Kdo od vas mogoče razume izraz v naslovu kot nekaj zelo specifičnega. “Družba modrosti” lahko pomeni družbo, ki je ne le družba znanja, temveč temu znanju doda tudi vrednote. Družba modrosti, kot izraz s tem specifičnim pomenom, torej označuje družbo, ki ne le uspešno osvaja in razvija novo znanje, temveč ga tudi uporablja v prave namene – takšne, ki to družbo notranje povezujejo ter jo delajo trajno uspešno in stabilno.
V tem zapisu jemljem ta izraz z drugačnim zvenom. Če sem poglavja o psiholoških tematikah in o razsvetljenem osebnem delovanju posameznika poimenoval z “avtentični posameznik”, je tokratno poglavje namenjeno razsvetljeni družbi. Takšni družbi, ki ceni in se zaveda pomena družbenih izkušenj vseh njenih ljudi. Poglavje torej vsebuje nekaj izbranih tematik in sporočil, ki naslavljajo pomen družbene dinamike, pomen komunikacije, vseh medsebojnih stikov ter odnosov, ki jih imamo med nami.
Kako biti zares pravičen?
Vsebino poglavja sem v mislih pripravljal kar dolg čas, na začetku, še več mesecev pred samim pisanjem, pa sem si vprašanje iz naslova napisal kot moje vodilno vprašanje. Zakaj je pomembno in na kaj cilja?
Menim, da je naše družbeno življenje v znamenju iskanja ravnovesja, zlate sredine, v kateri lahko 1) izražamo sebe in smo vse tisto, kar želimo biti, ter 2) smo v odnosih, ki jih tvorimo skozi življenje, pravični do drugih ljudi. Zelo popularno je danes reči, da “se ne menim za mnenja drugih”, da “me drugi preprosto ne zanimajo”. Sam verjamem, da takšna miselnost pomeni tisto znano rezanje veje, na kateri sedimo; da nas preprosto ne vodi k ničemur dobremu. Takšen recept verjamem, da je slep za veliko stvari in ignorantski do veliko družbenih situacij. Razumevanje na drugi strani nam jasno da vedeti, da so določene izbire povsem naše in lahko povsem mirno opravimo svobodne izbire ter da so določene druge izbire skupne in je normalno, da je tam mnenje drugih še kako pomembno.
Nam osebno, iskreno verjetno povsem vsem, družbene izkušnje štejejo in enako velja tudi za druge. Prav je, da bi ljudi okoli sebe obravnavali, kot si v resnici zaslužijo. Prav je, da ne stresamo jeze na nekoga, ki je ni povzročil. Prav je, da ne uveljavljamo dominance nad nekom, da bi se oprali podrejenosti iz drugega odnosa. Prav je, da osebe ne ocenjujemo po prvem vtisu in da vidimo skozi nekatere pomanjkljivosti, ki jih imamo v svoji instinktivni zaznavi. Prav je, da komuniciramo asertivno, da izenačujemo vlogo in veljavnost nas in naših sogovornikov ter da tudi od drugih zahtevamo asertivno komuniciranje in enako obravnavo nas samih. Prav je, da smo kritični do agresivnosti in nasilne komunikacije ter da mirno preslišimo vsebinsko nično manipulativno komunikacijo.
Vsak od nas ima svojo zgodbo in občutki, ki jih ta lahko v nas pusti, so lahko težki. Takšne je težko pospremiti z mirnostjo in z izkazovanjem pravičnosti navzven. Pot je osebna rast, razčiščevanje osebnih izkušenj (vezano na vsa poglavja o avtentičnosti in pa konkretno o osebnih spremembah), je pa ta pot lahko dolga in tudi zahtevna. Je torej smiselna? Resnica je, da so manipulativne oblike ali agresivne oblike del družbenih komunikacijskih navad. Da ob teh mogoče ne bo čudnih pogledov in obsojanj … bo pa ostala težka notranjost. Imeli boste težavo vzpostavljati in ohranjati določene odnose. Asertivnost, nevrednotenje ljudi okoli sebe, razumevanje drugačnosti in tega, kako se kljub razlikam lahko povsem mirno in svobodno pogovarjamo, so vsebine, ki nam lahko dvignejo kakovost osebnega družabnega življenja, ki pa nas tudi lahko povežejo in prinesejo še kaj večjega.
Za pravo pravičnost v odnosih je potrebna osebna rast. Družbene situacije, v katerih se znajdemo, je potrebno znati prepoznati, saj recepti pač ne obstajajo. Osebna rast je v tem smislu ne le priložnost, temveč tudi odgovornost. Pogosto smo kritični do kulture, do stanja vrednot in nivoja odnosov v družbi; prekleto neposredno pa je dejstvo, da smo mi sami edini resnični ustvarjalci ravno te kulture. In z vsako obravnavo človeka ob nas, z vsako zavrnitvijo, z vsakim nepravičnim odzivom proti nekom dodamo svoj delček k temu, kar tako glasno komentiramo.
Kako torej biti zares pravičen? Zapletene misli iz naših osebnih zgodb so resnične, torej je pomembno, da na njih delamo. Vplivi, ki jih naša ravnanja pustijo na drugih, so prav tako resnična, torej se moramo zavedati naše komunikacije, tako besedne kot nebesedne, ter ne/resničnosti naših misli o drugih. Vedno imamo v sebi svoje misli, svoje občutke in čustva; povsem svobodni smo v izražanju – takoj ko se naučimo za to ustreznih načinov. In pa za na konec: prav je, da imamo svoje ideje o življenju, svoje misli o tem, kaj je naš cilj ali kaj pomeni živeti polno življenje ter da se za to tudi zavzamemo; v stik z drugimi lahko vstopamo kot osebe, kakršne sami zares želimo biti.
Zaključek
Tekom izgrajevanja svojih misli o teh družbenih tematik sem imel eno misel, ki mi je trdno ostala v spominu. Komunikacija in naše ravnanje v družbi so “tako naravne, da ne pomišljamo, da bi se o njih učili”. Vseeno pa … človeštvo odnose doživlja in jih vsebuje kot integralni del že svoj celoten obstoj. Neposredno iz lastnih življenj se torej generacije in generacije ljudi učijo že veliko veliko let. Pa smo zadovoljni s stanjem odnosov in kulture, ki jo imamo?
Menim, da je čas za priznanje, da je učenje namenjeno več kot le karieri. Da ima izobrazba širši pomen kot le tisti za pridobitev ustrezne kvalifikacije, ki bo omogočala zaposlitev in finančno brezskrbnost. Tudi o osebni psihi, pa tudi o osebnih odnosih se moramo učiti – če želimo, da bi dali družbene teme višje na naše prioritetne lestvice, da bi skupaj pokazali večjo skrb za odnose in širše družbene izkušnje ter na koncu živeli bolj kakovostno družbeno življenje.
Paradim 