V sodobnem svetu, kjer se zdi, da je pod krinko osebne svobode in demokracije “vse dovoljeno”, smo postopoma izgubili enega najpomembnejših kompasov za stabilno družbeno sobivanje: standard osebne zrelosti. Danes se o delu na sebi pogosto razmišlja kot o prostočasni dejavnosti, nekakšnem hobiju za tiste, ki imajo za to čas in sredstva. Vendar pa moramo v luči nove paradigme vodenja in bivanja to videnje prevprašati. Je osebna zrelost res le stvar osebne preference ali pa gre za temeljno odgovornost vsakega posameznika do skupnosti, ki ji pripada?
Zrelost kot normalnost, ne kot karakteristika
Moja osrednja misel je preprosta: osebno zrelost moramo začeti uveljavljati kot standard normalnosti. Trenutno smo ujeti v skript, kjer nezrelost opravičujemo kot “osebnostno karakteristiko” ali “značaj”. Ko za vplivnega posameznika, ki se odziva impulzivno, cinično ali celo agresivno, rečemo “pač je takšen človek”, mu podeljujemo potrdilo o neodgovornosti.
Nezrelost namreč ni osebna lastnost. Je preprosto odsotnost dela na sebi. Je odločitev za odsotnost razmišljanja in refleksije. Če razumemo, da smo del družbe (kar je dejstvo) in da s svojim vedenjem nanjo vplivamo (kar je prav tako dejstvo), potem postane osebna zrelost naša primarna dolžnost. Prevzeti odgovornost za svoj vpliv na okolico pomeni razumeti, da nismo le “zmedeni ljudje, ki pač ne vedo, kaj delajo”, temveč subjekti, ki so dolžni upravljati s svojimi notranjimi procesi.
Strah pred “živimi mislimi”
Zakaj se standardu zrelosti tako vztrajno izogibamo? Morda zato, ker delo na sebi zahteva soočenje s tistim, kar najuspešneje preglušimo z distrakcijami. V naši kulturi se je uveljavila nevarna ideja, da je dolgčas slaba stvar in da so “žive, intenzivne misli” nekaj nevarnega, kar je treba utišati.
Vsak prost trenutek, ki ga posameznik zapravi za beg v zabavo, nakupe ali spektakel, je pogosto le beg pred soočenjem z lastno notranjostjo. Namesto da bi te intenzivne misli odprli, šli skoznje in jih razrešili – ter s tem dosegli resničen notranji mir – jih raje “mirimo” na zabavah. S tem pa ne le ustavljamo svoj osebni napredek, temveč družbi odvzema moč, ki jo prinaša osmišljeno življenje zrelih posameznikov.
Ko nezrelost postane javni problem
Standard osebne zrelosti danes manjka povsod: v športu, kjer agresijo slavimo kot “strast”; v poslu, kjer avtoritarnost razumemo kot “odločnost”; in v politiki, kjer je transparentna komunikacija o lastnih negotovostih dojeta kot šibkost. Richard Daft v svojih delih jasno nakaže, da se vodja z razvojem zrelosti naravno pomika od avtoritarnosti k uslužnosti. Avtoritarnost torej ni “stil vodenja”, ampak simptom osebnostne stagnacije.
Postaviti standard osebne zrelosti v javni prostor ne pomeni vzvišenega vmešavanja v tuja življenja. Pomeni prepoznavanje dejstva, da nezrelost posameznika povzroča realno škodo celotnemu sistemskemu tkivu. Pomeni rehabilitacijo tišine, dolgčasa in razmišljanja kot nujnih higienskih pripomočkov za zdravo družbo.
Zaupanje v pozitivne spremembe se začne takrat, ko nehamo verjeti, da je “zmedeno bivanje” naša neodtujljiva pravica, in začnemo razumeti, da je osebna rast edina pot do resnične svobode. Čas je, da zrelost postane naša nova normalnost.
Paradim 