Zmožnost za ljubezen

V pogovoru o družbenih silah je prav izpostaviti tudi ljubezen. Kot v raznih drugih pogledih tudi tu moje razmišljanje močno zaznamuje ideja o osebni avtentičnosti. Torej, da oseba potrebuje življenje s svojo lastno naravo oz. da bi bilo odrekanje v tem smislu velika sila, ki bi vplivala na vse vidike življenja. Zasledovanje osebne samoizpolnitve, kot eden osrednjih motivov ideje o avtentičnosti, je torej zame integralni del tudi v ljubezni, odnosu, ki ga sicer razumemo kot polnega kompromisov, ko je potrebno za dve osebi, različni osebi, najti skupno pot.

Zame je ljubezen v prvi vrsti partnerstvo v samoizpolnitvi. Mislim, da se to čustvo razvije med osebama, ki imata določeno skupno sredico. To bi lahko opisal na primer kot pogled na smisel življenja, torej neko skupno temeljno idejo o življenju. Okoli te sredice pa obstajajo mnoge razlike. Partnerstvo nato pomeni medsebojno izmenjavo in delitev osebnih moči in prvin ter celostno medsebojno dopolnjevanje. Oseba v takšnem partnerstvu, v bistvu ljubezni, kot ga vidim, pomaga drugi osebi do samoizpolnitve, hkrati pa svojo zasleduje z združeno močjo in odlikami dveh oseb.

Osebna nepopolnost

Vsak ima svoje izhodišče. Vsak je zaživel v svojem začetnem družinskem in ožjem družbenem okolju. Tiste izkušnje, ki jih imamo najprej (t. i. formativne izkušnje) nas še posebej močno oblikujejo. V tem obdobju najlažje nastanejo tiste osebne genialnosti – lastnosti, v katerih smo povsem naravni in instinktivni ter katerih izvajanje nam je neka najbolj domača in poznana dejavnost. Enako kot moči, pa v tem obdobju lahko nekateri drugi prostori ostanejo prazni. Lahko torej pustimo določena območja naše osebne psihe neraziskana, z odsotnostjo izkušenj in razumevanja, kako se v določenih situacijah vesti, kako razmišljati. V teh je lahko vsak premik prav zares težak.

Kjer ima ena oseba zaraščeno džunglo, lahko ima druga najbolj utrjene poti. V določenih aktivnostih je lahko vsak korak težak. Nekako nimamo pravega pristopa k izzivom, ne najdemo zares ustreznih rešitev, vsaka lekcija je zahtevna. Kot prispodobo lahko vzamemo zaraščeno tropsko džunglo, po kateri so poti zakrite, tudi neuhojene, in si jih je morebiti potrebno utirati s pomočjo mačete (no, tako je vsaj bilo videti v filmih). Druga oseba je ravno v tem lahko naravna. Razume pot, razume naslednji korak, zelo domač ji je način razmišljanja o tem. Prva oseba po isti poti hodi v škornjih z nahrbtnikom polnim kamenja in ji je vsak korak počasen, druga pa lahkotno v najbolj udobni pohodniški obutvi.

Osebna rast je sicer priložnost in odgovornost vsakega posameznika. Na koncu smo sami tisti, ki jo izvajamo in ki se učimo; o sebi, o drugih, o stvareh okoli sebe; ter si razvijamo svoje misli. Lahko pa že prisotnost takšne osebe, “genija na našem slabem področju”, sprosti veliko bremena in olajša naše korake. To nam lahko daje občutek varnosti in občutek večje osebne moči.

Življenjska izraznost

Ljubezni ne vidim brez redne in prave prisotnosti svobode; zmožnost za ljubezen pa pomeni znati v tej skupni zgodbi pustiti prostor za osebni življenjski izraz.

Pred leti sem pogosto uporabljal aplikacijo Slowly. Gre za aplikacijo, ki v digitalizirani obliki omogoča sodobno dopisovanje. Sporočila, ki so bila poslana, so do prejemnika potovala več časa, na primer tudi dan ali dva, kar je privabilo uporabnike, ki si želijo bolj dovršenih in premišljenih pogovorov, več razmišljanja o osebnih temah, tudi o odnosih in o ljubezni. Dopisovalka iz Vietnama je imela v svojem profilu naslednji zapis:

If you love a flower, don’t pick it up. Because if you pick it up, it dies and ceases to be what you love. So if you love a flower, let it be. Love is not about possession. Love is about appreciation. [Elisa Nguyen, Vietnam]

V prevodu bi zapis šel nekako tako: “Če imate radi rožo, je ne odtrgajte. Ker, če jo odtrgate, bo umrla in ne bo ostala tisto, kar ste imeli radi v samem začetku. Torej, če imate radi to rožo, ji pustite biti. /…/ Ljubezen ni posedovanje. Ljubezen je cenjenje (tega, kar neka oseba je, op.a.).

Želeti osebi, da živi v skladu z lastno notranjostjo in da izrazi vsak del same sebe in Želeti osebi, da postane, kar sama zase potrebuje. Zame je ljubezen partnerstvo v samoizpolnitvi in zato obe zapisani misli pomembni vodili. Osebe zraven sebe ne prilagajamo našim idejam, našim mislim o življenju in skupnem odnosu, pač pa jo spoznavamo takšno, kot je. Pogovarjamo se lahko o vsem, odpremo vse teme. Zanimajo nas njene misli, njene ideje o življenju, njena zgodba ter želje, sanje, ki jih je ta zgradila v osebi. Do skupne poti in skupnega življenja obstaja bližnjica v posesivnosti (tudi ljubosumju), vendar ta krajša pot ni prava. Skupno življenje je potrebno najti v odprtem prostoru in v vselej prisotni svobodi. In to je, zame, tista prava zmožnost za ljubezen.

Zaključek

V imenu ljubezni je storjeno marsikaj in mišljeno marsikaj. Marsičemu se v imenu ljubezni odpove in marsikaj s tem pride nazaj kot posledica. Ljubezen je zelo močna sila, ki se lahko močno vpne v našo osebno identiteto in usmerja osebno pot. Dovolj govorimo o njej, dovolj razmišljamo o njej? Mislim, da je prava tema za to, da nas vodi le še v zadnji, zaključni ali zbirni zapis poglavja o družbenih izkušnjah.