Prva beseda, na katero sem naletel v raziskovanju, je situacionizem. Iz svojega samoraziskovanja sem se naučil, da odzivi drugih ljudi pogosto nimajo veliko opraviti s tem, kar sem sam naredil ali rekel, ampak gre za reakcijo teh drugih ljudi. Določen del to pojasni, vendar pa še vedno obstaja nepojasnjen prostor. Nerad označujem ljudi, zato ne želim postavljati nekih slabih oznak. Ta dana beseda je dodala pomemben dodatek: ljudje se ne ravnajo le po svoji vesti, temveč tudi pod pritiski dane situacije. In določene situacije nas popeljejo v vedenje, ki je povsem v nasprotju z našim značajem. Pozornost zdaj torej gre iz mene in drugih ljudi še na situacijo.
Temeljna atribucijska napaka in socialni kontekst
Izraz atribucija v psihologiji pomeni pripis. Ko vidimo neko dejanje, ko na primer dobim neko reakcijo, čemu lahko to pripišem? Kaj je razlog oz. kaj mi ta reakcija pove? Temeljna atribucijska napaka pravi, da pri tovrstnem razmišljanju precenjujemo vlogo značaja in podcenjujemo vlogo situacije. Drugače bi lahko to opisali tudi s tem, da pri dejanjih, ki nam niso všeč, radi kritiziramo (ali označujemo) druge ljudi, ne pomislimo pa na pritiske situacije, ki pri tem obstajajo.
Sam sem razumel, da ljudje delajo ne le stvari, ki jih želijo delati, temveč tudi tiste druge, ki jih ne želijo. Vendar pa mi je vseeno manjkalo več konkretnosti, ki bi jo lahko v stikih opazil in zaznal. Nadaljeval sem do izraza socialni kontekst. Ko teorija opisuje socialni vpliv, tega oriše z naslednjim modelom. Sestavljajo ga vir vpliva, proces vpliva (na primer dejanje, izrečene besede, neverbalni znak drugemu) in tarča vpliva. Zadnji element pa je socialni kontekst. Ta beseda nadalje razlaga, da neka sporočila nimajo vedno iste veljave in moči. Da je pomembno, v kakšni vlogi smo, v katerem fizičnem prostoru, kakšna so pravila v družbi okoli nas. Vsak vpliv se dogaja v kontekstu … in več o tem bo povedala nadaljnja vsebina.
Osrednji družbeni konflikt in osebna odpornost
Pomembno sporočilo mi je dal zapis o t. i. osrednjem družbenem konfliktu. Pri obravnavanju tematike socialnega ali družbenega vpliva je imenovani konflikt nekakšno osnovno stičišče obravnave. Pomeni, da kot posamezniki težimo k lastni avtonomnosti in jasni osebni identiteti (ravnanje po lastnih prepričanjih, živeti po lastnih idejah) ter hkrati k sprejetju v družbi in pripadnosti. Izpostavljeno je, da je to nekakšen temeljni trk v družabnem življenju in da je iskanje pravih potez v tem trenju del našega vsakodnevnega življenja.
Naslednji izraz je osebna odpornost. Medtem ko so silnice socialnega vpliva dejanski ali neizpodbiten del življenja, osebna odpornost pomeni sposobnosti, da kljub tem silnicam ohranjamo svojo avtonomnost. Ta osebna odpornost se ustvari s sposobnostjo reflektiranja, torej s sposobnostjo prepoznavanja teh silnic v našem življenju in razumevanjem njihove vsebine. Če torej vemo, kaj vpliva na nas, v kakšni situaciji smo se znašli in iz česa izhaja moč vpliva (na primer neke osebe na nas), potem lahko temu vplivu odvzamemo moč in precej bolj lahkotno nadaljujemo na svoji poti. Socialnim vplivom in negativnim pritiskom se ni treba zoperstaviti s silo, pač pa lahko z umom razrešimo in razorožimo ta vpliv.
Socialni subjekt in subjektivizacija
Socialni subjekt je pojem, ki zavzame bistvo učenja tovrstne tematike. Izraz opisuje ravnanje osebe, ko ta zna prepoznati socialne vplive oz. družbene silnice okoli sebe ter nadaljevati delovanje po svoji lastni (avtentični) poti. Je torej stanje zavednosti tovrstnih vplivov. Nasprotje opisuje izraz socialni objekt. Dokler vse te silnice na nas delujejo nezavedno (jih torej ne poznamo in v življenju ne uspemo spremljati, opaziti oz. prepoznati), se jim nagonsko prepustimo. Odzovemo se na občutke v nas, teh ne znamo opredeliti in jim pripisati resničnega vira, ter naredimo tako, kot nam velevajo.
Subjektivizacija je ime za celoten proces, torej za naše učenje o socialnih vplivih. Ime za korake, s katerimi začnemo prepoznavati socialne vplive in se proti tem postaviti z lastnimi pogledi in razmišljanjem. Ne želimo, da nas takšni vplivi nezavedno obvladajo – da torej ne znamo pojasniti, zakaj nekaj delamo, kot delamo – temveč da sprejemamo lastne odločitve o tem, kako se bomo ravnali v družbi.
Paradim 