“Politiki bi morali živeti tako, kot živi večina ljudi.” To je misel, ki jo je večkrat jasno izrekel in izpostavil nekdanji Urugvajski predsednik José Alberto “Pepe” Mujica Cordano. Je primer transformacijskega voditelja, ki je o državnih protokolih ter drugih tematikah in dejavnostih razmišljal kritično ter se ravnal po tem, kakor je verjel, da bi moralo biti. Kaj o tem meni Ministrstvo za finance?
Spoštovani,
na vas naslavljam vprašanje glede smotrnosti protokolarnega blišča na državnih dogodkih. Vprašanje zastavljam v smislu iskanja malo bolj razsvetljenega, t. j. premišljenega ali ponovno premišljenega pogleda na porabo javnih denarnih sredstev. Menim, da se veliko ljudi povsem upravičeno sprašuje o smiselnosti prizorov, ki jih vidijo.
Kratko raziskovanje o tematiki mi navrže naslednje: Blišč je razumljen kot orodje neverbalne komunikacije:
1. Protokolarna tekmovalnost je del starega prepričanja, da moraš gosta sprejeti v zadostnem luksuzu, da mu pokažeš, koliko ga ceniš. Nezadosten luksuz lahko sporoča tudi, da je država v krizi.
2. Vzdrževanje iluzije moči, kar se nanaša na to, da se institucije bojijo, da bi brez blišča izgubile avtoriteto.
3. Alternativa je politika, v kateri je vsebina nad formo; zrelost, v kateri človek svojo vrednost pozna in je ne potrebuje potrjevati z zunanjimi znaki moči.
Nadaljuje pa se s tem:
Sociološko je potrjeno, da slike politikov v nadrealističnem ali lastno nedoživetem luksuzu privedejo do dvojega:
– erozija zaupanja, po kateri politiki niso več predstavniki ljudi, temveč gre za “ločeno kasto”
– občutek nespoštovanja, saj se skupni denar porablja za estetiko, ki je večini nedosegljiva.
Ukvarjam se z novo paradigmo vodenja, raziskovalnim produktom, ki je osnovan za maksimalno aktivacijo človeških potencialov. V obravnavi koncepta ga širim na razna področja in udejanjanje te paradigme preučujem v celostnem smislu. Raziskovanje nove paradigme me je vodilo v ponoven premislek o številnih tematikah, tudi o državi kot takšni. Menim, da je naloga sodobne družbe v tem, da je razsvetljena; da torej dejanja izbira premišljeno in smotrno (oz. da jasno izstopi iz nesmislov).
Menim, da sta ugotovljena erozija zaupanja in občutek nespoštovanja upravičeni in smiselni reakciji ter da je ohranjanje blišča nesmiselno. Menim, da je nastrojenost proti politiki, ki izhaja iz tega naslova, smiselna in prava oz. potrebna. Menim, da je ustvarjanje “umetnega blišča” vsebina za nezrele civilizacije in avtentičnost (oz. pristnost) vsebina, ki je prava za zrele civilizacije. Menim, da mora družba oz. država biti in živeti to, kar je, se izpostaviti, ne pretvarjati ter iskati resnično rast (ne pa te zaigrane).
V smislu iskanja avtentičnost in politične zrelosti me zato zanima:
– Na podlagi katerih kriterijev se določa nivo luksuza v protokolarnih objektih in pri delovanju funkcionarjev? Kako ministrstvo gleda na dvojico demonstracije cenjenja gosta skozi zadosten luksuz proti demonstraciji cenjenja gosta skozi pristnost?
– Ali obstajajo argumentirana razlaga (ali tudi analiza), ki bi opravičevala visoke stroške protokolarnega blišča kot nujne za diplomatski uspeh ali pa gre bolj za (morda tudi ne ponovno premišljeno) vztrajanje pri tradiciji?
V sklopu izvajanja lastnega projekta pripravljam razstave izdelanega materiala in javne predstavitve na temo udejanjanja nove paradigme vodenja. Menim, da bodo gostom na dogodkih odgovori na to opredeljeno tematiko pomembni v smislu grajenja zaupanja v državne institucije. Za odziv se vnaprej zahvaljujem.
Hvala, Projekt Paradim
Prvi odziv. V odziv sem prejel kratko sporočilo, ki ga mogoče lahko opišem kot razmeroma “tipično PR sporočilo”.
Spoštovani.
Pošiljamo odgovor:
Ministrstvo za finance ne upravlja s protokolarnimi objekti in ne organizira večjih protokolarnih dogodkov, zato vam žal ne moremo pomagati s kriteriji ali analizami o tovrstnih stroških. Pri aktivnostih z našega delovnega področja (npr. ko na pogovorih gostimo tujega visokega gosta) iščemo ravnotežje med pristnim in spoštljivim odnosom, v skladu z običaji in pričakovanji, ki v tem okolju še vedno obstajajo in se upoštevajo.
