Tretja točka mojih prizadevanj za uveljavljanje pozitivnih sprememb se osredotoča na področje, ki ga v javnosti pogosto dojemamo kot prostor konflikta ali birokratske hladnosti: na dialog z javnimi in državnimi institucijami. Moje prepričanje je, da moramo na celotnem družbenem nivoju ponovno odkriti sposobnost biti skupnost. To pomeni, da uradnih služb ne dojemamo le kot izvajalce storitev, temveč kot partnerje v širšem družbenem dialogu. V svetu, ki ga preveva velika mera negotovosti, je komunikacija med različnimi vlogami in sektorji nujna, saj le preko pretoka informacij lahko razumemo, kje so dejanske sistemske ovire za uveljavljanje bolj kakovostnega bivanja.
V okviru te točke želim spodbujati celostno in predvsem spoštljivo komunikacijo z ministrstvi, javno radiotelevizijo, Zvezo potrošnikov, državnimi prevozniki, NIJZ in drugimi institucionalnimi predstavniki. Ne gre za iskanje krivcev ali agresivno zahtevanje sprememb, temveč za odpiranje vprašanj, ki so ključna za razumevanje našega trenutnega stanja. Pogosto se namreč zgodi, da so znanstveno potrjene novosti in izboljšave že znane, a se v praksi ne udejanjijo. Razumevanje tega, zakaj se nekatere stvari ne uresničujejo oziroma zakaj nove paradigme delovanja še niso v veljavi, je prvi korak k temu, da jih skupaj začnemo premikati. Je to vprašanje časa, vprašanje pomanjkanja virov ali pa gre za specifične sistemske ovire, ki jih kot družba še nismo nagovorili?
Takšen družbeni dialog zahteva opustitev nekonstruktivne kritike in prehod k vprašanjem, ki gradijo mostove. Ko institucijo nagovorimo kot del skupnosti, ji podelimo vlogo subjekta, ki ima svoje izzive in omejitve. Transparentna komunikacija z njihove strani bi nam omogočila uvid v procese, ki so nam sicer skriti, s tem pa bi se zmanjšala raven nezaupanja, ki trenutno hromi odnose med državljani in državo. Cilj tega dialoga je ustvariti okolje, v katerem javne službe ne bi bile le tarča kritik ob napakah, temveč bi bile opolnomočene, da v sodelovanju z javnostjo udejanjajo napredek, ki si ga vsi želimo.
Zaupanje v pozitivne spremembe na sistemskem nivoju se gradi skozi vztrajno in spoštljivo prisotnost. Če si upamo institucije vprašati o njihovi viziji, o njihovih načrtih za transformacijo in o razlogih za trenutno stagnacijo, s tem vzpostavljamo standard odgovornosti, ki ne temelji na strahu, temveč na skupnem poslanstvu. Takšen odprt dialog je nujen, če želimo, da se modrost in znanje, ki ga kot družba že imamo, prelije v konkretno udejanjanje v našem vsakdanjem življenju. S tem institucije ponovno postanejo to, kar bi v osnovi morale biti: varuhi in graditelji naše skupne kakovosti življenja.
Paradim 