Komunikacija z institucijami

Zdravstvo, šolstvo in javna uprava so t. i. uslužnostne panoge. Takšna opredelitev pomeni, da delo v nekem poklicu ali službi prinaša določene značilne karakteristike. Temeljna za uslužnostne poklice je t. i. usmerjenost navzven – želja pomagati.

Znanost bo za vse uslužnostne poklice jasno povedala, da potrebujejo dvoje. Kot prvo, vsak posameznik, ki deluje v tem poklicu, mora imeti uslužnostno miselnost. Če posameznik v sebi nima razvite želje pomagati drugim, potem dela preprosto ne bo opravljal kakovostno. Prvi standard dela v tem poklicu je torej uslužnostna kultura. Tu je še drugi standard. Ko so člani organizacije (osebje v zdravstvu, šolstvu in javni upravi) usmerjeni navzven, mora vodja delovati kot uslužnostni vodja. Na kratko povedano, vodja mora biti človek, ki ga bo neprestano zanimalo, ali imajo njegovi sodelavci vse, kar za delo potrebujejo, ali se dobro počutijo ter ali osebno in profesionalno rastejo in se razvijajo. Spet lahko naredimo črto: če tega ne bo, ti poklici ne bodo dobro delovali.

Ali priznavamo znanost? Če bi jo, bi jasno in nedvoumno povedali, da so vodje v omenjenih poklicih lahko le osebe, ki izkazujejo izrecno željo pomagati svojim sodelavcev in jim omogočati razvoj osebnih potencialov. Če bi jo, potem vodjem pri delu ne bi nalagali odgovornosti doseganja rezultatov (ta odgovornost pripada vsem drugim sodelavcem v organizaciji), temveč bi delo vodij ocenjevali po tem, koliko člani organizacije rastejo in se razvijajo ter ali se v organizaciji vzpostavlja uslužnostna miselnost oziroma uslužnostna kultura. Edino to bi pomenilo, da priznavamo znanost in njene ugotovitve. In da želimo javni denar porabiti učinkovito.

V komunikaciji, ki sem jo imel do sedaj, mi je bilo rečeno, da (na kratko) sistemi ne morejo delovati brez ustrezne ali zadostne hierarhije. Da je torej ta tradicionalni način delovanja, ki je v veljavi, “logičen, pričakovan in tudi pravilen”. Vidimo torej, da odločevalci niso seznanjeni s sodobnimi modeli delovanja in ugotovitvami znanosti. S komunikacijo seveda nadaljujem in naslavljam ravno to miselnost ali temeljno prepričanje o organizacijah in organizacijskih vlogah.

Kaj naredi podjetje uspešno podjetje?

Po eni miselnosti so to finančni kazalniki kot so dobiček, vrednost podjetja, vrednost prihodkov. Miselnosti, ki zagovarja ta pogled, se v teoriji reče neoklasična miselnost. Če ste privrženci te miselnosti, potem na primer razmišljate o tem, da ta podjetja ustvarijo največ denarja, da so zaslužna za dvig BDP, da prinašajo denar v državni proračun (s katerim potem financiramo skupne družbene dobrine) in podobno. Do te točke, menim, izgleda vse dobro.

Kaj pa, če gremo naprej? Obstaja tudi drugo mišljenje, ki pravi, da moramo podjetja ocenjevati po tem, koliko vrednosti (celokupno gledano) prinašajo družbi. Tej miselnosti teorija pravi institucionalna miselnost. Če ste privrženci te miselnosti, boste zatrdili, da so podjetja del družbe (kot smo vsi drugi). Da pomembno vplivajo na družbo, na naše vsakdanje življenje in da se ta vpliv kaže na številne načine (niso samo stroji za ustvarjanje denarja). Institucionalna miselnost torej ta pogled razširi in pravi, da moramo podjetja ocenjevati po širšem naboru kriterijev. Zdaj pa vam bom postavil enega precej specifičnega.

