Da bi nova paradigma vodenja in sledenja zares zaživela, potrebujemo posameznike, ki niso le “izvajalci navodil”, temveč suvereni strokovnjaki. Izobraževalni sistem je tisti prostor, ki ima teoretični potencial, da posameznika iz objekta (nekoga, ki se mu znanje le podaja) spremeni v subjekta (nekoga, ki znanje kritično presoja). Da bi razumeli, kje v tem sistemu iskati partnerje za transformacijo, moramo najprej razumeti njegovo strukturo.
Primarna javna mreža: Varuh družbenega dobrega
Osrednji steber izobraževanja je primarna javna mreža, ki vključuje vrtce, osnovne in srednje šole ter univerze s svojimi fakultetami. Njihova ključna značilnost je, da so financirani z javnimi sredstvi.
- Sledenje viziji družbe: Ker niso odvisni od tržnega dobička, njihovo primarno vodilo ni prodaja storitve, temveč zasledovanje družbenega dobrega. Dolžni so slediti viziji o tem, kakšno družbo želimo graditi.
- Varnost za izzivanje statusa quo: Ravno javno financiranje jim zagotavlja varno okolje, v katerem lahko (in morajo) prevpraševati obstoječe sisteme. Fakultete so prostori, kjer se razvija kritična misel, ki lahko izzove staro paradigmo dominance, ne da bi se pri tem bala za svoj ekonomski obstoj. Tu se kova strokovna suverenost, ki omogoča osebno samostojnost pri delu.
Samostojni izobraževalni zavodi in koncesije
Poleg javne mreže obstajajo samostojni izobraževalni zavodi. Ti delujejo po drugačni logiki:
- Tržna naravnanost: Večinoma delujejo zasebno in so neposredno odvisni od povpraševanja. To jih pogosto sili v prilagajanje trenutnim “potrebam” trga, kar v praksi pomeni podpiranje stare paradigme (hitri tečaji za takojšnjo učinkovitost).
- Sistem koncesij: Država tem zavodom podeli koncesijo le takrat, ko prepozna poseben javni interes (npr. za deficitarne poklice, ki jih javna mreža ne pokriva dovolj).
- Zakaj jih moja obravnava izključuje? Čeprav so del sistema, njihova primarna eksistencialna vez s trgom otežuje dolgoročno in brezkompromisno zasledovanje nove paradigme. Za transformacijo potrebujemo stabilne partnerje, ki si upajo biti “neprilagojeni” trgu.
Andragoški center RS (ACS) in Ljudske univerze
Posebno mesto v mojem raziskovanju zavzema področje izobraževanja odraslih, kjer sta ključna dva člena:
- Andragoški center RS (ACS): To je krovna razvojna inštituta na področju izobraževanja odraslih. Njihovo poslanstvo je motiviranje ljudi za vseživljenjsko učenje. V novi paradigmi je ACS ključen, ker učenje razume kot orodje za osebno in profesionalno rast, ki vodi v umsko nepodrejanje.
- Ljudske univerze: Te delujejo kot neposredni izvajalci v lokalnih okoljih. Njihova vloga je večplastna:
- Dokončanje formalne izobrazbe: Omogočajo dokončanje osnovne ali srednje šole tistim, ki so iz sistema izpadli, s čimer jim vračajo dostojanstvo in možnost subjektnosti.
- Specifična znanja: Skrbijo za finančno, računalniško in drugo pismenost, ki je osnova za samostojno navigacijo v sodobni družbi.
- Certificiranje (NPK): Preko Nacionalnih poklicnih kvalifikacij omogočajo priznavanje dejanskih znanj, pridobljenih z delom.
Zaključek: Izobraževanje za odrasle subjekte
Zaupanje v spremembe v organizacijah temelji na ljudeh, ki se radi učijo in učenje vidijo kot naraven del življenja. Fakultete, ki nudijo trdno strokovno podlago, Andragoški center, ki spodbuja umsko rast, in ljudske univerze, ki opolnomočijo posameznika na vseh stopnjah poti, so tisti partnerji, ki nam pomagajo preiti iz pasivnega sledenja v aktivno sooblikovanje prihodnosti. Na teh temeljih lahko gradimo organizacije, ki delujejo po novi paradigmi – ne zaradi ukazov, temveč zaradi zavedanja svobodnih in izobraženih posameznikov.
Paradim 