t. j. enakovrednih) odnosov na delovnem mestu. Poudarjajo tudi, da je vodenje funkcija, ki ima jasno opredelitev v gradnji delovnih pogojev (ali t. i. institucij). Tako biti vodja in biti sledilec ni predmet nadrejenosti ali podrejenosti, temveč le predmet snovi dela, ki ga ima posamezna funkcija. Znanost vodenja je o problematiki jasna že dalj časa, praksa (tudi državni pravni sistemi) pa tega ne odražajo oz. ne integrirajo. Možne transformacije družbe tako nimajo prostora za uresničitev.
Zanima me naslednje:
Ali pravni model, ki ga opisujejo besede “glava razmišlja, dno pa izvaja” vidite kot problematičen? Ali je v načrtu, da sistemska zakonodaja v prihodnosti doživi transformacijo, ki bi odpirala pot do večje enakosti in večje aktivacije človeških potencialov? Razumem, da je to kompleksna transformacija, zato pa tudi vprašanje naslavljam na predmet vizije prihodnosti.
Vljudno vas prosim za vaš odziv. Pripravljam razstave pripravljenega materiala in javne predstavitve o novi paradigmi vodenja in njenem uresničevanju. Javnosti na dogodkih bi rad predstavil, kako dane ideje obravnavamo na nivoju državne uprave, saj je to pomemben določevalec tega, kam se premikamo oz. proti kakšni prihodnosti smo usmerjeni.
Hvala, Projekt Paradim
Na odgovor še čakam …
Paradim 