Družbeni dialog

V tem razdelku sem izbiral med poimenovanjem “družbeni dialog” in “skupnost”. Prvo poimenovanje se nanaša na to, kaj moramo delati, druga na to, kaj naj bomo. Razmejitve na osebni ali medčloveški ravno ustvarijo ekonomske razlike.

Moje sporočilo o tem področju vsebuje tri točke. Vsaka ima spodaj svojo sliko.

Družbene vloge.

Kar kot družba cenimo in nagradimo, to dobimo in takšen svet imamo. Če cenimo naravoslovne znanosti, bo naš svet urejen po tej plati. Če cenimo družboslovne znanosti, bo naš svet urejen po tej plati. Če bi, na primer, cenili organizacijsko znanost in znanje, bi bil svet organiziran, službe bi imele svoje jasno poslanstvo in namen, ljudje v izvajalski vlogi pa veliko motivacije.

Sam veliko slišim ponavljanja o “krizi vrednot”, o “krizi kulture”, pa vlog ali služb v družbi, ki ustvarjajo kulturo, še vedno ne cenimo in ne nagrajujemo dovolj. Kriza vrednot ali kriza kulture je torej kot rezultat povsem smiselna. Še vedno cenimo bolj odločevalce kot tiste, ki delajo z ljudmi. Še vedno zanemarjamo vlogo čustvene in socialne inteligence kot kompetence. Kaj vemo o posameznih vlogah v sistemu? Kaj vsaka vloga daje h kakovosti našega življenja? S kakšnimi izzivi se ljudje v njih spopadajo?

Če bi to tematiko dobro razumeli, bi svet bil tak, kot si ga želimo. Če bi jo razumeli, bi ustrezno cenili in nagrajevali vloge, ki prinašajo tisto, kar želimo v svetu. Prva točka: moramo govoriti o družbenih vlogah in moramo se vprašati o bistvu (t. j. poslanstvu) naše vloge.

Transparentna komunikacija.

Vsi smo ljudje in kar se v nas dogaja, za karkoli že gre, je človeško. Drugače preprosto ne more biti. Lahko smo skupnost, ki preprosto razume to misel, pa naj gre za osebo samo ali za katerokoli osebo okoli nas; lahko pa smo tisto drugo – skupina ljudi.

Transparenten pogovor je nekaj preprostega, a hkrati zares velikega, kar lahko damo drugi osebi. Ni neposredna komunikacija, v kateri preprosto “vržemo” iz sebe besede in misli, ki tičijo v nas. Je komunikacija o dejanskih rečeh, o naši jezi, krhkosti, o izvoru naših besed in misli, o takšnem ozadju. Je odprta komunikacija.

Za druženja iščemo razne interesne povezave med nami, hobije in zanimanja. Mogoče bi se morali družiti le s tem enostavnim vzgibom: zaradi želje po transparentnosti. Če ne morete izreči besed, potem teh idej ne boste zaživeli. Če si ne dovolite govoriti o lastnih mislih, potem ne boste zgradili pravega samosprejemanja. In če bomo govorili samo popularno in ne tistega, kar dejansko mislimo, bo svet obstal v dani točki.

Zavedno državljanstvo.

Zadnja točka je zelo enostavna: komuniciranje z institucijami. Državne (in tudi naddržavne) institucije so ustvarjene z družbenim namenom in financirane z našim denarjem. Uresničevati morajo svojo poslanstvo – to ni misel idealizma, temveč je misel normalnosti.

Prihajajo nova znanja, novi pristopi k delovanju, pa digitalizacija in robotizacija. Za celoten sektor javnih organizacij velja lastnost rigidnosti, ki je že dolgo časa v vseh relevantnih učbenikih. Vendar pa ta beseda ne sme biti izgovor za ostajanje v starih načinih delovanja. Za sabo imamo preteklost, zgodovino, ki je dobra podlaga, da se nekaj naučimo in stvari v prihodnosti delamo drugače.

Kako institucije gledajo na najnovejša znanja? Kdaj in kako nameravajo to znanje vnesti v lastno delovanje? Te institucije so porabniki našega denarja in odgovorne za to, da ta denar porabljajo na ustrezen način.