Kako razložiti in razumeti občutke v telesu, ki pridemo v stik z družbo? Lahko smo prepričani vase in v svoje lastne poglede, vrednote, lahko je naš um (naša logika) povsem jasna, pa je govorjenje o tem, predstavljanje tega še vedno naporno. To je bilo zame vodilo pri tem novem učenju in vstopu na novi področji psihologije.
Nekaj konteksta
V predhodnih dveh zapisih sem obravnaval idealizem. Če govorimo o zaupanju v pozitivne spremembe, vidim idealizem kot eno središčnih tem. Ko posameznika zanimajo ozadja, ko torej ni skoncentriran le na “materializiran objekt ali subjekt” pred njim, pač pa ga zanima več, takrat začne delovati kot idealist. Zanimajo ga potenciali, alternative, dodatne možnosti. Označevanje idealistov za “slabiče” ali idealizma za “izgubo stika z realnostjo” je kot rezanje veje, na kateri sedimo: sami sebi spodkopavamo možnosti za pozitivne spremembe.
Zdaj se prestavljam k novi temi. Zdaj me zanima, kako si razložiti vse tisto, kar se zgodi, ko preidemo v stik z drugimi. Ko želim sam na primer govoriti o novi paradigmi vodenja in splošnega delovanja pri delu. Če se pri tem usmerim vase, občutim gmote nelagodja. Kaj so? Razumevanje avtentičnosti mi pomaga raziskati samega sebe, raziskati svoje preteklo življenje, vendar ima doseg te sposobnosti svoje meje. Nadaljevanje poti sem našel na področju evolucijske psihologije in socialne psihologije.
Kaj je evolucijska psihologija?
S samoraziskovanjem in vsemi prijemi, ki jih razlaga vsebina avtentičnosti in gradnje samozavedanja, dobimo uvid v to, kako smo se oblikovali v našem lastnem življenju. Lahko se sprehodimo po svojem življenju, po različnih dogodkih; nanje lahko pogledamo na nov način (z zrelo glavo oz. bolj razvitim razmišljanjem) ter na ta način po delčkih preoblikujemo našo osebno identiteto in sprostimo ovire v sebi. Vendar pa poleg dobe našega lastnega življenja obstaja še drugi del. Recimo temu “naši prvinski možgani”. Oz. tisto, kar se je razvilo v dolgi dobi razvoja človeškega bitja.
Evolucijska psihologija razlaga te najbolj prvinske občutke v nas. Človek se je tvoril v okolju, ki se je močno razlikovalo od sedanjega. Kako bi se obnašali, če bi živeli v svetu brez institucij, torej v svetu brez pravil, brez policije, brez sodstva, v katerem ljudje za nasilje, za krajo in podobna dejanja niso kaznovani? V takšnem svetu ima prav tisti, ki je močnejši. Lahko uporabi nasilje v neomejeni meri, brez zadržka, brez strahu, da bo za to kaznovan. Velja, torej, pravilo močnejšega in naši možgani so se v tistem času učili, kako se takšnemu okolju prilagoditi in v njem preživeti. Ter zgradili svojo prvinsko zasnovo.
Kaj je socialna psihologija?
Druga meja samoraziskovanja je v tem, da vseh občutkov v sebi ne moremo pojasniti z našo preteklo zgodbo (niti z znanjem evolucijske psihologije). V našem družbenem okolju so številne silnice, številni vplivi, ki sprožajo odzive v nas. Vse te silnice nam narekujejo neko obliko vedenja in tudi mišljenja. Medtem ko evolucijska psihologija razlaga, zakaj imamo neke občutke v sebi, zakaj in kako so se (skozi razvoj človeka) tvorili, nam socialna psihologija razlaga, kateri so danes elementi v okolju, ki nam te občutke sprožajo (danes ne srečamo več levov in tigrov, ki bi nam lahko ogrozili življenje, pa vseeno doživljamo reakcijo znano pod imenom “boj ali beg”).
Pri obravnavi socialne psihologije želim izpostaviti pojme, kot so situacionizem in socialni kontekst, socialni vpliv, konflikt med avtonomnostjo in pripadnostjo, osebna odpornost na socialni konflikt, socialni konstrukt in postati socialni subjekt. Morda se slišijo malo zapleteno, a menim, da so (ali da bodo na koncu) nadvse razumljivi in praktični pojmi, ki pomagajo narediti naš vsakdan bolj lahkoten in tudi bolj avtentičen. Nekakšen končni cilj učenja vsebine socialne psihologije je, da postanemo t. i. socialni subjekti. Socialni objekti smo takrat in v tistih situacijah, ko nas vodijo pričakovanja drugih. Socialni subjekti smo takrat, ko uspemo družbene vplive prepoznati ter naprej ravnati avtonomno in v skladu s svojimi prepričanji.
Zaključek
Pri obravnavi vidim kot zelo pomembno ravno dopolnjevanje obeh predstavljenih področij. Če se bi pri razlagi osredotočal le na evolucijsko psihologijo, bi se najverjetneje naučili fatalizma ali vdanosti v usodo: “takšen pač sem, moji geni mi ukazujejo ta občutek, ta stres”. Če bi odprli le temo socialne psihologije, bi lahko na koncu prišli v frustracijo z razmišljanjem kot na primer: “zakaj moje telo ne posluša moje pameti?! Zakaj še vedno občutek v meni, če pa povsem dobro razumem te zunanje silnice?”. Obe področji znanja skupaj pa dajeta trdno celoto.
Paradim 