V prejšnjih zapisih smo raziskali, zakaj ob stiku z družbo čutimo pritiske in nelagodje. Ugotovili smo, da gre deloma za arhaično zapuščino naših prednikov, deloma pa za vpliv zunanjih sil – zrcalnih nevronov, fizičnih prostorov in socialnih skriptov. Ko vse te elemente prepoznamo in poimenujemo, pridemo do ključnega vprašanja: Kaj zdaj? Kako s tem znanjem ravnati v vsakdanjem življenju, da nas ti vplivi ne bi več ustavljali? Odgovor se skriva v prehodu iz socialnega objekta v socialnega subjekta.
Razlika med objektom in subjektom
Dokler so družbeni pritiski za nas le »neznana gmota občutkov«, delujemo kot socialni objekti. To pomeni, da se na dražljaje iz okolja odzivamo nagonsko. Ko nas alfa oseba s svojim nastopom potisne v kot, se podredimo ali umaknemo. Ko začutimo odpor množice, utihnemo. V tem stanju okolje določa naše vedenje; smo le tarča vplivov, ki nas oblikujejo po meri stare paradigme.
Postati socialni subjekt pa pomeni obrniti to smer. Subjekt je tisti, ki prepozna, da je v določeni situaciji tarča vpliva, a se odloči, da mu ne bo podlegel. Subjektivizacija je proces, v katerem ponovno prevzamemo avtorstvo nad lastnim ravnanjem. Ne gre za to, da pritiski izginejo, temveč za to, da jim odvzamemo moč nad našo identiteto.
Refleksivna distanca: Milimeter svobode
Glavno orodje socialnega subjekta je refleksivna distanca. Gre za sposobnost, da v trenutku, ko se v nas zbudi stres, ne odreagiramo takoj. V tistem milimetru časa med dražljajem in našim odzivom se zgodi dekonstrukcija.
V stiku z alfa osebo se socialni subjekt ne sprašuje več: »Kaj je narobe z mano, da sem tako nesiguren?«, temveč si reče: »Prepoznavam arhaični alarm v svojem telesu in vidim socialni skript, ki ga ta oseba izvaja. Ta napetost pripada situaciji, ne meni.« S tem dejanjem subjekt loči svojo notranjo vrednost od zunanjega socialnega hrupa. Refleksija nam omogoči, da na situacijo pogledamo »od zunaj«, kot detektivi, ki raziskujejo fiziko socialnih silnic.
Tihi upor in avtonomija
Cilj subjektivizacije ni nujno glasen upor ali konflikt. Nasprotno, najmočnejša oblika delovanja po novi paradigmi je pogosto tihi upor. To je stanje, ko ostanemo zvesti svojim prepričanjem in viziji (npr. ideji Paradima), kljub temu da okolje od nas pričakuje nekaj drugega.
Socialni subjekt razume osrednji družbeni konflikt – tisto nenehno trenje med željo po pripadnosti in potrebo po avtonomiji. Ko vemo, da je strah pred izločitvijo le biološki odmev, lahko zavestno izberemo avtonomijo. Naša osebna odpornost zraste iz spoznanja, da nas cinično okolje ne more zares ogroziti, če mu sami ne podelimo te moči.
Zaključek
Postati socialni subjekt pomeni postati arhitekt lastnega odziva. Namesto da bi bili ujetniki stare strukture, postanemo opazovalci, ki razumejo pravila stare igre, a se odločijo igrati svojo. To nam prinaša neizmerno olajšanje in lahkotnost.
Zaupanje v pozitivne spremembe tako ni več le idealistična želja, temveč postane realna možnost. Ko nehamo trošiti energijo za boj z lastnimi (arhaičnimi) občutki ali za prilagajanje socialnim skriptom, nam ta energija ostane za ustvarjanje novega. Za delovanje po novi paradigmi, kjer nismo več objekti sistemov, temveč subjekti lastne svobode.
Paradim 