Med sporočili, ki se ustvarjajo v naši družbi, tokrat izpostavljam eno s sveta gledališča. “Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta” je nastalo “po motivih iz povesti Ivana Cankarja Kurent”. Avtor priredbe besedila in režiser je Jernej Potočan.
Predstava bo jutri v Celju doživela predpremiero. Med branjem opisov ter izjav ustvarjalcev pa sem si zapisal naslednji sestavljeni sporočili:
(V družbi se, op. a.) vzpostavlja toksični pozitivizem, ki vsakršno družbeno spremembo preloži na posameznika v obliki dela na sebi, ta prenos boja pa perpetuira stagnacijo družbe. (Pri tem velja izpostaviti, kot g. Potočan to opredeli v izjavi, se delo na sebi razume kot situacija, v kateri se “posameznik zapre med štiri stene in poskuša izboljšati samega sebe”.)
(Družba se op. a.) v poskusu pobega pred kapitalizmom in vsakodnevnimi težavami pogosto zateče k zvezdam. Včasih je namreč lažje usmeriti pogled v nebo, kot pa se neposredno soočiti z realnostjo. /…/ V medijih, filmih, knjigah in celo v otroških pravljicah vedno znova poslušamo zgodbe o uspehu posameznikov, v tem pa preusmerjamo pozornost od vprašanja, kaj bi lahko kot družba naredili za pogoje skupne sreče.
Celoten motiv samoizpolnitve se ne more zgoditi brez družbe in ne bo nastal med tistimi štirimi stenami in dajanjem pozornosti nase. Osebna zrelost je sicer odgovornost vsakega posameznika, tudi prispevek k temu, v kakšni družbi živimo in delujemo, se pa tista celostna samoizpolnitev ne more zgoditi brez povezanosti z družbo.
Pogled proti zvezdam v nebo, ali pogled proti zvezdnikom preko raznih medijev, ki so nam danes na voljo, je del problematike, s katero se soočamo. Občudovanje pomeni usmerjanje pozornosti, veljave, vrednosti na te posamezne figure, namesto da bi videli celoten svet.
Vsekakor bo tisto čisto pravo sporočilo dela podala ustvarjalska ekipa sama, bodisi na gledaliških odrih bodisi v dopolnjevalnih intervjujih in drugih izjavah za medije, sodi pa sporočilo med opozorjevalce o naši kulturi in usmerjenju pogleda proti zvezdam.
Paradim 