V procesu raziskovanja pogojev za uveljavljanje nove paradigme ne moremo mimo področij, ki v sodobni družbi zasedajo nesorazmerno veliko prostora. Ena takšnih tematik je šport. Njegova mogočnost v javnem diskurzu je tolikšna, da ne vpliva le na prosti čas, temveč močno sooblikuje naše vrednote, standarde uspeha in celo naše videnje lastnih zmožnosti. Vendar se ob natančnejšem pogledu odpre vprašanje: ali nam šport zares služi kot navdih za razvoj ali pa je postal le ena najmočnejših distrakcij našega časa?
Navdih proti poveličevanju
V svojem bistvu bi šport moral biti vrhunski poligon človeškega potenciala. Moral bi biti objekt navdiha, ki nam skozi disciplino, soočanje s porazi in preseganje lastnih meja kaže pot, kako ohraniti visoke standarde in vrednote v vseh vsebinah življenja. V takšnem – dvosmernem – odnosu bi gledalec iz športnega dogodka odnesel inspiracijo za lastno avtonomijo in aktivno delovanje v svojem okolju.
Vendar pa smo danes priča neustreznemu stanju, v katerem družba šport malodane poveličuje, šport pa v zameno do družbe ni enako “prijazen”. Namesto dvosmernega navdiha smo zgradili enosmeren odnos občudovanja. Športniki v najbolj izpostavljenih primerih niso več ljudje, ki bi nam bili blizu, temveč postajajo bogovi, odmaknjeni (detached) od preostalega sveta. Ko šport postane igra milijonarjev, se njegova vez z realnimi izzivi povprečnega posameznika pretrga.
Šport kot distrakcija (pozaba lastnega življenja)
Problem nastane, ko šport preseže svojo vlogo enakovredne družbene dejavnosti. Ko zasenči druge poklice in poslanstva – tako po finančni plati kot po družbenem statusu – se poruši ravnovesje. Namesto da bi ljudje ob spremljanju športa razumeli, da so sami sposobni enake predanosti in dosežkov na svojem področju, se zgodi nasprotno.
Šport postane distraktor. Namenjen je temu, da ljudje pozabijo na lastno življenje, na lastne neuresničene potenciale in na problematike sistema, v katerem živijo. V tem smislu šport deluje kot sredstvo za vzdrževanje statusa quo: ljudje svojo energijo in strast usmerjajo v občudovanje nekoga drugega, namesto da bi to isto energijo uporabili za subjektivizacijo lastnega bivanja. Športniki so občudovani kot bogovi, gledalci pa ob tem ostajajo pasivni objekti, ki v tujih uspehih iščejo nadomestek za lastno odsotnost proaktivnosti.
Etika v senci spektakla
Dodaten razkorak se kaže v zanemarjanju etike. Medtem ko od športnikov pričakujemo nadčloveške rezultate, pogosto zamižimo ob družbenih tematikah in etičnih vprašanjih, ki jih športni spektakel povzroča ali prezira. Šport, ki je namenjen sam sebi, ne more biti nosilec nove paradigme. Da bi šport ponovno postal navdih, bi se moral vrniti k populaciji – ne le s fizično bližino, temveč z razumevanjem, da je njegova vloga opolnomočenje ljudi, ne pa njihovo uspavanje.
Zaupanje v pozitivne spremembe zahteva, da prepoznamo, kdaj naše občudovanje nečesa zunanjega (kot je šport) postane ovira za raziskovanje naših notranjih zmožnosti. Šport mora biti le ena od mnogih družbenih vlog, ki nam kaže, kaj je mogoče, ne pa bleščeča zavesa, ki zakriva potrebo po transformaciji našega lastnega delovanja.
Paradim 