O profesionalizaciji vloge vodenja. Vodenje pomeni grajenje delovnega okolja, oblikovanje in negovanje delovne kulture oz. skrb za odnose pri delu. To so zahtevni izzivi, ki zahtevajo ustrezno izobrazbo, kot to velja za vsak drugi profesionalni poklic. Znanost na to opozarja že dolgo; zakaj praksa ne sledi? Če delovanje organizacij ni profesionalno zgrajeno, potem naš denar tudi neučinkovito porabljamo – ter ne dobimo tistega, kar bi lahko. Ali so spremembe v načrtovanju? Kaj pravijo na danih ministrstvih?
Spoštovani,
ukvarjam se s temo t. i. nove paradigme vodenja. Gre za produkt znanosti, ki je namenjen kar najvišji stopnji aktivacije človeških potencialov in prinaša številne pozitivne učinke tako za posameznike kot za družbo. To e-pismo pišem na tri naslove in me zanima, kako gledate na trenutno situacijo v vašem sektorju in ali gledate proti uresničevanju nove paradigme v delovanju.
Zdravstvo, šolstvo in javna uprava so vsi sektorji, ki so po svoji naravi (t. j. temeljnih prepoznanih značilnostih) uslužnostni. Druga temeljna značilnost je, da gre za storitve in je s tem človek glavni nosilec dejavnosti oz. ustvarjalec vrednosti. (Seveda pa so v Sloveniji vse tri dejavnosti tudi financirane z javnimi sredstvi in imajo zato izrecno opredeljeno nalogo udejanjanja zastavljenega poslanstva.)
Za tovrstne dejavnosti je kot prvo nujno (najbolj primerna oz. zagotavlja optimalno delovanje) uslužnostno vodenje in uslužnostna kultura. To pomeni, da bi morali ti sektorji (za smotrno porabo javnega denarja) institucionalizirati uslužnostni model vodenja in uslužnostno kulturo. To je prva stopnja opredelitve oz. nearbitrarnosti vloge vodij v tem sektorju. Menim, da bi to moralo biti sprejeto kot prvi standard.
Kot drugo, model vodenja mora biti tudi grajenje institucij in ne grajenje uspešnosti. Za aktivacijo človeških potencialov (ali večjo produktivnost človeškega kapitala, če se izražamo v bolj strogih ekonomskih terminih) je nujno potrebno vpeljevanje platformnih pristopov k vodenju. V teh sta namreč vlogi sledenja in vodenja partnerski, ni nadrejenosti in podrejenosti, temveč se jasno opredelijo področja pristojnosti in delovanja. Zelo pomembno pri tem je, da v danem pristopu nujno potrebujemo izobražene, usposobljene voditelje, saj je vloga opredeljena v gradnji institucij uspeha (organizacija, kultura, oblikovanje in komuniciranje identitete organizacije), kar zahteva profesionalizacijo vloge vodenja.
Po mojih izkušnjah in ugotovitvah (sodelovanje z občinami, delovanje v šolstvu, stiki v zdravstvu) je v omenjenih treh sektorjih še vedno prisotno razumevanje, da je vodenje nagrada in ne profesionalna vloga. Situacija vodenja kot nagrade dokazano prinaša številne negativne posledice in je tudi dokazano manj učinkovito od razumevanja vodenja kot profesionalne vloge. Takšen model povzroča negativno selekcijo, kjer vrhunski strokovnjaki vstopajo v vodstvene vloge brez ustreznih kompetenc, kar vodi v degradacijo odnosov in sistemsko neučinkovitost.
Ob spremljanju novosti in vpeljevanju reform osebno zaznavam, da samo ogrodje problemov (pogosto) puščamo nedotaknjeno. Govori se o pomanjkanju kadra in denarja, vendar pa je prisotno tudi 1) nesmotrno ali neoptimalno uporabljanje obstoječih sredstev in 2) ne rešuje se izvornih problemov (neprofesionalno oblikovana kultura), ki kader tudi odganjajo stran. (Tudi sam osebno sem izstopil iz dela v šolstvu; ne zaradi plačila, temveč zaradi slabe in neustrezno negovane organizacijske kulture.) Zato me zanima naslednje:
– Ali obstoječo situacijo, v kateri so vpeljane hierarhije in je trdno v veljavi stara paradigma vodenja vidite kot neustrezno? Ali menite, da je stanje potrebno prenove in ali prenovo tudi načrtujete? Ali pa vidite situacijo delovanja kot normalno in nepotrebno kritičnega odnosa?
– Ali ste v stiku / sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, da bi koncept delitve ali distribucije odgovornosti vpeljalo v zakonodajo in ga prepoznalo kot temelj bolj produktivne (in hkrati tudi bolj enake) družbe?
Organizacija in kultura sta bila (predvsem v javni obravnavi problemov zdravstvenega sektorja, pa tudi drugod) prepoznana kot najbolj pereča problema (prvo in drugo mesto po analizah!). Podobno so ugotavljali tudi akademiki v znanstvenih objavah in tudi avtorji knjige Management v zdravstvenih organizacijah (avtorji Rozman, Kovač, Filej in Robida). Vendar pa v praksi pravih oz. celostnih transformacij, pa tudi usmerjenosti proti tem, ni zaznati.
V sklopu izvajanja lastnega projekta pripravljam razstave izdelanega materiala in javne predstavitve na temo udejanjanja nove paradigme vodenja. Menim, da bodo gostom na dogodkih odgovori na to opredeljeno tematiko pomembni v smislu grajenja zaupanja v državne institucije. Za odziv se vnaprej zahvaljujem.
Hvala, Projekt Paradim
Na odziv s strani naslovnikov še čakam …
Paradim 