Recimo, da podjetje deluje z velikim dobičkom, ustvarja visoke letne prihodke in s tem veliko prispeva k ekonomski situaciji v državi. Neoklasiki takšno podjetje postavijo za zgled uspešnega delovanja. Recimo, da to podjetje ne upošteva zdravja ljudi in se ljudje pri delu iztrošujejo. Recimo, da je vedno več bolniških odsotnosti, vedno več tudi “trkov” doma in poslabšanih socialnih situacij. Vse te vsebine ekonomija poimenuje kot t. i. eksternalije = ekonomske vplive, ki jih podjetje ustvarja svoji okolici. Kdo bo financiral zdravljenje izgorelih ljudi? Kdo bo financiral zdravljenje poklicnih bolezni? Kdo bo financiral naslavljanje duševnih stisk v družinah delavcev teh podjetij? Odgovor je seveda država – mi z javnim denarjem. Pa to ni ves negativen vpliv (npr. slabše zdravje prinaša tudi neaktivnost posameznika, t. j. situacijo, ko ne ustvarja več, kar pomeni novo izgubo denarja). Če torej potegnemo črto: ali to podjetje res ustvarja denar ali pa ga bolj troši?

Zahtevajmo odgovornost podjetij. Zahtevajmo, da morajo podjetja sama financirati zdravljenje bolezni, ki so posledica nekakovostnih delovnih okolij. In sama financirati socialne službe v naslavljanju stisk tistih, ki so prizadeti zaradi njihovega nekakovostnega dela z ljudmi. Naj podjetja dejansko sama prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje (ne pa da to odgovornost prevzemamo drugi).

Izbira trajnostnega prometa ima več vidikov. V enem vidiku je promet nek prostor, kjer se zares neposredno srečamo vsi skupaj in moramo sobivati. V drugem vidiku je promet onesnaževalec, velik potrošnik denarja in dejavnik varnosti (predvsem otrok). V tretjem vidiku je promet specifična problematika in primer, ki zelo neposredno pokaže stanje prve omenjene tematike (stanje uslužnostnega delovanja).

Promet, kot poteka danes, je za nas velika obremenitev. Po eni strani s tem označujem obremenitev za telesno zdravje. Ne le, da gre za onesnaževanje, temveč gre za onesnaževanje neposredno v naši bližini in razpršeno onesnaževanje, ki ga ni mogoče zajeti. Potem je tu finančna obremenitev. Številna vozila na cesti pomenijo intenzivno rabo cestnega omrežja, vzdrževanje tega pa zahteva številne finančne investicije. Dodatno je tu še varnost v okolju in prijetnost okolja – če ste kdaj bivali ali se pomikali po conah brez motornega prometa, potem veste, da to prinaša povsem drugačno izkušnjo.

V pogovorih z institucijami sem na primer naslovil odnos do kolesarjev v javnem prometu in upoštevanje pravil. Ta odnos je pogosto še vedno slab oziroma smo kolesarji ignorirani. Kaj se dela na tem? Če izvajajo dejavnosti, zakaj ne delujejo in ali morajo spremeniti način naslavljanja problema? Naslovil sem kakovost kolesarskega sistema. Omenil sem neravne kolesarske površine, razpoke ali številne jaške na kolesarskih poteh, prehode preko ceste, na katerih se je potrebno zapeljati čez robnik. Opomnil sem na WBV (t. j. Whole Body Vibration ali vibracije celotnega telesa), ki na dolgi rok povzroča poškodbe hrbtenice in zapestij. V odgovoru sem prejel zapise, ki v glavnem pravijo, da udobnost vožnje in skrb za zdravje ni odgovornost načrtovalcev kolesarskih površin, ampak morajo predvsem poskrbeti za varnost. Zame je takšna razlaga nesmiselna, neprimerna ter tudi razlog za skrb in reagiranje.

Vztrajam v pogovorih. Poudarjam, da smo v dobi trajnostnega prometa in da je pomembna ne le varnost, temveč tudi udobje in celo privlačnost trajnostnih oblik prometa. Potrebno je dejansko zagotoviti prehod v trajnostne oblike in zanje skrbeti celostne (torej, svoje odgovornosti ne morejo omejevati na varnost). In poudarjam, da je javna uprava uslužnostni poklic in da so vsi predstavniki tega poklica primorani ponotranjiti skrb za ljudi in skrb za kakovost naših življenj.