Lep pozdrav, [podpis]
Nadaljeval sem z nadaljnjimi vprašanji.
Spoštovani, hvala za vaš odziv.
Razumem, da izpostavljeni primer (protokolarni dogodki in protokolarni objekti) ni v neposrednem upravljanju Ministrstva za finance, vendar pa predvidevam, da ste MF pravi naslovnik za vprašanja o filozofiji porabe javnih sredstev, t. j. javnega denarja in torej tudi mojega. Protokolarni dogodki so v sredici simbolični in so bili zato izbrani kot najprimernejši predstavnik za izraz vprašanja o tem, kakšen nivo (recimo temu političnega življenja) financiramo ljudje z našim denarjem.
Lahko se izrazim drugače in izpostavim verjetno najvidnejšega kritika. Jose Alberto Mujica Cardano je nekdanji predsednik Urugvaja, ki je znan po misli, da “mora politika živeti, kot živi večina naroda”. Mujica je bil transformacijski vodja, ki je izrecno in jasno naslavljal kulturo naroda in njegovo transformacijo. Trenutna politika (pogosto) izpostavlja, da je potrebno “vrniti zaupanje v državne institucije”. Že leta se v družbenih dialogih govori, da smo “v krizi kulture” oz. v “krizi vrednot”. Če bi želeli to resnično nasloviti, reaktivno delovanje in ohranjanje starih praks (če prav razumem, ste na to ciljali z zapisom, da delate “v skladu z običaji in pričakovanji”) ni primerno, temveč je potrebno osmisliti dejanja in prakse ter nesmiselne izključiti oz. spremeniti. Menim, da je potreben transformativni odnos – tudi do kulture oz. naših družbenih navad.
Menim, da bi bilo logično, da je Ministrstvo za finance glavni opredeljitelj filozofije porabe sredstev. Da je v tem smislu osrednji varuh javnih financ. Ne le v obliki formalnih postopkov in formalne komunikacije, temveč tudi v neformalnih komunikacijskih kanalih, ki so sestavni del vsakega sistema. Menim, da je poraba javnega denarja v državi hrbtenica etike. Če politika ne živi kot večina, državljani dejansko financiramo distanco: odtujitev državljanov od vodstva. Menim, da je odnos Ministrstva za finance do porabe javnega denarja zato ključen – da ima vaše delo pomembno poslanstvo, saj v kulturni transformaciji (potreba po tej je v sodobnem svetu resnično neprestano izpostavljena) v tem smislu igrate temeljno vlogo.
Zavedam se, da so postavljena vprašanja izjemno kompleksna oz. da naslavljajo izjemno zahteven izziv. Moje izkušnje mi pravijo, da je izjemno zahtevno prepoznati že lastno ideologijo delovanja, še težje jo potem (v boju s prevladujočimi praksami, prevladujočo miselnostjo) uresničiti v praksi. Ukvarjam se z novo paradigmo delovanja in vidim neskladnosti v praksi. Menim, da je obstoječi sistem ustvaril veliko neenakosti, pa tudi nezaupanja v državne institucije, hkrati pa potem prav tega sistema ne spreminjamo. Gledam proti drugim različicam, ki obstajajo, in logika pravi, da so tam rešitve – seveda pa to ne pomeni, da bo svet že jutri drugačen. Zanima me torej predvsem, ali je stanje nekaj, kar bo obstalo, ali ga gledate kot nekaj, kar potrebuje razvoj oz. spremembe. Ali torej menite, da je obstoječe stanje smiselno, ali pa potrebuje več smisla in so na poti še ovire? Menim, da mora pri porabi vedno obstajati trdno zavedanje, da gre za porabo denarja ljudi, ter zavedanje o tem, kakšna življenja ti ljudje živijo (živimo). Normaliziranje trenutnega pomeni ujetost, kritičnost pa pomeni verjetno bolj osmišljeno prihodnost.
Z vprašanji ne iščem sprememb, dokazil, niti ne nasprotovanja ali ustvarjanja sovražnosti. Želim si dialoga splošne javnosti z upravnimi organi države, pa nekaj več bližine (oz. nedistanciranosti) v tem odnosu. Splošni javnosti, s katero sem in bom v stiku, želim pokazati, kaj se vse odvija v različnih delih sistema in kam to pomeni, da smo usmerjeni. Menim, da je to ključna vsebina oz. ključen vpogled, ki lahko gradi sodelovanje oz. povezanost, nenasprotovanje in upoštevanje določil vlade in podobno.
Zato me še vedno zanimajo enake stvari:
– Kakšen je odnos Ministrstva za finance do luksuza ali blišča (ali zagotavljanje kakšnega nivoja je smiselno v politiki)?
– Kakšen je odnos do misli, da mora “politika živeti, kot živi večina naroda”, saj v nasprotnem primeru ljudje z lastnim denarjem financiramo ustvarjanje distance in razlik?
Hvala in lep pozdrav, Projekt Paradim
Na nadaljnje odgovore še čakam …
Paradim 