Iskanje zlate sredine

V svojem osebnem pogledu, kot posledica mojih družbenih izkušenj, opazim en del ljudi, ki svojo pozornost izrazito usmerja navzven; ki ima veliko zmožnost za empatijo, t. j. za dojemanje tega, kaj čuti in doživlja druga oseba. Opazim tudi drug del ljudi, ki svojo pozornost izrazito usmerjajo navznoter; ki ima zelo jasno sliko o tem, kaj doživlja v sebi in kaj želi zase. Le majhen del, tako sam razbiram iz življenja, najde zlato sredino, v kateri da obojemu enak pomen. Pomembna je 1) naša avtentična vsebina in naša osebna samoizpolnitev, ter pomembni so 2) ljudje okoli nas in družbene izkušnje, ki jih imamo med sabo.

Zlata sredina je ta središčna točka med obema poloma. Je točka, v kateri se zgodi asertivno razmišljanje in razumevanje družbe. Je nekakšna točka naravne in v osebo integrirane humanosti, v kateri sebe in druge osebe okoli sebe vidimo kot enakovredne.

Kako biti zares pravičen?

Na osebno raziskovanje področja družne in odnosov sem se podal tem izhodiščnim vprašanjem. Sam sem zrasel na tistem polu usmeritve navzven; moje osebno potovanje se gre za razumevanje usmeritve navznoter in na ta način potovanja proti sredini. Velik skok pri tem obstaja pri vprašanju, kako biti zares pravičen do drugih? Z vso pozornostjo, ki je dana drugim ljudem, opazim veliko misli, veliko notranjih občutkov, ki jih ne morem in niti ne želim ignorirati. Pomembno pa mi je, da od sebe ne zahtevam preveč oz. da si postavim lastna pravila, ki bodo (do mene in do druge osebe) pravična.

Pravičnost vsekakor vključuje skrb za družbene izkušnje. Kako moja dejanja vplivajo na druge, je pomembno. Čut družbene odgovornosti, družbena zavednost in etika, razumevanje tega, da živimo, sobivamo v enem skupnem prostoru, da se naše poti križajo, prekrivajo in prepletajo, da smo soodvisni – vse to vidim kot del osebne zrelosti; vse to vidim kot dejstvo, za katerega je le pomembno, da ga predvsem kot odrasli znamo sprejeti. V luči pogleda na medije, na določene zelo dominantne družbene vzorce v družbi, ki poudarjajo usmerjanje navznoter, se včasih zaradi usmerjenosti navzven in čutenja empatije počutim šibko, pa vendar je tu dejstvo: to je nujen del naše humanosti.

Kaj pomeni ta pravičnost? Brez uporabe agresije, brez uporabe manipulacij; znanje, zavednost in skrb za resničnost izbranih besed. Odgovornost za osebno rast in reflektiranje, razmislek o mojih osebnih izkušnjah, da naslednjega odnosa ne opredeljuje pretekla izkušnja, temveč raje oseba pred mano. Odnos z vsako osebo je zgodba zase – in v odnosu naj dobi tisto, kar si (glede na svojo notranjost) zasluži.

Kakšnih odnosov si želimo?

Zdaj, na koncu pisanja, imam dodatno vprašanje: kakšnih odnosov si zares želim? Dajanju pravičnosti od sebe navzven do drugih se mora priključiti tudi druga plat: enaka obravnava s strani teh drugih.

Spodbujanje k transparentnosti. Transparentnost je zaupanje in humanost. Če oseba ne razkrije stvari o sebi, če prevladuje težnja po samonadzoru in če je prisotno igranje, pretvarjanje, potem sam temo težko rečem odnos. Transparentnost je navada, ki je jasen izraz zavedanja, da smo vsi ljudje in da so vsebine, ki tako ali drugače polnijo naša življenja, človeška, humana. Zato o vseh vsebinah lahko govorimo, zato lahko o vseh vsebinah razmišljamo, se o njih pogovarjamo in jih razčistimo.

Spodbujanje k enakosti izmenjave. Komuniciranje z ljudmi, ki jim je usmerjenost navzven nekaj naravnega, je zame preprosto in lahkotno. Ko o tem pomislim, vem, da je vsako dejanje, ki ga storim, zame pripravljena narediti tudi druga oseba. Komuniciranje z ljudmi, pri katerih to ne drži, je naporno: moje instinktivno predvidevanje je, da bom v nekem trenutku doživel izkoriščanje. Oba pola, obe značilnosti ali oba miselna procesa sta nekaj, kar bi moralo biti za vse naravno in normalno. Prav je, da iz svojega pola, kjerkoli pač smo, vsi potujemo proti sredini.

Spodbujanje k odgovornosti za osebno rast. Razmišljanje o lastnih besedah in dejanjih, reflektiranje osebnih izkušenj, da o njih zgradimo jasno, resnično zavedanje. Te vsebine se zdijo rezervirane “za tiste ljudi, ki se ukvarjajo z osebno rastjo”. Vendar ne more biti tako – ne, če želimo kakovostno živeti. Družbene izkušnje so preveč pomembne, kultura ima prevelik vpliv na kakovost življenj, mi pa smo edini graditelji te kulture. Ali so moja prepričanja ustrezna? Kje in zakaj sem jih zgradil? Zakaj se tako vedem do te osebe? Vsa ta vprašanja so del osebne rasti. Razmislek o sebi ni “lenarjenje” in izguba časa, temveč t. i. proceduralno učenje, ki iz naših misli ustvari urejeno celoto.

Družba modrosti

Družba modrosti pomeni korak naprej od družbe znanja. Gre za družbo, ki ni le sposobna ustvariti in širiti znanje, temveč zna to znanje uporabiti za pravi namen – namen, ki to družbo krepi, ki jo naredi uspešnejšo in stabilnejšo.

Družba modrosti v tistem pravem pomenu se zagotovo zaveda tega, kaj pomenijo in kakšno vlogo igrajo družbene izkušnje vseh posameznikov, vseh členov te družbe. Ve in razume, da je skrb tu pomembna in nujna. Družba modrosti zato skrbi za družbeno dinamiko in jo uvršča med svoje prioritete – temelje, na katerih slonijo vsi uspehi, vsi ustvarjeni rezultati. Družba modrosti je zato izraz, ki se zdi primeren izbor, da je naslovil to poglavje mojih zapisov.

Objavil pdparadim

Just a very curious person. And a person who believes in positive change. It is not as clear and straightforward as I would love to imagine some years back, but even the chaos can always be named, described, and broken through.

Komentiraj