Druga točka mojih rešitev se morda na prvi pogled zdi najmanj formalna, a je v svojem bistvu najbolj temeljna za vsakega posameznika. Gre za vzpostavitev skupnosti za transparentno komunikacijo, ki bi se v svoji najbolj neposredni obliki manifestirala kot Facebook skupina ali profil. Moja misel pri tem je povsem preprosta: odprt in pošten pogovor je nekaj najbolj osnovnega, kar lahko ponudimo drugemu človeku, hkrati pa je to največje darilo, ki ga lahko prejmemo. Transparentnost v komunikaciji ne potrebuje zapletenih teorij ali vizij o prihodnosti sveta; je povsem osebna zaveza, da bomo s soljudmi stopali v stik na bolj resničen način. To je prostor, kjer se lahko naučiš preprosto biti to, kar si, namesto tistega, kar se od tebe v vsakdanjem hitenju pričakuje.
Globoko verjamem, da stvari, ki jih v sebi ne zmoremo niti ubesediti, kaj šele izgovoriti pred drugimi, nikoli ne bomo mogli zares polno in sproščeno živeti. Če naše notranje resnice ostajajo zaprte v tišini, postanejo ujetnice, mi pa se počasi navadimo na igranje vlog, ki nas utrujajo. Skupnost za transparentno komunikacijo bi bila zato varen prostor za učenje človeške neposrednosti. Biti to, kar si, pomeni sprejeti svojo nepopolnost, svojo krhkost in tisto naravno resničnost, ki jo nosi vsak izmed nas. V takšnem okolju bi veljalo temeljno načelo, da je vse, kar posameznik občuti ali razmišlja, povsem normalno in človeško. Če določen občutek ne bi bil del naše skupne narave, se v nas sploh ne bi mogla pojaviti. Priznanje te resničnosti je prvi korak k razbremenitvi tistih notranjih stisk, ki jih sicer tako pogosto poskušamo utišati z zunanjimi distrakcijami.
Zavedam se, da vstop v takšno skupnost ne pomeni takojšnje in popolne odprtosti, saj naša kultura takšnega načina bivanja preprosto ne spodbuja več. Namesto tega smo se naučili graditi zidove in paziti na to, kaj in komu povemo. Zato bi bila to skupnost, ki se primarno zaveže učenju te nove, bolj resnične govorice. Skupaj bi raziskovali, kaj sploh pomeni biti transparenten do sebe in kje se skrivajo tisti strahovi, ki nam preprečujejo, da bi svojo resnično podobo pokazali svetu. To bi bil prostor za osebno razbremenitev, kjer bi ponovno oživljali pogovore o odnosih, o ljubezni in o tistih subtilnih občutkih, ki so v naši družbi pogosto potisnjeni na rob.
Takšna skupnost bi delovala kot protiutež digitalnemu hrupu in površinskosti, ki prevladujeta na sodobnih socialnih omrežjih. Namesto tekmovanja za pozornost bi iskali mirnost resničnega srečanja. Ko si namreč upamo biti transparentni, ko si upamo pokazati svojo resnično podobo brez strahu pred obsojanjem, s tem opolnomočimo tudi druge, da storijo enako. To ni proces, ki bi zahteval spreminjanje sveta, ampak proces, ki spreminja naš lastni občutek v svetu. Ko nehamo skrivati svoje misli in občutke, začnemo živeti bolj lahkotno.
Paradim 